Prerijski veter z Zahoda

Marec je zame poseben mesec. Prebuja se narava, prebuja se upanje. Je mesec, v katerem se  posvečamo ženskam. Mesto žensk. Izbor Slovenke leta, izbor Ona 365. Nika Kovač se s svojimi aktivistkami bori za pravico žensk do upravljanja s svojim telesom. V mestu je Fabula z izjemnimi pisateljicami in pisatelji, ki odpirajo okna za drugačne zgodbe. Manca G. Renko na Vodnikovi domačiji predava o izjemnih ženskah, ki smo jih izbrisali iz zgodovine. O tem govori razstava slovenskih umetnic v Mestnem muzeju. O tem govori knjiga Pozabljena polovica, v kateri je zbranih 129 portretov žensk. Nekatere poznamo: Marija Vera, Ita Rina, Luiza Pesjakova, Lili Novy, Angela Vode, Alma Karlin, Zofka Kveder, a mnoge zgodbe sem slišala prvič, njihove pretresljive usode mi niso dale spati.

Zdi se mi, da me ta marec še posebej kličejo glasovi žensk, ki so ostale pozabljene v prekatih zgodovine.

Frida Kahlo je ena najbolj znanih umetnic na planetu, najbrž ni osebe, ki ne bi poznala vsaj enega avtoportreta, pa čeprav na majici ali torbi. In vendar – Frido Kahlo je svet zares »odkril« po njeni smrti. Tako kot Camille Claudel, »muzo Rodina«. Kot Doro Maar, »muzo Picassa«. Kot Lee Miller, »muzo Mana Raya« in drugih surrealistov. Te ženske niso bile samo muze, bile so samostojne ustvarjalke, pionirke v svojih umetniških izrazih, v svoji drznosti.

In potem grem na večer zgodb, na Pripovedovalski festival v Cankarjev dom, tokrat tudi zato, ker je s svojo uglasbljeno zgodbo o pozabljenih pesnicah festival odprla glasbenica Katja Šulc. Katja je moja prijateljica, tiste vrste prijateljica, s katero se ne vidiva dolge mesece, tudi leto, a ko se srečava, se vsakič zgodi trk svetov.

Tokrat sem na odru videla novo Katjo, njen obraz je dobil druge poteze, s sabo je prinesla prostranost prerije, modrost, hrepenenje in moč staroselskih glasov pesnic, s katerimi se je srečala na svojih potovanjih po Severni Ameriki. Z njeno glasbo in glasom so oživeli glasovi žensk, ki jih pri nas skorajda ne poznamo, a njihovo sporočilo je tako pretresljivo, tako mogočno, tako globoko, da se dotakne najbolj skritih, nepoznanih delov vseh, ki sedimo v dvorani, kot uglašeni na isto frekvenco. Po koncertu do jutra prebiram njihovo poezijo, njihove zgodbe.

Ključna za njen novi album je bila zgodba Joy Harjo, pisateljice, glasbenice ljudstva Muscogee in prve staroselske pesnice, ki je dobila naziv pesnica lavreatinja v ZDA. Prav v njeni biografiji je Katja januarja 2020 prvič slišala za Institute of American Indian Arts (IAIA) v Novi Mehiki.

Leto kasneje je, po nenavadnem spletu okoliščin, kot pove,  tja odšla na umetniško rezidenco. V tamkajšnji knjižnici, kjer je preživela veliko časa, je na steni videla uokvirjeno njeno pesem. Spomni se neba, pod katerim si se rodil, ki pozna zgodbo vsake zvezde. Spomni se lune, spoznaj, kdo je. Spomni se rojstva sonca ob zori, to je najmočnejši del časa. Ta pesem je postala del albuma, dala mu je ime: West Wind Blow From Your Prairie Nest.

Zgodba se začne z Emily Pauline Johnson, pesnico ljudstva Mohawk, ki se je rodila marca 1861 v rezervatu Six Nations v Brantfordu v Ontariu, očetu, poglavarju plemena Mohawk, in materi, angleški imigrantki, a zaradi svojega »mešanega« porekla ni pripadala »ne eni ne drugi strani«. Ko je v rezervatu s svojim kanujem veslala po Grand River, je napisala svojo najbolj slavno pesem The Song My Paddle Sings. To je prva pesem, ki jo je uglasbila ob nastajanju albuma in prva, ki smo jo slišali ta večer.

V dvorani Kluba Cankarjevega doma sedimo, hipnotizirani, uročeni, njen glas kot prevodnik za njihova sporočila z vsako pesmijo dobiva drugačne lege, barve, ostrino, globino, kot bi se vanjo naselila vsaka od teh žensk, s katerimi je v ustvarjalnem procesu preživela zadnja tri leta.

Naslednja zgodba je zgodba o poganski poeziji: pesnica ljudstva Dakota Zitkála-Šá, kar v njihovem jeziku pomeni Rdeča ptica. Rodila se je v rezervatu Yankton, preživela kruti indijanski internat, kjer so ji tako kot številnim indijanskim dekletom spremenili ime, ji poskušali odvzeti identiteto, ji odrezali lase. A tam je lahko brala, pisala in se učila violine. Njeni talenti so si kot deroča voda utrli pot v svetu, kjer za žensko ustvarjalko, sploh potomko staroselcev, ni bilo prostora. V pretresljivem eseju Zakaj sem poganka? iz leta 1902, objavljenem v The Atlantic, piše, kako je glas bele ameriške večine pogoltnil staroselsko kulturo.

Njihovo bolečino ob brisanju njihovih zgodb, hrepenenje po domu, ki je hrepenenje po drugačnem svetu, vse to slišim v Katjinem glasu, v glasbi Andraža Mazija in Luke Uršiča, ki sta se skupaj z njo odpravila na potovanje v času, v drugo kulturo; in pomislim, kakšen privilegij, da zaradi njih veter z Zahoda tudi k nam prinaša spomin na ustvarjalno silo žensk, pozabljen stik z naravo, lepoto in moč kulture, ki je bila kruto zatrta.

»In potem je zgodovina izginila v izdihljajih dima,« je zapisala Joy Harjo v eni od svojih pesmi. »Še vedno gori, čeprav živimo v demokraciji, ki je zgrajena na grobiščih.«

A hkrati v svoji poeziji ponuja tudi upanje, občutek skupnosti, enosti. Z naravo, z ljudmi, z mano, s tabo, z luno in vetrom.

Kot pravi v pesmi Remember, ki je postala del Katjinega albuma: »Spomni se vetra. Spomni se njenega glasu. Ona pozna izvor univerzuma. Spomni se, da si ti vsi ljudje in vsi ljudje so ti.«