»Z mamo sva si podobni predvsem v strasti do tega, kar delava«

Mama je popolna zapečkarica, hči potuje, kadar se le da. Mama je bila na vrhu Šmarne gore v svojem življenju vsega trikrat, kolikorkrat je njena hči v približno tednu dni. Medtem ko se stene v mamini hiši šibijo pod težo slik in drugega okrasja, hči nima v stanovanju obešene niti ene slike. Sta pa obe navdušeni bralki, obe od gospodinjstva še najraje kuhata in obe ob tem razmišljata o svojem delu – mama o naslednji risarski potezi, hči ponavlja in brusi gledališki tekst. Obe si denar služita s poklicem, ki ga res radi opravljata, zato jima je, Jelki, ki bo avgusta dopolnila 80 let, in Darji pri dobrih petdesetih, misel na upokojitev povsem tuja. 

Vsaka blesti na svojem področju. Jelka Reichman s svojim skoraj šestdesetletnim ustvarjanjem, ki (o)greje srca tako najmlajšim kot njihovim staršem, sodi v sam slovenski ilustratorski vrh, njena hči Darja Reichman pa je v pol krajšem obdobju na gledališkem odru ustvarila nekaj nepozabnih, tudi nagrajenih vlog. Jelka pravkar ilustrira novo zbirko pesmi Anje Štefan, Darja je ravno pred kratkim posnela še radijsko različico igre Helverjeva noč, v kateri je na odru tako zelo blestela kot Karla, skrbnica prizadetega fanta v času vzpona nacizma, za kar je leta 2017 dobila julijo, nagrado za izjemno igralsko stvaritev. Ker je zdaj končno na zasluženem dopustu, pred vrati pa mamin visoki jubilej, se je ponudila priložnost za skupni klepet ob limonadi, dobile pa smo se tam, od koder se Jelka vse svoje odraslo življenje skorajda ne premakne: pri njej doma.

»Nikar se ne sezuvajte, poglejte, kakšno imamo!« Jelka gostoljubno povabi v svojo prostorno hišo, nakar človek preprosto onemi. Koliko slik, kipcev, figuric, punčk, medvedov, zibelk, gugalnikov, starega posodja, knjig! A kljub temu vse v nekem urejenem neredu, ki vzbuja občutek domačnosti in prijetnosti, kot bi zašel v veliko igralnico, dišečo po spominih, nekih drugih časih. »Po eni strani je fino, da imamo tako veliko hišo, po drugi pa grozno, ker je potem v njej še več stvari,« prizna še zelo živahna in izjemno duhovita skorajšnja osemdesetletnica. »No, stvari imam doma preveč tudi sama, a v nasprotju z mamo nimam na steni skoraj nobene slike. Nič ne rečem, pri mami je prijetno, a ko pomislim, kaj vse se skriva v tem prahu ... To je nemogoče vzdrževati, tega ne more nihče počistiti.«



»To povsem drži, saj če bi hotela z vseh praholovcev, kar dejansko so, pobrisati prah, bi delala od jutra do večera do smrti!« se pošali ilustratorka, potem pa manj živahno pove, da se je to zbiranje in kopičenje nehalo. »Že tri leta ne hodim več na bolšji sejem, čeprav me starine in starosvetno še vedno zelo zanimajo, in tako je že od nekdaj. Takoj ko sem zaslužila svoj prvi denar, sem si namesto oblek in parfumov raje kupovala punčke. Kar ni bilo poceni, saj so stale tudi po 500 mark. A medtem ko so današnji plastični dojenčki enaki kot jajce jajcu, so te lutke ročno obdelali: naslikali obraz, nataknili drugo periko, obleko ..., zato je bila vsaka drugačna.«

Včasih ji je kakšno prinesel mož s službene poti na tujem, sama je za njimi stikala po Ljubljani, ko so ljudje izvedeli za njeno strast, so jo kdaj tudi sami poklicali »in seveda sem jo vzela, zato se je v teh petdesetih letih tudi nabralo toliko vsega. Imam pa veliko srečo, da vse to trpi moja družina, no, nekako so se navadili,« pristavi hudomušno in potem povsem resno pove: »To, da živim v tem muzeju, je preprosto potreba, medtem ko je po pakiranju in odkrivanju drugih dežel preprosto nimam. To je zame okvir, znotraj katerega eksistiram. Ko kuham, delam ali ležim in gledam vse te lepe stvari, sem preprosto srečna!«


 

Svojevrstno varčevanje

Darja se s punčkami ni smela igrati, še danes se nihče ne sme. »Imela sem jih sicer v sobi, a da bi jih kopala, česala, stikala glave ...« »Ne!« v pravi grozi že ob poslušanju vzklikne Jelka. »Če pride na obisk kak majhen otrok, ki se plazi naokoli, vse prijemlje in daje v usta ... kar srh me spreleti!« pobito prizna Jelka, medtem ko hči Darja malo kljubovalno pripomni, da prav nobena stvar ni toliko vredna, da bi se človek zaradi nje sekiral, čeprav ve, da se pri tem z mamo ne bosta nikdar strinjali.

Se pa Jelka sekira že za naprej: »Prav groza me je umreti, saj vem, kako bom z vsemi temi predmeti obremenila svoje ljube. Žal sem napačno razmišljala, da s kupovanjem starin, kar sem si pogosto težko privoščila, varčujem za stara leta, saj sem bila prepričana, da jih bodo lahko po moji smrti otroci prodali, torej unovčili. A sem se žal uštela, danes je vse skupaj komajda kaj vredno ...«

A smrt, se zdi, je še zelo daleč. »Sem kar zadovoljna sama s sabo pri teh letih,« prizna. »Seveda so pomanjkljivosti – od zob, kože, gub, do počutja, križa, kosti ... –, a se kljub temu počutim kar dovolj pri sebi.« Še vedno prav vsak dan dela, le da zdaj sama izbira projekte, česar si v preteklosti ni mogla privoščiti. »Prav za vsako risbo pa sem dala vse od sebe, kar sem zmogla in znala, niti ene nisem naredila z levo roko, čeprav sem bila le redkokdaj v celoti zadovoljna. Nikoli tudi nisem delala zaradi denarja in tudi danes ne, saj mi že zdavnaj ne bi bilo treba več delati. Ustvarjanje je moje bistvo, moje jedro ..., ki pa ne bi moglo cveteti brez mojih otrok, moža, hiše, tega, da smo skupaj ... Če bi se podrlo kaj od tega, bi se podrlo tudi moje jedro,« je prepričana.



Večji del življenja, potem ko je pustila delo osnovnošolske učiteljice likovnega pouka, je delala doma, kar ji je zelo ustrezalo. »Slaba plat tega je, da si vsem nenehno na voljo in delaš več stvari hkrati. Pristaviš krompir, vmes skočiš nekaj narisat, seveda popolnoma pozabiš na štedilnik in se začne smoditi ... Pa ko za tabo prilezejo otroci ... Moja ljuba, žal že pokojna prijateljica Metka Kraševec mi je enkrat svetovala, naj na vrata nalepim sporočilo otrokom, naj ne motijo, ker delam. Skoraj me je pobralo od smeha! To lahko reče le nekdo, ki nima otrok! Sem pa zato v glavnem delala ponoči, ko je bil mir, včasih tudi do jutra, zdaj pa od enajste zvečer ne gre več.« Doda, da v mladosti tudi njej ni bila tako zelo tuja misel o igralstvu, »a odvrnilo bi me dejstvo, da igralce največja obremenitev čaka ravno ob koncu dneva, ko smo vsi drugi že na kavču, sproščeni ...«
 

Podobni, a različni

Napori so res precejšnji, »a takrat te nekaj vleče, in kar gre, ko se pa kdaj spomniš za nazaj, se vprašaš, kako si zdržal vse to,« prizna dramska igralka, za katero je že krepko več kot devetdeset vlog, mnoge od teh res težke in zahtevne tako po karakterju lika kot tekstu; od gospe Lemarchand v Hildi, Clare v Pred upokojitvijo, Hedde Gabler, Simke v Žalujoči družini, Karle v Helverjevi noči do nazadnje Dobre v predstavi Zabava za Borisa. »Je pa velika razlika, če igraš pozitivni ali negativni lik, ne glede na njegovo kompleksnost. Karla, na primer, je žrtev in želi dobro, zato doživiš ob koncu precej večjo katarzo, publika ti je naklonjena kljub moreči predstavi, medtem ko te, če igraš negativca, sovražijo tudi po koncu predstave, kar ne daje, ampak jemlje energijo. In potem prideš domov opolnoči, še nekaj poješ, in preden zaspiš ... Zjutraj imaš spet vaje, novo branje, občasno tudi kako snemanje na radiu, za televizijo ... res potrebuješ živalsko kondicijo, a vsega tega ne bi zamenjala za nič na svetu!«



»In zato na Šmarno Goro leze tudi ponoči,« se oglasi Jelka. »Sama sem bila gori dvakrat kot otrok, potem menda še enkrat, nato pa nikoli več in tako bo ostalo,« pribije. »Rada sem plavala, kaj bolj divjega pa ne, ker se bojim.« Medtem pa Darja z užitkom kolesari, zdaj zvečer na kopališču preplava cel kilometer, hribolazi tudi višje. Na Triglav je sina Juša peljala že pri njegovih enajstih letih, »pred slabim mesecem je šel na vrh kar sam. Meni narava ogromno pomeni, kar bolna sem, če ne morem iti kam ven,« poudari vitalna 53-letnica.

Jelki narava pomeni nekaj drugega. »Da lezem nekam na vrh, da bom videla panoramo, me niti malo ne zanima. Zato pa raje stopim na vrt in samo opazujem. Ob tem razmišljam, kako naj se lotim risanja, na primer grma, prešine me, da moram začeti s črne osnove, da bom dobila ven listke, od katerih bodo nekateri bolj v senci, drugi ne, sem ter tja bo kak cvetek ... Gledam, skratka, bolj na majhno, podrobnosti, tudi pri živalih, ki jo ubirajo tam mimo. In če bi že šla kam na pot, bi šla najraje na safari, da vidim vse tiste lepe živali v živo ...«

Poklic, ki veliko daje

Darja se je ravnokar vrnila s poti, iz Provanse, kjer sta se z možem Iztokom Osojnikom udeležila nepozabnega pesniškega festivala v Setu v Franciji. »Ves čas sem fotografirala, tudi sama prebrala eno pesem v slovenščini ...« so se pa počitnice zanjo letos začele nekoliko pozneje, saj se je s soigralcem Blažem Setnikarjem in režiserjem Alenom Jelenom zaprla v radijski studio. »Karla je bila ena od mojih vlog z veliko začetnico, ena redkih, pri katerih se je vse poklopilo,« je prav tako zahtevna do sebe kot njena mama, ki je bila tudi na premieri odrske uprizoritve Helverjeve noči. »Zelo sem trpela, saj sem povsem od blizu gledala, kako brcajo in vlačijo za lase mojega lastnega otroka!«

»Tudi zdaj, med snemanjem za radio, me je Blaž tako zelo stiskal za roko, da sem ga morala ustaviti, drugače bi bila vsa modrikasta (smeh). Pač, padeš v vlogo, saj je drugače ne moreš odigrati dobro,« pojasni Darja, ki starša vedno povabi na ogled nove igre, saj ji njuna prisotnost veliko pomeni. Le na nekaj predstav ju ni bilo, »ali pa se včasih že vnaprej opravičuje, da nama predstava mogoče ne bo všeč, povsem brez potrebe«.

V igralskem ansamblu Prešernovega gledališča Kranj je že 24 let – »Neverjetno! A sem res hvaležna, to gledališče mi je in mi še ogromno daje!« –, žal ji je le, ker si njihove res kakovostne produkcije ogleda tako malo ljudi od drugod, zlasti iz Ljubljane, ki je tako blizu. »Zdi se mi škoda. Tudi za tistega, ki naših predstav ne vidi.« Prizna, da jo je že kdaj vznemirjala misel, da bi delala projekte zunaj matičnega gledališča, tudi v tujini, »če bi mi bilo to ponujeno, si pa, če imaš družino, malo bolj omejen kot moški kolegi. Spomnim se, ko so me povabili v žirijo na mednarodni festival komornega gledališča na Hrvaškem (tam je leta 2002 dobila zlatega leva za vlogo Elisabeth v igri Ljubezen vera upanje, op. p.), ki je trajal nekaj dni, a ravno takrat je sin Juš praznoval svoj peti rojstni dan, ki se mi zdi malo prelomen, in nisem imela srca, da ne bi bila takrat ob njem. Vseeno pa vidim, da se ti vsak 'ne' vedno nekje vrne. A tako je, vedno se odločaš na podlagi osebnih prioritet oziroma tistega, kar moraš.«

Oktobra z Zabavo za Borisa gostujejo na JoakimFestu v Kragujevcu »in že zdaj me je strah, nenehno ponavljam svoje res zahtevno besedilo, tudi ponoči, če ne morem spati. Ker je pač treba vaditi, da ne pozabiš ...« Kar je počela tudi za pri občinstvu odlično sprejeto predstavo Teror, v kateri ima kot tožilka dolg in zahteven monolog. »Tam dam vse od sebe, a ljudje – z izjemo Japoncev in Kitajcev – pilota oprostijo. Tudi mama ga je, oče ne. A dejansko ljudje oprostijo nekoga, ki je kršil vse zakone, kar pokaže, kakšna družba pravzaprav smo.« Potem se z mamo zapleteta v debato – kaj je prav, kaj narobe, ali je lahko človek nad zakonom, o mogočih scenarijih zaključka igre ... Jelka ob tem pokaže svojo razgledanost in spomni na nedavni primer kapitanke Carole Rackette, ki je protizakonito vplula v italijansko pristanišče s številnimi begunci na krovu, »a je naredila to, kar je prav«.
 

Od nekdaj drugačna

Med pogovorom se pogosto zapleteta v živahno in pogosto duhovito izmenjavo mnenj, zlasti če se ne strinjata. »Z mamo sva si v nekaterih stvareh res podobni, najbolj prav v strasti do tega, kar delava,« pove Darja. »Ko si je predlani ob padcu zlomila levo ramo in zato ni mogla delati več kot dva meseca, sem jo videla prvič in zadnjič, da je delovala skorajda depresivno. Prav čudna je bila, saj ni mogla delati, kar tako rada počne.«

No, s potovanji oziroma že samimi odhodi od doma je čisto drugače. »Kot družina smo hodili okoli, na Korčulo za tri tedne pa po kostanj pa ...« našteva skoraj z bolečino v glasu. »Se pač žrtvuješ za družino, ko so otroci majhni, zdaj se pa ni treba več, tako da možem nisva bila na morju že vsaj trideset let. Mi pa kdaj predlaga, da bi šla, na primer, na Bled na kremšnito, a ga zgolj vprašam, ali se heca. Ker komaj čakam, da grem risat, ne pa da se cijazim naokoli! Tudi moji prijatelji, vsi po vrsti upokojenci, seveda, so polni predlogov, kam vse bi lahko šli, mene pa kar obliva od groze. Nikoli se sicer nisem imela za kaj več ali manj vredno od drugih, sem pa drugačna. In to ni vedno lahko. Ker nihče ne razume, da se mi čas za ustvarjanje krajša in ga ne želim izgubljati za nepomembne stvari. A me vseeno kar naprej spodbujajo, naj si vendarle kaj privoščim, saj da sem se že dovolj nagarala. Ne razumejo, da je to bistvo mojega življenja, potreba, ki nikdar ne poneha.«

Niti za štedilnikom ne. »To mi je od gospodinjskih opravil še najljubše ...« – »No, tukaj sva si pa kar enaki,« pripomni Darja – »... in ko sekljam čebulo, gledam, kako se krompir kuha, razmišljam, kako bom nadaljevala ilustracijo ...« »Res?! Jaz pa med kuhanjem razmišljam o tekstu,« presenečeno vzklikne Darja. »Po kosilu potem komaj čakam, da pospravim posodo, saj se želim čim prej spet lotiti dela. Ves čas namreč nosim nekaj v sebi, kakor čebela, ki nabere polno medu, in ga mora nekje odložiti ...« nadaljuje Jelka. »Mož bi se pa kar pomenkoval ... Malo se poskušam prilagoditi, a čuti, da me kar privzdiguje, zato me čez nekaj časa milostno spusti (smeh). V vseh teh letih se je pač moral sprijazniti, da živi z ustvarjalcem, in se temu prilagoditi, tako kot sin in hčerka tudi polni hiši reči, pa temu, da nisem za nikamor.«

Skupna strast tudi literatura

Darja je bolj nemirnega duha. »Z možem res rada potujeva, tudi Juša sva veliko vozila naokoli, najprej po Evropi, pozneje po svetu ... Mislim, da to človeku veliko da in mu tudi ostane, torej je to neka življenjska naložba. Se pa na poti pogosto spomnim na mamo, saj nikoli ne bo videla stvari, ki sem jih jaz. Zdaj, na primer, sva v Provansi videla polje sončnic, prizore, ki jih je naslikal van Gogh, pa goro Sv. Viktorija s Cezannove slike, pristanišča, ki jih je slikal Marquet – prav njegovo razstavo sva si ogledala v Setu ... Ko vidiš vse v živo, to so res krasni občutki!« »No, jaz vse to poznam iz knjig ...« se brani mama Jelka.

»Tako rada sem doma, v svojem okolju, in če vem, da nobenemu od mojih ni hudega, da so stvari vsaj približno na svojem mestu, lahko v miru sedim in ustvarjam. Če ne delam, se tudi uležem in razmišljam, pri čemer pogosto zaspim, z veliko strastjo tudi berem,« pove ilustratorka, velika oboževalka (slovenskih) poetov, ki jo je nazadnje navdušila Bronja Žakelj, »všeč mi je tudi Agata Tomažič, spet pa posegam po literaturi, ki sem jo v preteklosti že brala. Tudi knjig imamo toliko, da je čudno, da se hiša ne podre ...« Darja si je nazadnje kupila »vrhunsko avtorico Eleno Ferrante, pogosto berem več knjig naenkrat, tudi mož je knjižni molj, najin sin pa žal ne«.


Po celotni ožji in širši družini se sicer prepleta talent za umetnost – likovno in literarno –, saj je tudi Darjin mož literat in umetnik, njen oče Marjan, strojni inženir, pa je tovrstne gene prenesel na sina Dejana, pa tudi na Darjinega sina Juša, študenta računalništva, medtem ko Jelkini vnukinji študirata slikarstvo oz. kiparstvo. Kot družina so zelo povezani – »pobudo pogosto prevzame moja svakinja in dobra prijateljica Živa«, pove Darja –, skupaj proslavijo vse rojstne dneve in večje praznike.

Zdaj je pred vrati Jelkinih 80 let. »Jaz nikoli ne vabim v gostilno. Raje vidim, da smo vsi tukaj, kjer je neka naša baza, pa dovolj prostora in vrt. Seveda bi bilo za naju z možem lažje, ker ne bi bilo treba toliko pripravljati, a to ni nič, bolj me skrbijo darila! Že zdaj na kolenih prosim, naj nič ne nosijo. Nič!« No, Darja že ve, da ne more zgrešiti s kako steklenico (istrske) travarice ali s paprikami, nanizanimi na vrvice. »Nič ne delam z njimi, samo obesim jih v kuhinjo,« pojasni Jelka. »Ker so tako lepe, te 'nanizanke'. Tudi česna nobenega ne porabim, saj je cel in posušen tako lep. To meni pomeni lepoto.«

Ki jo bo prelivala na papir, vse dokler bo zmogla. »Ko gledam, kako danes živijo moji otroci in vnuki, včasih razmišljam, da bi mogoče tudi sama živela drugače, a dejstvo je, da nam je življenje narekovalo, kako bomo živeli: že zelo zgodaj sem imela otroka, in to drugega za drugim, z možem sva opremljala najprej staro hišo, potem smo morali zaradi grožnje z rušenjem začeli na novo zidati, ob tem sem pa še ogromno delala. Ko grem zdaj kaj iskat v depo svojih del, se kar ne morem načuditi, koliko sem morala narediti. Mi je pa zato v velik ponos, da mi zdaj, po štiridesetih letih, ponatisnejo knjigo! Ponavadi jih pozneje ilustrirajo drugi, da so se odločili tako, pa po mojem priča, da sem v to delo res veliko vložila in ga dobro opravila,« o ponatisu Dvanajstih slonov razmišlja Jelka.



Po zadnjih podatkih je doslej izšlo že dva milijona 200 tisoč knjig z njenimi ilustracijami, »a na račun tega nikakor nisem obogatela. Vseeno sem zadovoljna, saj sem z delom doma, ki ga imam res rada, zaslužila približno toliko kot v kakšni redni službi in smo lahko shajali. Danes je mladim avtorjem veliko težje, saj so honorarji slabi, naklade manjše, majhen slovenski trg pa povsem zatrpan.«

»Da s tistim, kar rad delaš, tudi zaslužiš za življenje, je največji dar, se strinjam, ker imam tudi sama tak privilegij,« jo dopolni hčerka. »Igralski poklic je sicer res fizično in psihično naporen, nenehno moraš biti v vrhunski kondiciji in zdi se mi škoda za vsakega igralca, ki po formalni upokojitvi ne dela več. Prav je, da se da prostor mlajšim, a vsaj vloge starejših bi zagotovo sprejeli z odprtimi rokami. Mislim namreč, da je igralec igralec do smrti, in ta trenutek si z lahkoto predstavljam, da bi pri 70 letih naredila kakšno monodramo. Kako pa bo dejansko, bomo videli. Mogoče bom potem samo še potovala (smeh).«