Pravljica za lahko noč

Slovenija nima le Alenke Artnik, ki si na dih upa v največje morske globine, Slovenci nismo le prireditelji najvišjega kresa na svetu, najdaljšega maratona v kvačkanju ali ponosni lastniki najstarejše vinske trte in najstarejšega glasbila na svetu.

Ta teden smo se spet vpisali med svetovne rekorderje, tokrat po številu novookuženih s covidom-19 na milijon prebivalcev. V posebno čast in veselje nam je lahko, da smo prehiteli celo Hrvate, ki so trenutno na drugem mestu.

»Mami, res nočem več šole od doma,« mi je prejšnji petek zvečer, ko sva čakali, kaj bodo sklenili naši velemožje, rekla devetletna hčerka. Okoli pol enajstih, ko je na spletu zakrožila neuradna informacija, da zaprtja države ne bo, sem jo poslala spat, še prej pa sem jo vprašala, ali sem bila v mesecih, ki jih je preživela doma, res tako slaba učiteljica, da jo ob misli na to obhaja groza.

Resno me je pogledala: »Veš, to je tako kot s kosilom. Kje ga raje ješ, v res dobri gostilni ali v štali?« Odvrnila sem ji, da seveda v gostilni. »Seveda,« je resno prikimala. »Jedli naj bi v gostilni, ne v štali. In učili naj bi se v šoli!«

»Veš, mami, mene je strah, da stvari nikoli več ne bodo normalne,« se je oni dan iz teme spet zaslišal glasek, ki bi že zdavnaj moral spati. »Kako to misliš?« sem se delala nevedno, čeprav bi lahko prisegla, da sem v tistem trenutku tudi sama razmišljala o tem.

»Veš, po moje nikoli v življenju ne bom v trgovino stopila brez maske, ne da bi se mi zdelo, da počnem nekaj prepovedanega,« se je slišalo iz teme. »Česa je pa tebe najbolj strah?« je glasek terjal odgovore.

Pogoltnila sem cmok in deklici, ki je zaradi mojega prepričanja, da je otrokom treba vedno povedati resnico, že pri treh letih izvedela, da Božiček ne obstaja, povedala pravljico za lahko noč.

Da me je groza, da se epidemijo zlorablja kot krinko za vse kaj drugega, sem ji povedala. Da se bojim, da bo po astronomskih dolgovih, ki smo jih v zadnjih dveh letih pridelali in jih bo podedovala njena generacija, edina pot, ki ji bo v odraslosti preostala, pot v tujino.

Da bo slovenski zunanji dolg zaradi segrevanja ozračja takrat morda še najmanjša težava. Da me skrbi, ker smo ženske tudi pri nas po vsem, kar smo si že izborile, v pandemiji v veliki meri spet postavljene v vlogo kuharice in negovalke otrok.

Pripovedovala sem ji o 30-letni Izabeli, ki je zaradi sepse umrla v bolnišnici na Poljskem, ker ji zaradi zakona, ki v državi skoraj popolnoma prepoveduje prekinitev nosečnosti, niso pravočasno splavili mrtvega zarodka, in o otrocih, ki zmrzujejo na belorusko-poljski meji, medtem ko svet gleda stran.

Kako smo lahko na naši ljubi modri krogli tako zavozili, da odstotek najbogatejših že išče najhitrejšo možnost pobega? In kaj se nam je zgodilo v tem našem lepem koščku sveta, da smo trideset let za tem, ko smo dosanjali stoletni sen o lastni državi, sredi nje globoko pogreznjeni v blato?

Nevidni sovražnik, za katerega smo mislili, da ga bomo bliskovito premagali, nas je prisilil v izčrpavajočo pozicijsko vojno z mnogimi, tudi povsem nepotrebnimi žrtvami, hkrati pa je neusmiljeno razkril prav vse, kar je narobe z nami, našo brezmejno sebičnost, našo aroganco in naš pohlep.

Letošnjo prejemnico Ježkove nagrade Svetlano Makarovič so v Studiu City vprašali, v kakšno pravljico se lahko zbudijo otroci. »Bojim se, da je ena majhna možnost, da se bodo zbudili v grozljivi pravljici, ampak še vedno verjamem, da do tega ne bo prišlo,« je odgovorila. Smo se za lepšo prihodnost pripravljeni strezniti?

Močno upam. Pravkar mi je med pisanjem zazvonil telefon. Poklical me je najboljši prijatelj in mi povedal, da bo v petek postal očka. Zaradi protikoronskih ukrepov otroka ne bo videl, dokler mama po carskem rezu ne bo dovolj okrevala, da se vrneta domov. Ker Nedelo izide dan pozneje, mi dovolite, da Izaku zaželim dobrodošlico na tem pogosto popolnoma norem, a vendar tako čudovitem svetu