Prešuštniški mož me spet prosi odpuščanja

Pozdravljeni, prvič se obračam po nasvet. Zmedena sem in ne vem, kako naprej. Stara sem nekaj čez 50 let. Pred dvema mesecema sem po več kot 30 letih zakona dokončno zapustila svojega prešuštniškega moža. Ves čas zakona me je varal. No, res je, da tega dolgo nisem vedela. Zatiskala sem si oči, se ne ozirala na namigovanja okolice in se mu vedno znova pustila prepričati. Vedela sem, da flirta. Kadar sva bila skupaj na zabavah, se je bolj ali manj odkrito spogledoval z drugimi, a sem si vedno rekla, da je to hrana za njegov moški ego, da pa je v resnici moj.

Potem je pred 15 leti prvič počilo. Pokazalo se je, da na službeni poti ni bil sam. Priznal je, da ima vzporedno zvezo. Ker je ni prekinil, sem ga takrat zapustila. Čez nekaj mesecev je prišel k meni, depresiven, zlomljen, rotil me je, naj ga vzamem nazaj, obljubljal je, da se bo spremenil in da bo samo moj. Začel je jemati antidepresive. Počasi se je spet dvignil, zaživel normalno življenje. Čez čas sem znova izvedela, da ima poleg mene še druge ženske. Zelo me je prizadelo. Spet sem odšla, a je tudi takrat naredil vse mogoče, da me je pridobil nazaj. Uporabil je celo otroke, da so me prišli prepričevat, da me »očka potrebuje« in da ne more brez mene, da bo brez mene propadel. Takrat sem tudi izvedela za svojo zelo neugodno bolezen.

Preberite še

Stresno ločevanje od staršev
Kako se učinkovito znebiti odvečne teže

Prestrašila sem se in se vrnila k njemu. Nekaj mesecev je bilo naravnost čudovito. Nosil me je po rokah, mi pihal na dušo … Takrat se mi je zdelo, da sem končno dobila moža, ki sem si ga želela. Toliko večji je bil potem šok, ko sem izvedela, da ima spet neko žensko. Kupil ji je stanovanje v Ljubljani, kjer sta si ustvarila ljubezensko gnezdo, da se je kratkočasil, medtem ko sem bila jaz pri zdravnikih na invazivnih terapijah. Moje razočaranje in bolečina sta bila tokrat tako velika, da sem ga sklenila nepreklicno zapustiti. Odselila sem se v naše vikend stanovanje in si zdaj poskušam vzpostaviti življenje na novo. Otroci me podpirajo, kar mi je v veliko uteho.

Vendar imajo svoje življenje in nikakor jih ne želim obremenjevati. Moje zdravstveno stanje je trenutno stabilno in prognoza je dobra. Vendar je tudi iz zdravstvenih razlogov zelo pomembno, da se izogibam stresu. Povezala sem se z odvetnikom, da mi pomaga urediti stvari glede ločitve tudi po premoženjski strani. Mož je podjetnik, jaz nisem bila zaposlena, tako da me skrbi tudi finančna plat.

Trenutno sem povsem na tleh, razočarana, zmedena, sprašujem se, ali je bilo moje celo življenje farsa. V uteho so mi otroci. Možu sem povedala, da tokrat ne bom prišla nazaj. Poskuša navezati stik, vendar se ga izogibam. Vem, da moram ostati trdna, tudi zaradi zdravja, saj teh čustvenih turbulenc ne prenašam več. V novem kraju se počutim osamljeno, izgubljeno, prazno. Mi lahko svetujete, kako naj se znebim občutka, da sem zavozila življenje … Obupana Mira

Mira, ste v zelo težkem položaju. Po večlet­nih pretresih in »čust­venem knajpanju« ste naposled resno zboleli. V takšnem ranljivem stanju ste doživeli še en velik pretres, ki pa vam je dal moč, da naredite odločilni korak in končate agonijo. Zdaj ste se znašli tako rekoč nekje vmes. Stari vzorci so očitno preživeti, novih še ni … To je zelo zahtevno obdobje. Vesela sem, da ste zbrali pogum, premagali disfunkcionalne vzorce, stopili naprej – in da iščete pomoč.

Za začetek je treba razumeti, da ste trenutno v fazi žalovanja. Izgubili ste veliko. Moža, iluzijo o srečnem partnerstvu, morda celo predstavo o srečnem zakonu, ki ste ga živeli. Za seboj ste pustili življenje, kot ste ga bili vajeni. Ne zgolj moža, selitev v nov kraj je prinesla s sabo tudi izgubo prijateljev, socialne mreže, ustaljene dnevne rutine … Tudi dinamika družinskega življenja je zdaj zagotovo drugačna. Vse te različne izgube seveda odzvanjajo v vas. Pravimo, da je žalovanje kot popotovanje čez pokrajino različnih čustev. Srečamo se z žalostjo, jezo, obupom, pa tudi s hrepenenjem, obžalovanjem, dvomi … marsikaj priplava in še bo priplavalo na površje.



Žalovanje nas napolni z bolečino, hkrati pa nam omogoča, da stvari pogledamo v novi, drugačni luči. Izgube so sestavni del naše človeške realnosti. Za vas, Mira, je zdaj pomembno, da poskrbite za sebe. Počnite tisto, kar čutite, da potrebujete. Sprehodi, zmerna fizična aktivnost, predvsem kardiovaskularna, vam bo dobro dela, če vam to zdravje dopušča. Gibanje na svežem zraku, po možnosti v naravi, in družba dobronamernih, naklonjenih prijateljev sta odličen obliž.

Morda je zdaj dober čas za kakšen velnes oddih in branje navdihujoče literature s področja pozitivne psihologije. Morda se lahko razgledate po novem kraju in poskušate najti možnosti za povezovanje. Občutek praznine, o katerem govorite, je na tej točki razumljiv. Kaj pa, če bi pogledali, kdo okoli vas potrebuje pomoč? Morda je v novem kraju, kjer ste, kakšna organizacija, ki potrebuje vaš prispevek? Domovi za starejše, zavetišča za živali … Bolečina, ki jo doživljate, je velika, morda jo lahko oplemenitite s tem, da iz nje zraste nekaj dobrega.

Poiščite pomoč, kjer jo lahko. Ena možnost je tudi psihoterapevt­ska podpora. Usposobljen strokovnjak vas bo znal ustrezno podpreti. Sčasoma se bodo stvari uredile in postavile na svoje mesto. Imate otroke, ki vas podpirajo, in to je veliko bogastvo. Ko se bodo stvari umirile, boste tudi bolj jasno videli, kako naprej. Odprle se bodo mož­nosti, o katerih zdaj še slutite ne, da obstajajo. Ko se boste osvobodili jarma preteklih razočaranj in začeli celiti rane, se boste odprli za novo življenje. Mira, zaslužite si več kot drobtinice! Naredili ste prve korake v pravo smer in prepričana sem, da vas na koncu tunela čaka svetloba. Želim vam, da bi ji z (za)upanjem hodili naproti.