Prešernovanje v Cankarju (FOTO)

 

Kaj bi jadikovali, ako slovenska kulturna obzorja nimajo kapitana, ki bi vanje strmi pogled upiral? Kaj bi objokovali, če v prašička, pujska, s katerim se hrani družbena sfera najrahločutnejših, skozi režo kane premalo cekinčkov? Bodimo srečni, da lahko vsako leto istega dne, datuma, 8. februarja, slavimo prezgodnjo smrt največjega slovenskega pesnika Franeta Prešerna, in to križemrok, praznično. In temu namenimo na predvečer praznovanje, prešernovanje, v hramu kulture, imenovanem po največjem slovenskem (pokojnem) pisatelju?



Letošnji počaščenci so bili že dolgo znani: kostumografka in scenografka Bjanka Adžić Ursulov ter scenarist in režiser Filip Robar Dorin kot dobitnika velikih Prešernovih nagrad za življenjsko delo, dobitniki nagrad sklada pa pesnik Jure Jakob, zborovska dirigentka Martina Batič, skladatelj Tomaž Svete, igralka Maruša Majer, avtor animiranih filmov Dušan Kastelic ter arhitekta Aljoša Dekleva in Tina Gregorič Dekleva. Slavnostni, ne prvič, govornik Vinko Möderndorfer, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada, je svoje puščičevje pikrosti tokrat naslonil na globoke butalske misli, vprašanje, koliko je bil govor izviren, v teh prazničnih trenutkih pustimo za odrom. Dogajalo pa se je v Gallusovi dvorani, napolnjeni do predzadnjega kotička, če smo natančni.



Že sedanjost ni od muh, a kako se šele prihodnosti lahko veselimo, 7. februarja 2020, vsaj upamo, bomo Slovenci z malo sreče ustoličili tudi prvega dobitnika doktorfigove nagrade za plagiat. Trenutno svež podalpski zrak diha le en izrazit favorit, a, verjemimo, kandidatov, tekmecev se bo do dneva osorej še nabralo.



Visoka kultura ima pred športno množičnostjo eno prednost, morda zgolj sorodnost – ko gre zares, kamor predvečer slovenskega kulturnega praz­nika sodi, zbere okoli sebe vse, ki nekaj dajo nase. Metaforično, pa resnici na ljubo tudi tekstilno. In ker se naš fotograf ozira, portretiranca si zbira, zagleda v preddverju Cankarjevega doma junaka, junakinjo ...