Proti burji pomagata družba in dobra hrana

»V življenju se lahko zgodi karkoli, še posebno nič.«

Michel Houellebecq, Platforma

Dost mam, ne grem se več, naj nekdo pride pome!« kričim v severovzhodnik, burjo, ki se upira vame s 25 voz­li. Že drugič danes, pa je šele poldne, veter me drži skoraj na mestu. Preveslal sem komaj deset kilometrov, vse me boli, utrujen sem. Mesto v zalivu bi bilo lahko katerokoli, samo da lahko pristanem. V tem primeru je Sutomore v Črni gori, le malo naprej od Bara. Albanija je daleč, zdi se mi, kot da sem nekoč sanjal o njej.

»Bravo, bravo, od kod si?« me na obali pričaka Pavle. Reševalec iz vode je, ima čisto pravi reševalni stolp, na plaži ni nikogar. Nikogar mu ni treba reševati, le mojo skrhano voljo, poln je energije in jo hitro prenese name. Pavle ima 64 let, 20 let je delal v naftni rafineriji, pohvaliva se, kako dobro izgledava za svoja leta. »Človek mora biti ves čas aktiven, to je ključ,« mi reče. Pa ne samo telesno, tudi z glavo, dodam.

Pavle vpraša, kako je v Sloveniji. Pravi, da je Jugoslovan, že drugi, pa sem v Črni gori šele drugi dan. V meni se zbudijo spomini in mirne vesti sprejmem njegovo državljanstvo.

Čakanje na izboljšanje. FOTO: Miha Pribošič

Pavle mi odpre tuš kabino, da sperem s sebe sol. Posrečilo se mi je pristati pred eno od dveh odprtih gostiln v mestu, čez pol ure jem nikšičke pikant­ne klobasice s pomfrijem in pijem nikšičko pivo. Življenje je spet lepo, a moj vzklik obupa mi ne da miru. Je možno, da ne pridem do doma?

Albanija in prekletstvo udobja

Tri dni pred Pavletovo dobrodošlico se prebudim v hotelu za 17 evrov v Shengjinu. Vame zre nič. Pomislim, da mi postelja in z njo soba postajata preveč domači. Ne da se mi stopiti na hladne keramične ploščice, kaj šele odpreti balkonska vrata. Zunaj je mračno. Napol se usedem. Horizont je skrit v oblakih, borovci se majejo v sunkih severovzhod­nika. Je to tu tudi burja? Spodaj je restav­racija, reflektorji svetijo v neizdelan dan. Kakšno bi bilo zdaj mesto z jasnim nebom in mirnim morjem?

Utesnjujoč občutek, obtičal sem. Ne toliko zaradi vremena, bolj zaradi blagega strahu in lenobe, ki sta se mi naselila v olesenelo telo zaradi razdalje in neprijetnosti, ki mi jih napoveduje prihodnost. Morda bi lahko odrinil že danes, dalo bi se, ob obali ni valov, veter piha v sunkih, a se vmes tudi umiri, dež ni nič bolj moker od morja.

A tu sem v toplem suhem hotelu, spanje je mirno in poceni, dvakrat na dan se sprehodim do mesta, tu in tam kupim burek ali jabolko. Potem spet skočim na suho, si kuham, berem, pišem, igram pasjanso, prebiram vremenske napovedi, zvečer gledam nogomet ali odlično nadaljevanko, ki jo predvaja ljuba domača televizija Črna gora. Naslova ne poznam, glavni junak pa je neuničljivi Ray Donovan, ki mu življenje res ne prizanaša, a vse udarce prenese s steklenim, stoičnim, izpraznjenim pogledom na izklesanem obrazu. Vmes spijem pivo. Tudi to je življenje, takšno oskubljeno, kot bi telefon prižgal v varnem načinu, a dnevi vseeno tečejo, ura se ne ustavi, čeprav ne bi opazil, če bi se.

Če danes zaveslam, me čaka mokra noč na samotni obali v drobnem šotoru brez vseh ugodnosti civilizacije. Nad hotelom se je spet ulilo, v asfaltu odsevajo avtomobilski reflektorji, psi se umikajo pod nadstreške.

Bori zanihajo in zamajejo mojo moč. Dež se potegne poševno čez mesto in skrha mojo ostrino. Obzorje se utopi v oblačnih zavesah in skrije moj cilj in namen. Čas se zavihti na izpraznjeno in z deskami obito plažno restavracijo in me stisne k tlom kot odslužen časopis na pločniku nikoli obiskanega mesta. Avtobus šolarjev me spomni, da nimam opravkov in tudi ne sočloveka, s katerim bi jih delil. Zakaj naj se obrijem ali si umijem zobe?

Zdaj se na koščku neba pojavi vrzel, skoznjo prešine drobec modrine. Je to šivankino uho, črvina do osvoboditve? Gledam, zrem, umujem. Opazujem mišelovko, kako se zapira, in zdaj zdaj bo spet vse sivina neznanega mesta pred neštetimi obalami in jesenskimi meglami, od koder včasih ni poti, največkrat pa jih je preveč.

Ujet v nekoristne misli

Zavem se, kako popolnoma in brezkompromisno je moj notranji svet odvisen od surove narave, surove rečem zato, ker mislim na naravo, ki je povsem neodvisna od človeških vplivov. Nič drugega ni pomembno zame v teh dneh kot oblaki, veter, oblika vode, dostopnost kopnega. Velika utež je tudi minevanje časa, ki pa bi ga spet lahko pripisal naravi, le da ga v moj svet prevede skrivnosten notranji občutek za minevanje in trajanje. Gledam nebo in razumem, da sem čisto do konca prepuščen njegovi milosti. Kako zelo nedoumljivo daleč je to življenje od tistega domačega.

Sem zaprašen pisar, umovalec, ki se je kot proti svoji volji znašel v neredu in neizprosnosti naravnih sil ter zdaj na­prej in nazaj razpreda o njihovem smislu in vplivu. Zunaj je povsem naraven, zdrav svet, jaz pa ga skozi svoje čute zaradi hib civilizacije prevajam v sovražnega, nevarnega in meni nenaklonjenega. Moj um še ni posvojil vlage, peska, hladu in samote, ampak zdaj bo naredil prvi korak, jutri prelomim urok in zaves­lam. Menda bom prerasel sebe in bom dostojen sopotnik življenju.

Mar ne gre za to pri vsem skupaj: za krepitev osebnosti, volje, uma, da bodo mirneje in z manj cepetanja, izrekanja odvečnih besed in energije nosili življenje naprej proti smrti? Namen je torej zgraditi ekološkega človeka, takšnega, ki bo za svoj obstoj, za prostor in čas, ki ga zavzema na tem svetu, porabil kar najmanj energije, se kar najmanj zaletaval v jalova razpredanja, kar najmanj obremenjeval druge in ne trošil časa za navidezno neskončno vrsto izbir. Takšen človek po mojem pojmovanju živi pogumno in strastno ter dneve pušča za sabo s takšno lahkoto, kot so mu prišli na pot.

Vzvišene misli, nepotrebne besede, morda. Ampak kaj pa naj človek počne drugega na tem svetu, kot poskuša sebe spraviti v nekakšen red s kozmosom.

Dež in veter Črne gore

Tri dni pozneje, pet kilometrov pred Barom, je znova vse drugače. V Črni gori morje ni ravno, obale niso dolgočasne, veter ni predvidljiv. Trije dnevi so mi servirali vse, pred čimer sem se tresel, a bi bilo nenavadno, če tega ne bi prej ali slej doživel.

Ada Bojana je kot iz sanj. Ko pristajam na mivki pred restavracijo Pešo, ne vem, kje je breg in kje reka, vse je za­brisano v deževno sivino. Zrak je miren, a za mano so štiri ure veslanja po severniku, ki je pihal v moj bok izmenično, zdaj v krmo, zdaj v premec, vse to pa s hitrostjo 25 vozlov in popolnoma brez valov, saj sem vozil tik ob obali. Na Adi po mesecu dni spregovorim v svojem jeziku – jugoslovanskem.

Prespim ob zaprtem kampu pet kilometrov pred Ulcinjem na Veliki plaži, kjer pa na desetih kilometrih ni odprt niti en lokal več. Vse je mrtvo. Pride redar in me hoče deložirati, a sem tako prepričljivo dobre volje, da se na koncu samo pomilovalno nasmeji in mi dovoli prespati. Ponoči dežuje, ugotovim, da je lepilo na šivih šotora odstopilo, po meni teče. Težava.

Zjutraj me prebudijo veliki valovi, ki se lomijo na obali. V takšnem še nisem startal, a zdaj sem pripravljen poskusiti, na odprtem je videti dovolj mirno. Polom je blizu, a mi uspe obdržati smer naravnost v val in v minuti sem zunaj. Vriskam, ko se vozim čez visoke, a dolge in krotke valove.

Ulcinj komaj ošinem, pristanem čez dve uri v Starem Ulcinju. Z balkona me gleda Vlado, takrat mu seveda še ne vem imena. Vprašam ga, ali je tu kaj odprto. Nič, lahko pa prideš k nam na kavo. K nam je pomenilo k njemu, ženi Tanji in sinu Milošu. Kava se je podaljšala v jabolka, jabolka v sire, buče z janežem, oljke, morske alge in polnjene paprike. Jemo in se pogovarjamo, za uro ali dve pozabim, kje sem in kaj počnem, vse je tako vsakdanje, znano, končno govorim in dajem iz sebe. Skoraj bi me zadržali, zunaj ves čas grmi, veter se menja, a po petih dnevih mirovanja vem, kako nevarna vaba je udobje.

Bližina je pomembna. FOTO: Miha Pribošič

Poslovim se v močnem zahodniku, eno uro vozim po valovitem morju, a napoved je dobra. Čez dve uri pristanem v samotnem zalivu, čisto majhnem, a v zatrepu je jama, kjer si uredim prostor za šotor. Divje je kot še nikoli doslej, v zaliv se zvečer zlivajo ogromni valovi. Šotor je vseeno dovolj na varnem, da bom spal mirno, če bom le lahko odmislil kamenje, ki se občasno kruši s stene.

Živ sem, dokler se spreminjam

To, da pred sabo ne moreš ubežati, je seveda res, a to se ne zgodi samo na takšnem potovanju, predvsem pa to ni nekaj veselega in v sebi ne nosi potencia­la velike spremembe. Sam to izkušam na takšen način: življenje sem obrnil na glavo, skoraj nobena od stvari, ki jih počnem, ni podobna tistim, ki jih počnem doma, potisnjen sem v nove in pogosto zahtevne položaje in preizkušnje, vse v meni bije na drugačen način, a obenem v vsem tem le potrpežljivo čaka na povratek v normalno stanje. Še več kot to! V vsem tem moje bitje utripa povsem enako kot že ves čas; enako po nepotrebnem sovraži, izgublja živce in potrpljenje, ljubi, se pritožuje nad neznatnimi nevšečnostmi, odkriva lepoto v nenavadnih prizorih, trepeta pred starostjo in smrtjo.

In to je zame pomen izreka, da pred sabo ne moreš ubežati. Skoraj nikoli in nikakor se nič ne more spremeniti drastično in zares; celo v človeku, ki se izpostavi zelo zahtevni preizkušnji. Morda pa se, in to je moje upanje, lahko kakšna čisto majhna stvar obrusi, zgladi.

Če pa se pripeti nenavadnost, tista iz kvantnega sveta, in vrže svet s tečajev, se lahko v človeku tudi prelomi ustaljen tok električnih impulzov in tedaj se rodi nov človek. Prav tisti, ki je vedno brlel na koncu misli, tisti, ki bi vedno, ko kaj obžalujem, naredil drugače in prav.

Gre pot do konca ali se ustavi?

Pred šotorom kampa v Buljarici je v kepo zgrbljena potepuška mačka. Lepa je, prav vsake hrane ne vzame, a pod smrčkom ima majhno rano. Dovolj ji je človeška bližina, pravi mi, tukaj bom, udomačili ste nas, zdaj nas pa imejte. Poleg tega ji moj predprostor daje zavetje pred mrzlim severnikom. Malo naj bi se umiril ob dvanajstih, a za zdaj ne upošteva napovedi. Mačka zapre oči in potegne šape čisto pod kožuh.

V Črni gori je še veliko Jugoslavije. FOTO: Miha Pribošič

Včeraj je bil najnapornejši veslaški dan doslej. Mirne vesti se sprijaznim z vetrom in sicer nepotrebnim dnevom počitka. Mimo širokega vhoda v barsko luko sem veslal v brezupnem nasprot­nem vetru, le z najmočnejšim zavesljajem sem se pomikal proti rdeči boji. Deset minut pozneje na vhodu za sabo gledam vojaško bojno ladjo. Če bi zamujal, bi se srečala, ne bi bilo prijetno. To je bil že moj drugi poskus tisti dan, prvič sem navsezgodaj na rtu pred luko zaradi orkanske burje obrnil in odveslal nazaj v varen zaliv.

To so zdaj obale, ki sem jih čakal, strme, z redkimi zalivi, zadaj se gorski hrbet dviguje do tisoč metrov visoko. Veličastno je, a vse to sem si v mislih slikal skupaj z jasnim in mirnim vremenom. Zdaj pa se z vrhov spušča mrzla burja, me premetava, mi jemlje pogum in mi zastavlja vprašanja. Imam primerno opremo za mrzle tedne, dovolj izkušenj za takšne razmere?

V zadnjih treh dneh se je spremenilo čisto vse. Spim popolnoma oblečen, ponoči temperatura pade pod deset stopinj, paziti moram, da se po veslanju hitro preoblečem v suha oblačila. Veter je nepredvidljiv in neugoden, ponavadi piha stran od obale. Vsak dan moram sprejemati veliko zahtevnih odločitev: sta šotor in čoln dovolj visoko, da ju ne bodo dosegli valovi, ali zaliv daje zavetje, če se veter obrne, naj danes veslam ali čakam, naj pred rtom obrnem ali nadaljujem?

Lepša napoved

Kamp Buljarica sem zagledal na rtu, pri vhodu v zaliv, prav takrat, ko me je v prsi zadel prvi sunek burje. Zadnji kilometer sem moral spet veslati na vso moč proti nesramno močnemu severniku, da sem prišel do obale. Spet sem v tistem vzporednem miselnem svetu, ko se popolnoma priseben popolnoma zares jezim na naravne sile in jih poskušam prepričati, da nimajo pravice delovati, saj jih ni nihče napovedal.

Pogled na potovalne kombije in restavracijo je v trenutku popravil razpoloženje. »Temu zalivu pravijo roža vetrov,« mi razloži gospa na recepciji. Že petdeset metrov od obale lahko piha čisto drugače kot tu, na rtu je pa sploh nepredvidljivo. Spim nasiten, umit in mirne vesti.

Dan pozneje veter ob dvanajstih ni oslabel, kot so napovedovali, celo nekaj kapelj je padlo. Zadovoljen sem, da nisem poskusil podaljšati do Budve, da sem ostal v šotoru, jedel v restavraciji in si v trgovini nakupil dobrot. Jutri in pojutrišnjem bo še močneje pihalo, kamp bo primerno zavetje pred zadnjimi petdesetimi kilometri tretje države na moji poti.

Buljarica ima vse, kar potrebujem, kar je neskončno več, kot sem pričakoval. Kamp me stane pet evrov, za ta denar dobim lep prostor, dostop do spleta in mrzlo vodo. Zraven je restavracija, pet minut stran pa še čudovita trgovina z evrokremom.

Starejši švicarski par v lepem pre­prostem Volkswagnovem avtodomu tretji dan zapušča kamp. Preseneti me, kakšna otožnost me preplavi ob tem. Bila sta prva, ki sta me pozdravila ob prihodu, pozneje pa smo spregovorili komaj kakšno besedo, samo nasmihali smo se drug drugemu. Bila sta sama, samozadostna, preostalih ljudi na tem svetu nista potrebovala. Zvečer sta v avtodomu igrala na violino, zjutraj je gospa najprej tekla, potem je kljub hudi burji še plavala. Včasih se zgodi nekaj tudi brez besed. Morda sem v njunem življenju za trenutek zagledal svoj odsev.

Nekje v miselnem ozadju bledo brli vprašanje, ali ni to bolj podobno dopustu kot potovanju; ali ne bi moral nabirati več kilometrov; ali se mi ne izteka čas pred pravim jesenskim vremenom. In zakaj nenadoma ob postankih, ki mi ponujajo udobje, nisem več nestrpen. V Buljarici se imam odlično: čez dan obiščem Petrovac na Moru, ki je samo dva zaliva proč, tam spijem kavo in se na pomolu na vhodu v zaliv upiram v orkansko burjo. Drugi dan se sprehodim do samostana nad vasjo in uživam v razgledu in miru. Popoldne bom jedel kosilo v restavraciji na jadranski magistrali, zvečer pa solato v drugi pri kampu. Vmes z lastnikom in lastnico kampa v topli recepciji govorimo o vremenu in vseh drugih pomembnih stvareh.

S sprehoda do samostana Gradište nad Buljarico. FOTO: Miha Pribošič

Čakati ni več mučno, zdi se mi, kot da sem sprejel možnost, da celotne poti ne bom zmogel preveslati. V zadnjih dveh tednih sem veslal samo tri dni. A dolgoročna napoved je prav zdaj končno boljša: mirna, če že ne topla, in brez dežja. Babjega poletja ali miholjskega ljeta, kot mu pravijo tukaj, še ne bo. A v isti sapi dodajo, da gotovo pride. Mora, še vedno je, rečejo. Razen receptorke v kampu; ona pravi, da ni nič več zanesljivo, in glede na vse potrese, ki se v tem času godijo po Zemlji, lahko tudi miholjsko poletje tokrat ne bi prišlo.