Raj, iz katerega bodo morda pobegnili

Ne čudi, da si ljudje potem, ko si ogledajo hišo Romihovih v bližini Grosupljega – celot­no pročelje v steklu in zato zelo svetlo, zunanja zelenica kot da je v dnevni sobi, medtem ko pogled navzgor razkriva razgibano ostrešje, v katerem gnezdijo lične spalnice –, zaželijo imeti prav tako tudi sami. Zasnovala jo je kar Lara, uspešna arhitektka, ki je trenutno vpeta v najmanj dvajset projektov, medtem ko Boštjan že nekaj časa snema nove oddaje Ambienti, katerih nova sezona se bo začela 5. oktobra. A čeprav imata tri otroke, ni bilo sredi tedna doma nikogar. »Taborniki, break dance in cheer dance, midva pa taksi služba,« je strnila Lara.

Na parkirišče, ki se skriva za hišo, obdajata pa ga zeleno grmičevje in suhi del vrta, je zapeljala točno ob dogovorjeni uri, olajšano zadihala in gostoljubno odprla vrata v notranjost, ki se je spogledovala s popoldanskim soncem. Mimogrede je na hitro poravnala sinovo majico na kavču, se opravičila zaradi napol razstavljenega gorskega kolesa sredi res okusno opremljene dnevne sobe – »čakamo na rezervni del zanj« –, nato pa se je že preselila za kuhinjski pult, ki je neke vrste nadzorna točka, saj pogled od tam seže prav na vse strani njihovega bivališča, v gornje prostore, na trato pred hišo, deloma celo na dovoz.



»Tako imam nad vsem pregled, kot kakšna mati kok­lja,« je, smeje se, povedala ob mešanju domačega bezgovega soka. »Kljub pomanjkanju časa se pri hrani kar potrudimo: sami izdelujemo sokove in jogurte, smetano, hodimo po domače mleko, jajca, po ekološko pridelano zelenjavo, in tukaj je vse na dosegu rok.« Domači vrtiček imajo tako bolj za vzorec, a si je simpatična Primorka že pri snovanju njihove 16 metrov dolge hiše zamislila niše v eni od sten v kuhinji, ki jih zdaj poživljajo in lepo dišijo najrazličnejša zelišča, nepogrešljiva v pašticah in drugih, večinoma sezonskih jedeh.



»Če se le da, vsak dan skuham nekaj svežega,« pove, drugače pa večino dneva preživi v svoji pisarni v pritličju. »Če si uspešen, delaš kot zmešan. In nimaš urnika, delaš, kadar le lahko. To na kratko pomeni biti sam svoj šef.« Prizna pa, da je tako tudi zato, ker se še ni naučila reči ne. Projektiranje hiš ji vzame ogromno časa, »čutim se kot arhitektka, ki gradi od temeljev naprej, vseeno pa rada delam tudi interier, a morajo tisti, ki si želijo, da jim to naredim jaz, čakati več mesecev, takih pa potem res ne morem pustiti na cedilu ...«



Samostojna podjetnica je že deset let, prej je deset­letje izdelovala mansarde za Velux, za njo je prek tisoč projektov, »vendar včasih pogrešam tisto obdobje, ko sem prišla ob štirih domov, potem smo nekaj skuhali, ob šestih pa se že igrali skupaj na kavču. Zdaj vem edino to, da v naši hiši kavč je, kakšne trdote in otipa je, se pa ne spomnim več (smeh).«

Zamenjava vlog

Boštjan ni tak deloholik. Avgusta so sicer že začeli snemati oddaje o arhitekturno zanimivih hišah, medtem ko je bil julija popolnoma prost. »Od avgusta do novembra je potem kar pestro, nato do februarja relativno zatišje. Vmes sem na več koncih, ob nedeljah že skoraj deseto leto na Radiu 1, kjer vodim pogovorno oddajo Zajtrk z zvezdami na Radiu 1, in zdaj se približuje že 500. oddaja, potem so tu še delavnice javnega nastopanja in vodenje prireditev, spomladi predvsem maturantskih plesov, kar mi je fajn. V začetku vedno zastavim malo bolj resno in protokolarno, kakor dogodku pritiče, nadaljevanje pa je malo bolj štosno.« Taka je, kakor pravi, tudi njegova pretekla kariera. »Na začetku svoje voditeljske poti sem bil kar malo preveč v kravati, dobesedno in metaforično, šele v drugem delu te svoje poti sem to kravato malo snel – spet dobesedno in metaforično.«



Raketa pod kozolcem, Lepo je biti milijonar, Na zdravje!, Hipnoza ..., zdaj pa Ambienti, ki jih z veseljem in zanimanjem vodi. »Zadovoljen sem s tem, kar trenutno delam. Sem obremenjen, nisem pa pod hudim stresom, kot je bilo še nedolgo nazaj. Lara je zato morala preteklih 10, 15 let, ko je moja tv-kariera bolj cvetela, res stisniti zobe in podpreti veliko vogalov, ker sem bil toliko odsoten, no, zdaj se mi pa zdi, da ona več dela, uspešno gradi kariero, zato je prav, da ji izkažem podporo, ji čim bolj pomagam.«

Imata skupni koledar, da sta oba seznanjena z urniki in si razdelita delo, pri prevozih se izmenjujejo tudi s sosedi, ki imajo približno enako stare otroke. V vasico Polica pri Grosupljem sta sicer prišla po naključju, ko sta teden dni pazila na hišo in mačke Larine nekdanje sodelavke, kraj se jima je priljubil, in ko so pozneje tu prodajali parcelo, nista oklevala. Lepo je v teh koncih, a javni prevoz šepa, zato brez vsakodnevnega vozikanja sem in tja, včasih tudi 20-krat na teden, saj ima vsak otrok po dve dejavnosti, ne gre.

Vsi trije so taborniki, 15-letna Rosa je več let trenirala cheer dance, kar zdaj nadaljuje njena osemletna sestra Lila, 12-letni Dan pa trenira še break dancee in kung fu. V slednjem se sicer razen najstarejše hčerke uri celotna družina, in to kar v domači vasi. »Ko smo dobili novo šolo, smo ustanovili tudi športno društvo, menili smo se o dejavnostih, ki bi jih lahko organizirali, sosed je poznal in pripeljal trenerja kung fuja, šli smo poskusit in še danes, po dveh letih, nas je polno igrišče, in to vseh starosti! Meni je super, kot neka meditacija v gibanju, in je edini trening, ki me napolni z energijo, čeprav vmes tenko piskamo.«

Menda velik gurman, ki je jeseni navdušen gobar z dodobra preštudiranimi bližnjimi gozdovi, iz teh gozdnih dobrot pa tudi sam pripravi kaj okusnega v domači kuhinji, je zadnjih pet let tudi strasten gorski kolesar, s čimer je okužil še sina Dana. Boštjan je doslej preveril malodane vse bike parke na slovenskih smučiščih in je navdušen nad ponudbo, italijanski Dolomiti pa so tako ali tako poslastica za vse privržence kolesarjenja. »Rad imam tamkajšnje enoslednice, ki so malo bolj tehnično zahtevne, da torej ne drviš le navzdol, ampak se moraš tudi malo ustaviti, premisliti, kako naprej ...« Tudi na Golovec se odpelje, pred službo ali po njej, je ravno prav za uro in pol vetra v laseh.



Svojo strast je obudila tudi Lara, saj je v svoje veliko veselje znova začela peti, tokrat v Pevskem zboru arhitektov Slovenije, Arhivoxu. »Z Boštjanom sva oba pevca, od tam se tudi poznava, a ko so prišli otroci, se je vse to za dobro desetletje nehalo. Ugotovila sem, da mi res manjka, da nisem tako srečna kot prej, da pogrešam petje. Zdaj pa se je pojavil prost termin prav takrat, ko ima Arhivox vaje, in odtlej ne manjkam!«

Lažje se diha

Ker dejstvo je, kakor pravi, da ju otroci zdaj manj potrebujejo, prizna pa, da se šele počasi sestavlja nazaj. Menda so leta nespanja zahtevala svoj davek, a ji gre brez laskanja priznati, da to dobro skriva. »Najhuje je, ko vidiš, kako vplivaš na otroke in da se skopirajo v drugega tebe. Ker si ti kot raketa, so tudi oni kot raketa in potem vidiš 15-letnico v paniki, da ji nekaj ne bo zneslo ... Joj, kot bi poslušal samega sebe!«



Boštjan ob tem prizna, da zna kdaj nad njimi povzdigniti glas, »saj morajo vedeti, da so šle zadeve prek meja, te pa mladiči preskušajo ves čas. Me pa Rosa, ki ima daleč največjo čustveno inteligenco v naši družini, pogosto prebere in mi z mirnim, rahlo naveličanim pogledom nazorno pokaže, da točno ve. Ve, da sem se razburil zgolj zato, ker se ne znam obvladati in ker mi je zmanjkalo argumentov. Takrat sem razorožen na vsej črti ... A z njo se res dobro razumeva, kar je smešno njej, je tudi meni, super je.«



Nasmejala sta se menda tudi z Danom, ko mu je Boštjan odstiral skrivnosti sveta moških, je pa sine zdaj, v začetku pubertete, malo bolj molčeče sorte kot njegovi sestri, pove oče. »V dva stavka strne, zakaj je bilo fino na dvotedenskem taboru ...« Rosa je bila odsotna še dlje, pravzaprav je vse letošnje poletje preživela v šotoru: najprej dva tedna na taborjenju s slovenskimi taborniki, nato s tistimi z vsega sveta v Ameriki, sledilo je petdnevno družinsko šotorjenje po slovenskih kampih, od tam je šla na vodniški tečaj in pravkar dobila svojo prvo skupino ...




Tudi zato je letos prvič ni bilo na glavnem dopustu z družino, kar je bil za starša precejšnji šok. »A sem bil res vesel, ko sem videl, da je skorajda vriskala od veselja zaradi vsega skupaj, z žarom v očeh pripovedovala, kaj vse je doživela, hkrati pa delovala že tako zrelo ...« ne more skriti ponosa Boštjan, Lara pa nadaljuje: »To je posledica vsega, kar se je dogajalo preteklih 15 let: taborniki, prava družba – že od nekdaj se druži s starejšimi od sebe –, zdaj je šla na Poljansko gimnazijo, kjer so ljudje, ki so ji pisani na kožo: družboslovci, malo umetniški ...« Samoiniciativno se je odločila tudi za latinščino. Oba starša imata posluh za jezike in očitno se je to prijelo tudi otrok. »Je pa res, da kadar se želiva pogovoriti o nečem skrivnem, preklopiva na italijanščino in takrat vsi intenzivno vlečejo na ušesa, popolnoma tiho so, ugibajo, o čem oziroma o kom teče beseda. Takrat po mojem jezik vsrkavajo kot gobe.«


 

Potovati je lepo, a ...

V otroke sta zasejala tudi strast do potepanja po svetu. Še vedno je zelo živ spomin na Oman, ko so se v puščavo podali s terenci s še dvema družinama, prenočevali v šotorih, »noro dobro je bilo«, prikima Lara, sicer pa so veliko potovali z avtodomom, medtem ko zadnja leta dopust preživljajo na barki, ob njih pa jadra še najmanj ena družina. »Otroci imajo super družbo, mi pa tudi, zvečer odpremo kako pivce ...«



Tako, a brez pretiravanja, ker je treba biti naslednji dan »fit za življenje«, je pogosto pri njih doma. »Prijatelji vedo, da se pri nas ob koncih tedna v toplejših mesecih pogosto peče na žaru, in tako se zabave lahko zgodijo povsem spontano. Pozimi pa si petkove večere popestriva v domači savni,« pove Lara. In doma sta izredno rada, »zato si nikakor ne morem predstavljati vikendaškega življenja, torej pakiranja vsak konec tedna in nato vračanja v nedeljo zvečer domov,« jo dopolni Boštjan, »pač pa sva neskončno srečna, če se zgodijo lepi in mirni dnevi in jih lahko preživiva doma. Zato se res splača imeti prostor, ki si ga urediš tako, kot je tebi všeč in udobno.«



Tako pri Romihovih tudi je. Njihova hiša je nastajala ravno v času, ko je šla Lara na samostojno pot, »glava je bila dokaj spočita«, a tudi Boštjan je želel biti vključen v domači projekt. »Doslej sem se že veliko naučil o arhitekturi, vendar sam nisem sposoben česarkoli skreirati. Če mi Lara kaže tloris, sem povsem izgubljen, pri 3D se pa že malo bolje znajdem (smeh),« pove iskreno. Iz številnih načrtov so nato izluščili končno različico in nastala je lepa, udobna, funkcionalna, pa še nizkoenergijska hiša. V strmo streho vgrajeni sončni kolektorji namreč ogrevajo sanitarno vodo, veliki napušč jo ščiti pred poletnim pregrevanjem, pozimi pa vanjo spusti dovolj nizkega sonca in jo tako pasivno ogreva. Zaradi njene izjemnosti in premišljene arhitekture so jo predstavili že v prvi sezoni Ambientov, torej davno preden je vodenje oddaje lani prevzel Boštjan.

»Sem izredno funkcionalna arhitektka, tako da se raje odpovem kakemu estetskemu detajlu na račun večje funkcionalnosti. Naša hiša sicer služi kot model, showroom, v njej ljudje dobijo občutek o širini, dolžini ... Ker razmerja so zelo pomembna: velika hiša potrebuje velik osrednji prostor, edino velikost otroških sobah je lahko stvar debate: ne smejo biti prevelike, da se otroci ne bi v njih zadržali do 30. leta in dlje (smeh). Je pa ta koncept osrednjega prostora in kuhinje kot točke, od koder se vidi vse, navdušil še številne druge ljudi,« pove in mnogim je s svojimi izrisi tudi izpolnila želje.



Med pripovedovanjem spet pograbi avtomobilske ključe in se poslovi: »Dvajset minut me ne bo, moram prestaviti dva otroka na drugo lokacijo ...« »Takole je pri nas,« po premolku reče Boštjan. Tudi zaradi tega v njiju tli želja po novi hiši. »Že deset let smo tukaj! Vsakič ko pridem s snemanja oddaje na kakšni novi lokaciji, kar malo zbolim, prime me viroza po imenu 'preselitis'! Poleg tega prihajamo v obdobje srednjih šol, vsi otroci bodo končali v prestolnici, kar pomeni vsakodnevne vožnje še dlje, tukaj pa so avtobusne povezave zelo slabe. Za povrhu pa še popoldanske dejavnosti ... Biti kje bližje središču Ljubljane, ki je res lepo, zeleno in urejeno mesto, bi bilo zato super! Vič, Murgle, Prule ali Kodeljevo, tam nas vidim v prihodnosti.«