Pravljice rešijo marsikatero stisko

Lahkonočnice, pravljice, ki otroke zazibajo v miren sen, po­znamo že štiri leta in so se med nami odlično udomačile. Pod okriljem podjetja A1 Slovenija je ob svetovnem dnevu glasu izšla posebna serija 12 zvočnih pravljic Lahkonočnic z vajami za 12 najtežje izgovorljivih glasov.

Logopedske pravljice za otroke med tretjim in osmim letom starosti sta ustvarili slovenska mladinska pisateljica, pravljičarka in vzgojiteljica Nina Mav Hrovat in logopedinja Monika Rataj.

Dvanajst logopedskih pravljic, ki otro­kom pomagajo pri učenju težje izgovorljivih glasov. Kako je potekalo vajino sodelovanje in ali ste se zaradi didaktične narave teh pravljic počutili kaj ustvarjalno omejene?

Nina: Projekt je bil zelo velik izziv. Napisati dvanajst pravljic, za katere sem menila, da morajo imeti vsaka svojo zgodbo s svojimi junaki, saj vstopajo v življenje otrok različne starosti, med tretjim in osmim letom, je bil zame velik zalogaj. Pri tem sem sledila razvojnim značilnostim otrok v določenem obdobju, saj je v predšolskem obdobju zelo intenziven socialni, moralni in čustveni razvoj.

Prav v teh ključnih letih se vzpostavlja ogromno novih spoznanj o sebi, drugih, različnih ravnanjih, druženju, pravilih … Otrok pridobiva samozavedanje, samozavest in samospoštovanje, pri tem pa pogosto doživi nerazumevanje drugih in konfliktne situacije, ki so prav zaradi intenzivnega razvoja čustev, ki jih še ne obvlada, zelo stresne in se odzivov nanje šele uči.

Otroci z govornimi težavami imajo v predšolskem obdobju lahko več težav, ker jih drugi ne razumejo, zato jim je še težje. Logopedske pravljice so super pomoč pri pogovoru o različnih življenjskih preizkušnjah, hkrati pa igraje ponujajo vaje za izgovarjavo različnih glasov, s katerimi je največ težav.

Sodelovanje z logopedinjo je potekalo odlično, čeprav je bilo zares težko umestiti logatome (kratke zloge brez pomena, ki jih uporabljamo za vaje) in upoštevati cel nabor priporočil, pravil in navodil, ki sem jih morala vključiti v tekst, pri tem pa nisem želela, da preveč trpi vsebina.

Logopedske pravljice niso običajne pravljice in so posebej namenjene odpravljanju težav z izgovarjavo, a temu navkljub smo želeli vsebino približati tudi otrokom, ki teh težav nimajo.

Monika: Sodelovanje je potekalo zelo intenzivno in hkrati kreativno. Ko sva pripravljali gradiva za umeščanje glasov in besed v pravljice, sva se sproti dogovarjali in sodelovanje je bilo izredno konstruktivno, saj je Nina upoštevala vse strokovne predpostavke, sugestije in posebnosti, ki sem jih podala.

Besede je bilo treba razvrščati po specifični zastopanosti glasov v besedišču slovenskega jezika in težavnostni stopnji glede izgovarjave, ki jih seveda narekuje logopedska obravnava, kar je bil za obe velik izziv.

Ker je Nina izredno odzivna in sodelujoča, hitra in zanesljiva, zgodbe pa so zabavne in odražajo njen pozitivno naravnani pristop k stvarem in ljudem, sva se zelo lepo ujeli, saj je zaradi narave svojega dela takoj razumela sporočilo logopedskega dela.
 

Zaradi koronavirusa ste morali začasno zapreti vrata logopedske ambulante. Koliko se bo otrokom poznala prekinitev strokovnega dela z njimi?

Monika: Strokovno delo z otroki vedno vključuje tudi časovni okvir obravnav, če želimo govoriti o napredovanju, ki je smiselno. Torej, strokovno delo, ki se opravi enkrat na mesec, je vsekakor nekaj čisto drugega kot delo, ki ga izvajamo kontinuirano, tedensko, intenzivno.

Vsak odmik od optimalnega izvajanja terapij se pri otrocih pozna dokaj hitro, odvisen pa je tudi od narave težav in posebnosti, ki jih ima posameznik. Več ko je pridruženih težav, večji je primanjkljaj ob izpadu, ko se obravnave zaradi različnih vzrokov prekinejo.

Če starše v ambulanti kakovostno opremimo z napotki za delo doma, se pri ne tako resnih težavah rezultat kvečjemu zamakne za nekaj tednov ali mesecev. Govorim seveda o artikulacijskih težavah, ko se otrok ubada samo z učenjem glasov, kar predstavlja zgolj del obravnav s področja logopedije.
 

Pri kateri starosti morajo otroci obis­kati logopeda in kaj lahko doma naredimo starši sami, kako jim lahko pomagamo, da bodo usvojili tudi tiste črke, ki jim še ne gredo?

Monika: Starši obiščejo logopeda po naših opažanjih dokaj pozno. Potem pa so tu še čakalne vrste in kar naenkrat smo s težavami tik pred šolo. Predšolsko obdobje pa je ključno za urejanje artikulacije. Petletni otroci so popolnoma pripravljeni za učenje glasu R, medtem ko triletni niso.

Pri triletniku se bomo ukvarjali z glasovi T, D, K, G. Prav tako se sičniki in šumniki urejajo do petega leta, če seveda ne gre za težave širše narave, pri katerih se ukvarjamo tudi z besediščem, jezikovnimi težavami ... Starši lahko otrokom omogočijo več spodbude na motoričnem področju, kar pomeni, da se že pri malčkih ukvarjamo tudi s hrano, ki jo je treba ugrizniti, prežvečiti, razmigati usta, jezik.

Pasivno gledanje televizije lahko zamenjamo z aktivnim, usmerjenim. Dobrodošle so motorične vaje govoril, torej pihanje skozi slamice, oblizovanje, tleskanje z jezikom, šobljenje, pihanje balonov … Usta naj bi bila v mirovanju zaprta, torej ob računalnikih in videoigrah ali risankah otroke spodbujamo, da jih ne držijo v pasivni, odprti drži, z jezikom med zobmi, ker je to navada, ki nikakor ne pripomore k boljši motoriki govoril. In s tem tudi ne k boljši izgovarjavi glasov.
 

Kako je videti prvi obisk pri logopedu in kako otroke motivirate za delo?

Monika: Pri logopedskem delu je izredno pomemben prvi stik z otrokom in starši, saj takrat starši in otroci dobijo vpogled v to, kako bodo obravnave potekale. Če je to izvedeno v prijetnem vzdušju in si za diagnostiko in prve razgovore vzamemo dovolj časa, se že na samem začetku lahko natančneje usmerimo v izvajanje terapij tudi v nadaljevanju.

Na začetku starše dobesedno zasujemo z vprašanji, saj potrebujemo veliko informacij za kakovostno nadaljevanje dela, otroci potrebujejo varno in prijazno okolje, zato moramo poskrbeti za pozitivno vzdušje, starši pa seveda konkretne napotke in navodila, kako z otroki sodelovati, da se govor in jezik ustrezno razvijata.

Velika večina resnega dela je pravzaprav zavita v igro in zabavne, sistematične sklope urejanja različnih področij pri usvajanju govora in jezika. Tak način dela je dobrodošel tudi doma, za vajo.

Ob vzpodbudah in pozitivnem motiviranju je cilj veliko lažje in hitreje dosegljiv, sploh če so govorno-jezikovni zaostanki večji in imamo pred vstopom v šolo na razpolago bolj malo časa. Takrat vsi potrebujemo veliko energije, kontinuirane, redne obravnave pa so nujne.


 

Številni starši tarnajo, da je otroka danes, ko so naša življenja prepredena s sodobno tehnologijo, težko navdušiti za knjigo. Imate kakšen nasvet, kako vzgojiti navdušene bralce?

Nina: Imam cel kup nasvetov! (smeh) Branje ni lahko in zato zanj ni toliko zanimanja, kot bi si zaslužilo. Otroci, ki jih bomo vzgojili v bralce, bodo bolj učljivi, uspešnejši ipd., zato se res čudim, zakaj se starši tega tako slabo zavedajo oziroma branja ne spodbujajo bolj. Branje otroku je najlepša stvar na svetu!

Iz nabora vseh knjig, ki so na voljo, si lahko izberete tako, ki bo v veselje obema, staršu in otroku, ki posluša. Prav skupno branje je tisto, ki najbolj poveže otroke in starše, pomaga pri vzgoji, učenju in reševanju konfliktov, težav, strahov … Strategija je enostavna!

Izberete slikanico, z otrokom poiščete miren kotiček in preberete knjigo, se pogovarjate, modrujete in se crkljate. In otrok bo prinesel še eno in potem še eno in tako naprej, dokler bo pripravljen to početi z vami. Verjetno tudi takrat, ko bo že znal brati sam. Takrat je čas, da situacijo obrnete in naj on bere vam. Potem bo nadaljeval sam. Tako boste vzgojili bralca, ki bo rad segal po knjigah.

Monika: Na obravnavah otrokom kot del gradiva ponudimo tudi kakovostne otroške revije in knjige, saj so npr. slikopisi izredno primerno gradivo za usvajanje in razvijanje govora ter jezika. Starši berejo črkovni del, otroci slikovnega. Spodbujanje prek zgodb, pravljic in slikopisov je dobrodošlo, sploh če je gradivo kakovostno in zabavno.

Tako se je lotila tudi Nina v pravljicah, ko jih je opremila s humorjem, zato je učenje in poslušanje, pogovarjanje ob zgodbah ter ponavljanje logatomov in besed lažje, ker je bolj veselo in optimistično. Pravljice otroku omogočijo stik z maternim jezikom, bogatijo besedišče, ob njih usvaja pravilno strukturo povedi, spodbujajo ga k usmerjenemu poslušanju, slušnemu razlikovanju in vabijo v razgovor s pomočjo vprašanj.

Identifikacija otrok z liki je nadvse pomemben del tudi pri logopedskih pravljicah. Še posebno če se otrok zaradi svojih težav že počuti neprijetno ali ga celo za­smehujejo. Pravljice rešijo marsikatero stisko, čas, preživet ob poslušanju in miselnem ustvarjanju novih svetov, domišljijskih, brezmejnih, zabavnih, pa je neprecenljiv.
 

Zakaj je poslušanje pravljic pred spanjem dobro in koristno?

Nina: Otrokom se ves čas nekaj dogaja. Kopica vtisov, dogodkov, frustracij in vsega, kar so čez dan doživeli, se zvečer in ponoči vrti kot tornado v možganih. Takrat otrok premleva, razčiščuje, shranjuje vse te izkušnje in informacije.

Zvečer je pravljica lahko del rituala, ki pomiri, s pomočjo pravljice lahko nekatere konflikte razrešimo, pomagamo pri obvladovanju strahov, stisk, različnih čustvenih stanj, za katere otrok še ne pozna besed, da bi jih lahko ubesedil, in mu tako olajšamo spanje. Predvsem pa otroke pomirjata naša bližina in glas, ki ga dobro pozna.

Tudi zvočne pravljice je priporočljivo poslušati skupaj in niso zgolj nadomestek, da imamo odrasli več časa zase.