Zapustil me je zaradi veganstva

Že zelo mlada sem postala vdova. Partner, ljubitelj ekstremnih športov in hitrosti, me je zapustil s triletnim sinom. Kar nekaj let sem bila sama, potem pa sem srečala moškega, ki mi je bil pisan na kožo. V vsem sva se ujela. Bila sem presrečna, ker je s seboj pripeljal sina, starega približno toliko, kot je bil moj. Sprva me je malo motilo, ker je govoril, da sva skupaj le začasno, a potem ko se nama je rodila hčerka, sem bila prepričana, da je na začas­nost pozabil.

Edino, kar je bilo moteče, je bilo njegovo veganstvo. Z njim je pa res pretiraval! Ker mu je moja kuhinja s časom začela zelo smrdeti, si je omislil v kleti svojo. Na srečo v veganstvo ni silil otrok! Sprva sem se kdaj na račun njegove fanatičnosti pošalila, a sem pozneje odnehala, saj sem videla, da si je moje besede vzel k srcu.

Čeprav je zgledno skrbel za vse tri otroke, sem že kmalu po rojstvu najine hčerke začutila, da se vedno bolj odmika od mene. Še bolj kot kdaj prej se je začel družiti s svojimi somišljeniki. Pred pol leta pa je počilo: zjutraj, takoj po zajtrku, je dejal, da z menoj ne more več živeti, da se mu ob misli, da uživam meso, obrača želodec in se me zato ne more več niti dotakniti. Prosil me je, ali lahko ostane njegov sin z menoj (vsaj to!), ko se bo odselil na svoje.

Preberite še

Bojim se, da bo mož spet zabredel
Dediščina je sprožila nove zdrahe

Upala sem, da se mu je film utrgal le za krajši čas, a sem se zmotila. Izvedela sem, da živi z neko drugo žensko, prav tako veganko. Njegov sin se zelo boji, da ga bo odpeljal k sebi. Resnici na ljubo, tudi jaz se! Otrok mi je zelo prirasel k srcu, rada ga imam, kot bi bil moj. Bivšega bi zelo rada razumela, zakaj nam je obrnil hrbet. Ne vidim logike, sploh pa ne, ker sva se v vsem, razen v prehrani, zelo dobro ujela. Melita

Z moškimi pa res nimate sreče! Potem ko vas je zapustil prvi, ki je bil vse kaj drugega kot nekdo, na katerega ste se lahko zanesli, ste vrgli oči na zelo podobnega, prepričani, da bo – kljub nekaj malega pomislekov – zapolnil bolečo vrzel, ki je zazijala v vašem življenju.

Preslišali ste, da vas je na začetku vajine zveze prijazno opozoril, da si bosta posteljo delila le začasno. Kaj se mu je ob teh besedah motalo po glavi, ne veste ali pa ste mi pozabili povedati. Bili ste presrečni, da sta se ujela v toliko stvareh, z odprtimi rokami ste ga sprejeli tudi zato, ker se vam je v dno srca zasmilil njegov sin, ki ga je lastna mama zavrgla, potem ko si je ustvarila novo družino. Že od prvega trenutka ste mu dajali veliko ljubezni, zato se je malček navezal na vas.

Če se ne motim, je fant – tako kot vaš sin – zdaj star okoli štirinajst let, priden v šoli, navdušen košarkar, z njim nimate nobenih težav, le srečo in veselje. Boji se, da bi ga oče prišel iskat in odpeljal s seboj. Verjetno se to ne bo zgodilo, saj bi mu bil bolj v breme kot veselje, zato naj vas ta del zgodbe ne skrbi preveč. Bilo bi pa zelo zelo prav, če bi v zvezi s posinovljencem uredili tudi uradne formalnosti, da vas morda že jutri ne bi vrglo iz tirnic kakšno zoprno presenečenje. Človek nikoli ne ve, kaj komu pade na pamet.

Nič novega vam ne bom povedala, če zapišem, da nekateri posamez­niki pač niso ustvarjeni za partnersko zvezo. Eden takšnih je bil že vaš prvi partner, ki je tudi po poroki živel enako neodgovorno kot pred njo. Ni ga streznilo niti rojstvo sina niti vaše solze in prošnje, naj se spametuje. Vse, kar je bilo skrajno ekstremno, mu je bilo pisano na kožo, brez tega ni znal živeti. Ko je bil še živ, vam je pogosto dejal, da si želi v svojem slogu tudi umreti. Njegove besede ste doumeli šele, ko ga ni bilo več. Še danes ne veste, ali vas je zapustil zaradi nesreče, ki je ni mogel predvideti, ali pa je bilo vse skupaj le – samomor. Kaj točno se je zgodilo, ne boste nikoli izvedeli, zato se mi zdi prav, da po preteklosti ne vrtate preveč, ker bodo vsi sklepi, ki si jih boste o smrti prvega partnerja ustvarili, na precej majavi podlagi.

Hočeš nočeš pa morate razvoz­lati zagate, ki so nastale po odhodu vašega drugega življenjskega sopotnika. Je bilo za šok, ki vam ga je povzročil, krivo zgolj njegovo veganstvo? Se je način prehranjevanja sprevrgel v nekaj, česar ne razumete povsem? Ste mu zaradi svojih običajnih prehranskih navad res smrdeli?

Sprašujete me za mnenje, kateri način prehranjevanja je najboljši. Če že hočete – sem za kompromise! Biti dva dneva v tednu mesojedec, druge pa vegetarijanec (vegan) sploh ne bi bilo slabo! Zlasti ne poleti, ko je ponudba zelenjave in sadja takšna, da igra srce! Prav tako me čisto nič ne moti, ko se življenju brez mesa zapišejo odrasli, zreli ljudje. Ni pa to nekaj, v kar bi silili otroke! Iz vaše zgodbe pa se da razbrati, da je prav zaradi sinovega trmarjenja, da ne bo šel po očetovih stopinjah, ta izgubil interes za lastnega otroka.



Počasi je rasel odpor tudi do vas, in odkar si je uredil lastno kuhinjo, je bilo samo vprašanje časa, kdaj vam bo dokončno obrnil hrbet. Kljub prizadevanjem, da bi obnovili vajin odnos, se bojim, da zgodba ne bo imela srečnega konca. Močno dvomim, da se bo gospod vrnil, kaj šele, da bo spoznal svojo zmoto, se vam opravičil in vas prosil odpuščanja! Povedali ste, da živi z drugo žensko, ki jo je našel v krogu somišljenikov. Če mu je gospa tudi sicer pisana na kožo, je za vas za vedno izgubljen!

Ker poznam kar nekaj veganov (vegetarijancev), moram reči, da med njimi ni nikogar, ki bi imel podobne vzorce obnašanja kot vaš partner. So prijazni, strpni in razumevajoči, v njihovem odnosu do mesojedcev ni nobenega prezira, kaj šele nasilja.
Če bi bila na vašem mestu, bi s pomočjo ustreznih služb poskrbela za posinovljenca in hčerko, da bosta imela redne stike z očetom in da bo zanju tudi plačeval.

Lepo bi tudi bilo, da dobro vzdušje v družini v prihodnje ne bo nikoli več odvisno ne od tega moškega, ki vas je zapustil, ne od kakšnega drugega, ki bo morda zasedel njegovo mesto. Imate tri otroke, za katere morate skrbeti po najboljših močeh. Ne glede na to, da ste materialno dobro preskrbljeni, ne glede na to, da vam je moški ušel k drugi, morate narediti vse, da bo izpolnjeval očetovske dolžnosti. Ženske, ki danes same skrbijo za otroke, niso redke, zato ne bo nihče s prstom kazal na vas. Prepričana sem tudi, da se znate organizirati, da imate v sebi dovolj pokončnosti in ljubezni, pa ne le za otroke – tudi zase!