Pri vseh ugrabitvah v Sloveniji je bil v ozadju denar

Veliko pozornosti je vzbudila novica, da so pirati blizu delte reke Niger v zahodni Afriki napadli švicarsko ladjo Glarus. Takšni napadi predvsem ob obalah Afrike in v jugovzhodni Aziji niso nobena redkost, vendar je pozornost v Sloveniji zbudilo to, da so poleg sedmih državljanov Filipinov in po enega državljana Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Romunije in Ukrajine ugrabili tudi državljana Slovenije, ki je celo kapitan ladje. Lastnik ladje Massoel Shipping je menda najel strokovno usposobljeno ekipo za pogajanja z ugrabitelji o tem, koliko denarja bodo plačali za pomorščake. To lahko traja več tednov.



Slovenija ima za primere, ko se je treba pogajati, tri policijske pogajalske skupine. Z vodjem policijskih pogajalcev Miranom Ozebkom smo se pogovarjali, kako so usposobljeni in kaj počne 21 njegovih fantov in deklet.


 

• Trikrat sedem

V Sloveniji ugrabitve niso pogoste. Pravzaprav so zelo redke. Lani in letos ni bilo še nobene.

Kakor je povedal Ozebek, ni nujno, da se policijski pogajalec pri ugrabitvah pogaja z ugrabitelji. Pri ugrabitvah kriminalci včasih zahtevajo, da če gre na primer za ugrabitev družinskega člana, svojci ne obvestijo policije. Kontakt z ugrabitelji je potem eden od družinskih članov. Če družina policijo kljub temu obvesti, se policijski pogajalci seveda ne pogajajo neposredno z ugrabitelji, ampak delujejo nekako iz ozadja. Kontaktni osebi pomagajo z nasveti, kako pravilno komunicirati s storilci.

Ker gre za hudo kaznivo dejanje, policija v reševanje vključi vse razpoložljive sile. Ves čas so v stiku z domačimi ugrabljenega, pogajalec pa poleg pogajanja ali svetovanja domačim, kako naj se pogovarjajo z ugrabiteljem, pomaga tudi psihološko. Ugrabitev je za bližnje vedno hud šok, sploh če gre za otroke.



Po Ozebkovih besedah v Sloveniji drugih pogajalcev razen policijskih ni. Usposabljajo tudi pripadnike vojaške policije, če bi na mirovnih misijah ali v vojašnicah nastala krizna situacija in bi se morali najprej odzvati oni. Za posredovanje usposabljajo še pravosodne policiste, se pravi paznike v zaporih, saj se ti tako rekoč dnevno pogajajo z zaporniki, ki nočejo na sprehod, zavračajo hrano in podobno. V tujini obstajajo organizacije ali posamezniki za pogajanja, ki delujejo zunaj uradnih organov pregona, vendar so v njih prav tako ponavadi nekdanji policijski pogajalci.

Ker je v Sloveniji primerov, ko nastopijo policijski pogajalci, malo, približno 20 na leto, je sedanji sistem po Ozebkovem mnenju primeren. V tujih policijah imajo namreč v večjih državah pogajalske enote, v katerih so pripadniki samo pogajalci. Slovenska policija ima tri pogajalske skupine s sedmimi člani. Po ena je v pripravljenosti od ponedeljka do naslednjega ponedeljka. V vsaki so policisti in policistke različnih profilov, kriminalisti, pripadniki specialne enote. Policisti so z različnih policijskih postaj iz vse države, da zajamejo čim večji del ozemlja in je odzivni čas zato čim krajši. Pogajalci opravljajo svoje običajno delo, ko nastane krizna situacija, pa gredo takoj na kraj dogajanja.
 

• Slovenija in tujina

V pogajalskih skupinah slovenske policije je torej 21 pripadnikov, med njimi osem deklet, še trije so v rezervi. Vsako sestavljajo vodja, prvi pogajalec, ki se običajno pogaja, ter drugi in tretji pogajalec, ki podpirata prvega s podatki ali ga po potrebi zamenjata. Vsaka skupina ima svojega tehnika, ki skrbi za opremo, kamor spadajo telefoni, megafoni, kamere in podobno. Pomemben član pogajalske skupine je tudi psihologinja; ta je skupna. Sedmi član je tako imenovani četrti pogajalec in skrbi, da komunikacija v skupini poteka nemoteno.

Kdor bi rad postal policijski pogajalec, mora biti vsaj pet let policist in se mora seveda najprej prijaviti za to delo. S kandidati opravijo kratek razgovor in potem jih čaka večurni pisni psihološki test. Psihologinja oceni, kdo so najbolj primerni, posebna komisija, v kateri so navadno vodje pogajalskih skupin, pa opravi pogovore s primernimi kandidati in presodi, kdo je najbolj primeren za začetek osnovnega usposabljanja. »Veliko zanimanja, vendar bolj malo primernih,« je o tem, koliko imajo kandidatov, povedal Ozebek.



Pri kandidatih iščejo predvsem dobre komunikacijske sposobnosti, psihično stabilnost v stresnih razmerah, nekonfliktnost in to, da so res pripravljeni ob rednem policijskem delu opravljati še dodatno. Na pripombo, da so tisti, ki se prijavijo za delo v pogajalski skupini, to verjetno že vzeli v zakup, sogovornik odgovarja, da ni nujno, saj imajo nekateri drugačna pričakovanja od realnosti.

Do določene mere se lahko pogajalci usposabljajo v Sloveniji, vendar je nujno tudi usposabljanje v tujini. Doma se usposabljajo enkrat na leto po teden dni, dvakrat na leto pa v tujini. Tako so bili na usposabljanju v centru za usposabljanje zveznega preiskovalnega urada (FBI) v Quanticu v ameriški zvezni državi Virginiji, za evropske policije pa FBI pripravlja tečaje tudi v Budimpešti. Ozebek sicer pravi, da imajo Američani nekoliko specifičen pristop, vendar je takšno izobraževanje zelo koristno.

Večkrat na leto se srečajo tudi samo člani posamezne skupine. Ti se morajo dobro poznati, da vedo, kako se odzovejo v različnih razmerah. Na teh srečanjih tudi analizirajo primere, ki bi se lahko zgodili ali, še bolje, v katerih so dejansko posredovali. Tako lahko ugotavljajo, kaj bi lahko storili boljše ali drugače.

Veliko hodijo tudi v države, nastale iz Jugoslavije, saj ima Slovenija z njimi večplastne povezave. V zadnjem času so v ta usposabljanja vključene tudi možnosti, da bi bili v določene situacije – kot ugrabitelji ali ugrabljeni – vključeni begunci ali da bi bili ugrabitelji teroristi.
 

• Klasični ugrabitelji bolj predvidljivi

Tradicionalni motiv ugrabiteljev je seveda denar. Nekoga ugrabijo zato, da zanj zahtevajo odkupnino. Tradicionalni ugrabitelji so torej prejkone običajni kriminalci, ki sicer vedo, da veliko tvegajo, če jih ujamejo, praviloma pa niso pripravljeni umreti. Imajo cilj, in če ga dosežejo, je lahko pogajanje zelo uspešno. Pri vseh ugrabitvah, ki so jih obravnavali v Sloveniji, je bil v ozadju denar.

Pri teh ugrabitvah storilci nujno potrebujejo stik na drugi strani, saj morajo od nekoga – družine, podjetja, države – zahtevati odkupnino. Pomembno je, da pogajalec vzpostavi kontakt in s pogajalsko taktiko, o kateri policisti ne govorijo, pridobi zaupanje osebe na drugi strani ter da ima ves čas pred očmi, da čas pri pogajanjih ne igra nobene vloge. Dokler se ugrabitelj pogovarja, po Ozebkovih besedah ni velike nevarnosti, da bi škodoval ugrabljenim.



Tudi zadnja primera pred aktualnim v Nigeriji, ko so ugrabili slovenska državljana v tujini, sta bila povezana z denarjem. Pri enem je šlo za navidezno ugrabitev, ko je hotel sin s pomočjo »ugrabiteljev« izsiljevati očeta, vendar so se zarotniki sprli, kar se je končalo s smrtjo »ugrabljenega« v Zagrebu. V Bosni in Hercegovini pa so slovenskega državljana ugrabili, ker dobaviteljem ni dal denarja iz poslov z mamili. Ob sodelovanju slovenske policije so ga osvobodili bosanski specialci. Vendar v teh dveh primerih do pogajanj sploh ni prišlo.

Drugi tip ugrabiteljev so teroristi. Njihove zahteve so ponavadi nerealne in jih nihče ne bi mogel izpolniti, zato se takšne situacije pogosto končajo s hudimi posledicami za vse. Ker so popolnoma pod vplivom svoje vere ali ideologije, so pripravljeni umreti. Tipičen in zelo tragičen primer takšne teroristične ugrabitve je bila kriza s talci v moskovskem gledališču Dubrovka, kjer so čečenski teroristi ugrabili 850 ljudi. Zahtevali so umik ruske vojske iz Čečenije in konec druge čečenske vojne. Vse skupaj se je po štirih dneh končalo z izpuščanjem strupenega plina v gledališče in naskokom specialcev, pri čemer je umrlo približno 200 talcev in najmanj 40 teroristov.
 

• Večinoma samomori

Slovenski policijski pogajalci na srečo nimajo veliko opravkov z ugrabitvami, vendar to ne pomeni, da so brez dela ali da se usposabljajo samo za vsak primer. Na leto posredujejo, se pravi pridejo na kraj dogajanja in večinoma začnejo pogajanja, približno dvajsetkrat. Največkrat pri poskusih samomorov. Potem so, kakor jim pravijo, družinske situacije, ko nekdo, na primer, grozi, da bo s plinom ubil sebe in morda še bližnje. Sodelujejo pri deložacijah, ko se kdo zabarikadira v stanovanje ali hišo, včasih jih centri za socialno delo zaprosijo za pomoč pri odvzemu otrok. Pogajalci so vedno v pripravljenosti tudi ob obiskih visokih gostov iz tujine, ko bi bile mogoče politične ugrabitve. »Do zdaj takšnih dogodkov na srečo ni bilo,« je povedal Miran Ozebek.



Uspeh pogajanj je zelo odvisen od tega, da pogajalec, tudi ob pomoči psihologinje, čim bolje profilira osebo, s katero se pogaja, da ve, v katero smer naj se pogaja. Cilj pogajalca je po Ozebkovih besedah vedno rešiti situacijo po mirni poti. Zato ga tudi ne obveščajo, kaj drugega počnejo policisti, da bi rešili zaplet. Šele ko pove, da pogajanja nimajo več smisla, nastopi čas za druge policijske dejavnosti.