Pozitivni virus se širi po Sloveniji

Virus kamišibaja zares osvaja! Kako sicer drugače pojasniti, da si je iz Japonske izvirajoče pripovedovanje zgodb od slikah na lesenem odrčku že v prvem letu, v petih pa še toliko več, nabralo toliko privržencev in pripovedovalcev, si omislilo svoje društvo, tabore, seminarje in delavnice, s svojo neznosno lahkostjo povezovanja ljudi pa prodira tudi prek meja, v razrede, igralnice in ambulante ...? V vsej svoji razsežnosti, ki pogosto vzame dih ali poskrbi za pristni smeh, pa se predstavi na festivalu. In priložnost je tu! Prihodnji konec tedna bo namreč Štanjel v celoti kamišibajski. In oči se bodo svetile vsem, otrokom in odraslim, obljublja eden od organizatorjev in predsednik Društva kamišibaj Slovenija, Rok Glavan.

Glavan je sicer antikvar, ki že dolga leta knjige na ogled in naprodaj postavlja v podhodu v Maximarketu, in čeprav tudi v svojem poklicu doživlja trenutke vznemirjenja – ko za zbiratelja najde knjigo, ki jo ta že išče leta in leta, ali pa naleti na knjigo, ki je razen lastnika ni še nikoli nihče držal v roki –, je občutkov zadovoljstva in vzhičenosti, ko se postavi za odrček s slikami in pade v zgodbo, občinstvo pa z njim, brez dvoma več. In je tako popolnoma padel not', kamišibajkar z dušo in telesom, tako da si mu ni bilo preveč težko na pleča naprtiti še predsedstva kamišibajskega društva, čeprav, sploh zadnje dni, ko se urejajo še zadnje podrobnosti glede tokrat že šestega slovenskega festivala kamišibaj gledališča, malo kleca od vseh nalog, klicev, usklajevanj, dogovarjanj ...
A njegove duhovitosti očitno ne more pregnati nobena še tako trdovratna utrujenost: stereotip o nezgovornem knjižnem molju, zaritem med porumenele platnice, pade v prvem trenutku, kako bo šele po nekaj dneh morja, ki si jih bo privoščil pred finalom v Štanjelu? O tem se bo lahko prepričati v živo, na lastne oči – v Štanjelu, kjer bo tudi skoraj štirideseterica nastopajočih kamišibajkarjev.

Če začnemo na začetku, da tovrstno obliko gledališča, ki je tudi vas popolnoma omrežila, postavimo v nek kontekst. Kako se je japonska umetnost znašla in tako dobro prijela na naši sončni strani Alp?

Kamišibaj prihaja iz Japonske in z njim sta se tam srečala in proučevala, nato pa pripeljala tudi v Slovenijo ustanovitelja lutkovnega gledališča Zapik, Igor Cvetko in Jelena Sitar. Že istega leta, 2013, smo potem imeli prvih nekaj predstavic; Cvetko je predstavil tipologijo, filozofijo, sistem kamišibaja, Marjan Kunaver je izdelal prvi odrček, nato so se začele delavnice, kjer so se kalili, v istem letu se je zgodil že tudi prvi festival v Piranu. Doslej jih je bilo pet in vsako leto se najboljši predstavi podeli nagrado Zlati kamišibaj.

Letos pa se bo petletni otrok preselil na Štanjel; to bo sicer že šesti festival, a prvi v organizaciji Društva kamišibaj Slovenije, ki je bilo ustanovljeno kmalu po vzniku tovrstnega gledališča na Slovenskem. Tridnevni festival organiziramo v sodelovanju z javnim zavodom Komenski Kras, ki nam gre res na roko, pomaga tudi republiški Javni sklad RS za kulturne dejavnosti in pa občina Komen, da lažje dihamo skozi vse te stroške, ki jih je za tak festival malo, a bi ga društvo s 34 člani samo težko financiralo.

Sicer pa se mora vsak, ki želi biti član društva, izkazati z nekaj kamišibaji, in to najmanj na regijskem festivalu, ki se zdaj dogajajo že v številnih slovenskih krajih – v Mariboru, Ljubljani, Logatcu, Kranju, Velenju, izjemno močna je Primorska, zlasti Nova Gorica s Krasom, Piran nadaljuje s tradicijo, čvrsto srce kamišibaja ima Semič, »gori« na Dolenjskem ... Širimo se tudi čez meje; bili smo na avstrijskem Koroškem, pustili zasevke v Italiji, na Hrvaškem ... In nenehno vznikajo novi nastopajoči, nove in dobre zgodbe.

 

Ampak čemu pripisujete tak razmah, ki se širi kot gozdni požar poleti?

To je nedvomno posledica pozitivnega virusa, ki sta ga sem zanesla Igor in Jelena. Zaenkrat ga doslej še nismo uspeli raztrositi edino v Prekmurju in na Koroškem, a že pripravljamo ofenzivo (smeh). Za kakšne razsežnosti v Sloveniji gre, smo se sicer najlepše prepričali maja letos, ko je društvo organiziralo dogodek Zaigraj kamišibaj; v 24 urah se je v Sloveniji odigralo 775 predstav, ki si jih je ogledalo prek 35 tisoč gledalcev, in vse to imamo skrbno dokumentirano v sliki in besedi. S tem smo se namreč potegovali tudi za vpis v Guinessovo knjigo rekordov, a še danes nismo prejeli uradnega odgovora z uredništva. Je pa dejstvo, da tega še nihče ni nikoli delal, tako da gre v vsakem primeru za rekord.

In ko so tisti dan začele prihajati posnetki, podatki, fotografije kamišibaj predstav z vseh koncev Slovenije, je bilo tega toliko, da se nam je strežnik dobesedno sesul. To je res fenomen, še zlasti, če vemo, da se je to pri nas pojavilo šele pred petimi leti. In debelo so gledali tudi člani Ikaje, mednarodne zveze kamišibaja, ki smo jih gostili tiste dni; ta rekordni dogodek je bil namreč uvod v simpozij o kamišibaju. In ta se danes uprizarja v knjižnicah, bolnišnicah, domovih za ostarele, uporabljajo ga v psihoterapiji, po šolah ...

Lahko navedete kak primer?

Kamišibaj so dolgo uprizarjali na pediatrični kliniki za male bolnike; preprosto tja prineseš odrček in začneš pripovedovati zgodbo, ki jih razveseli. Ker je to vseeno drugače, kot če zgolj prebereš pravljico, saj imaš tam na voljo celo sobo in je predstava lahko interaktivna. Kar se tiče psihoterapije; ugledni strokovnjak iz Zagreba, Zlatko Baštašić, to uporablja pri svojem delu z bolniki, ki skozi kamišibaj podoživljajo svoje travme, saj jih s tem popelje skozi lastno zgodbo. Izdelal je tudi lastni kamišibaj za svojo dementno mamo z namenom, da jo s tem poskuša vrniti nazaj v otroštvo, potem pa jo popeljati v sedanjost, da bi spet lahko komunicirala. O rezultatih tega še nimam informacij.

Se pa kamišibaj odlično obnese tudi v mejnih skupinah, kot so begunci ali podobni. Na festivalu v Piranu so, na primer, nekateri od njih prav s kamišibaj gledališčem predstavili svoje izkušnje in zgodbe iz svoje domovine, s poti ... Neko makedonsko dekle je na ta način povedalo zgodbo o tem, kako jo je fant ugrabil in nato prodal v tujino; to, skratka, lahko deluje kot neka katarza, lahko tudi kot kanal za širjenje novic.

Ko je vse, kot mora biti, se zgodi preplet z občinstvom. In to so trenutki, ko je dvorana tvoja, ti pa si njihov.

A v čem je glavna razlika, če z otrokom gledamo in beremo slikanico, in kamišibajem?

Razlika je, da se že, ko odpreš ta kovček-odrček – imenuje se butai – zgodi neka čarovnija. Ko človek bere knjigo, bere besedilo in nato otroku pokaže sliko. V času, ko je slika pred njim, človek ne govori, tako da beseda in slika ostajata ločeni. Pri kamišibaju pa gresta slika in beseda z roko v roki, pri čemer lahko pripovedovalec z gibanjem slike ustvarja intenzivnost zgodbe: če si listi sledijo drug za drugim, lahko pomeni, da figura teče, lahko se poudari tudi samo roke ali oči ...

Za razliko od Japoncev, ki imajo tudi tradicionalni kamišibaj – v celoti izdelani kamišibaj lahko kupiš z vsemi navodili, kdaj zamenjati list, vdihniti, zakriliti z roko ... –, pri nas sami ustvarjamo in delamo zgodbo, se učimo, nadgrajujemo zgodbo, opazujemo, kje publiko držimo, kje nam uide, nenehno iščemo kontakt ... In s tem zgodba raste, saj si kamišibajkarji brez slabe vesti povemo, kje bi bil lahko kdo boljši ...

In ko je vse, kot mora biti, se zgodi tista energija, kiokan, ta preplet med pripovedovalcem in občinstvom, in to so tisti trenutki, ko je dvorana tvoja, ti pa si njihov. Razpneš krila, da boš zletel s tistim napetim pričakovanjem, in ko začneš leteti, gledalca popelješ s sabo na to pot skozi kamišibaj in če se vse poklopi, če so zvezde v redu – in običajno so –, je to tako, da lahko skleneš samo z začudenim »Vauu!« Ker, kot da dvorana diha s tabo, vdihne, ko vdihneš ti ... Tu gre dobesedno za rek: iti s tokom. »Vušššš!«, takole gre!

In takrat se potem zgodi, da odrasli med sledenjem resni zgodbi zajokajo. Ali se vsi iz srca nasmejejo. Ali pa otroci brez težav sledijo programu dve uri in več. Ker prednost kamišibaja je, da gre za kratko zgodbo, dolgo največ deset oziroma dvanajst minut, kar otrok z lahkoto zdrži. In ko se pripravlja nova zgodba, se malo pretegne, nato pa je spet na preži za novo zgodbo.



Kako pa ste sami vstopili v to zgodbo?

V teatru sem že igral, a tam potrebuješ oder, ekipo, lučkarja, režiserja, kostumografa ... Kamišibaj si pa sam. Potrebuješ svoj list papirja, butai, nobenega posebnega prostora ... Japonci imajo sicer vse mere strogo predpisane, slovenski kamišibaj pa je, tako mu pravim sam, impro liga: zaboj piva, pa postaviš nanj odrček. Tudi na sedež kolesa ga lahko postaviš in začneš nastopati, sredi ulice, v parku, povsod igramo! In to je nedvomno prednost kamišibaja. Na enem od taborov smo obdelovali tudi kamišibaj kot ulično formo, jo preskusili na enem od festivalov v Piranu in se v praksi prepričali, da se super obnese.

Kaj sicer odlikuje dobrega kamišibajkarja? Mora biti dober pripovedovalec, imeti tudi smisel za dramatiko?

Prepričljiv nastop, izbrana izreka ter dobra slika. Pri nas imamo kar nekaj kamišibajkarjev, ki so dobro risarji, pa slabši pripovedovalci. In obratno. A v tem primeru lahko prijatelja poprosiš, da ti po tvojih navodilih nariše, kar si si zamislil. Tisti, ki rišejo sami, tudi sami kadrirajo, zato imamo tudi delavnice in male šole kamišibaja, kjer (se) učimo teh prvin. Kamišibaj je namreč strip brez oblačka; oblaček je pripovedovalec, in to tako besedila kot vmesnega teksta. Strip pa mora biti tudi pravilno zastavljen: bližnji ali daljni kader, uporaba barv, intenzivnosti ... Gre za to, kaj želiš povedati s sliko, in kje jo bo beseda nadomestila. Čez vse to smo šli sami, testirali, katere barve, obrobe, papir se obnesejo, kateri ne ... Smo kar malo izumljali ...

V teh letih smo ugotovili, da je zanimivo videti tudi obraz pripovedovalca, torej smo kar naklonjeni ekspresivnemu kamišibaju, medtem ko so japonski tradicionalni pripovedovalci zelo zadržani. Kar se izreke tiče, je treba težiti k jasni predaji sporočila; ker če imaš dobro sliko, besedilo pa ne, se prikrade trema, vse skupaj pade v vodo. Podobno se zgodi, če je kamišibaj predolg. Sicer je naš najdaljši kamišibaj dolg kar 45 minut, a deluje, ker je poleg še pevski zbor, ki razbije pripoved na enote, ima dvodimenzionalni oder, močne slike ... Gre za kamišibaj Kresna noč Janeza Trdine, ki smo ga delali lani, je pa to zelo mesena pripoved, primerna za odrasle. Program sicer delimo na odrasli in otroški, a to ne pomeni, da je odrasli prepovedan za otroke, pač pa gre samo za zgodbe na filozofsko višjem nivoju, drugačen pomen ...

Je pa zanimivo, da so bili tudi ob predstavah za odrasle otroci povsem očarani, poldrugo uro niso niti muksnili, ko so poslušali filozofske teme o stvarjenju sveta, delcih in atomih ... Njihovo dojemanje je povsem drugačno od našega. Tudi zato se otroci tako dobro znajdejo v kamišibaju in dejansko imamo kar nekaj otroških skupinic ...

Če skočimo nazaj na pedagogiko: kamišibaj je menda odlično sredstvo za veščine javnega nastopanja, premagovanje treme ...

Če bi mene kdo vprašal – na žalost me ne –, bi morala biti na osnovni in srednji šoli, pa tudi na fakulteti obvezna retorika. Vsak intelektualec bi moral imeti veščino nastopanja v sebi, kamišibaj pa pomaga, da to premagaš. Ker si vseeno nekoliko skrit za odrček, z vajami pa se naučiš, kako se izražati, kako nastopati. Poleg tega se otrok, ki ustvarja kamišibaj, umiri, vso energijo zlije vanj. In v teh 775 predstavah, odigranih v enem dnevu, je bilo ogromno takih, ki so jih igrali po šolah; bodisi učitelji učencem bodisi učenci ostali učencem. V šolskem okolju se je kamišibaj dejansko dobro prijel, nekje bolj, drugje malo manj, odvisno od pedagogov.



Menda pa ta oblika gledališča uspešno tekmuje tudi z zasloni, ki smo jim v vsakodnevnem življenju izpostavljeni bolj in bolj, s tem pa tudi čedalje bolj vsaksebi, medtem ko naj bi kamišibaj s svojo toplino in neposrednostjo na pristen način – kot nekoč – povezal ljudi ob pripovedovanju zgodb, kot je lepo zapisano na spletni strani Ateljeja Slikovedke, za katerim stojita ustvarjalna avtorja, Jerca Cvetko in Jure Engelsberger, tudi trikratna prejemnika festivalskega Zlatega kamišibaja za najboljšo predstavo?

Vse drži. Kamišibaj je v osnovi povsem analogen. So pa bili v zadnjih letih tudi poskusi, da bi namesto slik na butaiju uporabljali digitalni zaslon, pa to ni bilo to. In ko sem nekoč igral pred polno telovadnico otrok, so predstavo snemali in sočasno predvajali na velikem zaslonu, a moram reči, da je večina oči – k sreči – zrla v butai, ne na platno.

Prej ste omenili slovensko težnjo k avtorskim delom – lahko gre za avtorsko sliko in besedo, ali pa povzeto, tudi prirejeno po kakšnem drugem avtorskem tekstu. A vsako besedilo verjetno ni primerno za kamišibaj?

Kakšen tekst melješ, obdeluješ, študiraš ... pa preprosto ne gre. So pa besedila ali slike, ki so že skorajda same po sebi pripravljene za uprizoritev. Butalce v kamišibaj izvedbi že imamo, tudi Martina Krpana, Kozlovska sodba še čaka ... Sam sem se kot antikvar precej ukvarjal s tem, kako kakšne stare slikanice, ki niso širše dostopne, predstaviti več otrokom naenkrat in ... bilo je jako zanimivo, ko jih še pripoveduješ v tisti stari slovenščini. Čeprav otroci ne poznajo določenih besed, jih po predstavi vseeno uporabljajo, se pačijo z njimi in ko je tako, z njo ujamejo tudi pomen in se jih naučijo. To so te metamorfoze, ki skrbijo za sočnost jezika in kodrajo možganske vijuge!

Se pa okoli kamišibaja dejansko zbira ekipa kakovostnih ustvarjalcev, ki ne pristaja povsem na digitalne forme; seveda jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, nam je pa bliže prvinski stik s publiko, tak, kot so ga imeli starodavni pripovedovalci, ki so potovali po vaseh. Čeprav kamišibaj še malo ni zastarela forma. Sploh ne. Je moderna. Jako moderna. Ker je čista, preprosta in uspeh je prav v tej preprostosti. Ob tem je zanimivo, kako nekatere akademske institucije, kot na primer kakšno gledališče, z glomaznimi sedeži, zavesami in drugimi rekviziti pogosto ubijejo ta kontakt med pripovedovalcem in občinstvom, ki pa je pri kamišibaju še kako zelo pristen.

Izhaja sicer iz budizma, ko so na tak način menihi med ljudi širili svete zgodbe?

Res je. V osnovi gre za branje zgodb, potem so se korenine razrasle in podobnosti najdemo tudi drugje. Pri nas, na primer, so take panjske končnice: imajo sicer samo eno sliko, a zgodba zadaj je daljša. Če bi narisal še nekaj slik, bi že imel kamišibaj ... Če kopljemo po krščanstvu, je bila podobna biblija za reveže, kjer so bile na enem listu slikice za zgodbe, ki so jih potem po vrsti pripovedovali ljudem, v Italiji je to Cantastoria, list s sliko, ob katerih se je zgodba s slike pela ... Na tak način torej lahko pridigaš o veri, prodajaš nek proizvod, ali pa govoriš o človeških navadah in razvadah, kot so ljubezen, sovraštvo, smrti, umorov ... tudi v kamišibaju se vse to najde.



In se bo verjetno znašlo tudi prihodnji petek na že šestem festivalu kamišibaja? Večji del programa je sicer posvečen otrokom oziroma večina predstav gostuje v otroškem tekmovalnem programu?

Da, ker ga namenjamo predvsem otrokom, in to se lepo povezuje tudi s sklopom prireditev Poletni Štanjel, namenjenih predvsem mladim. Prvi del festivala bo že v petek dopoldne, ko bodo otroci iz okolice Štanjela igrali otrokom v vrtcu Štanjel, ob 18. uri pa začnemo s tekmovalnimi predstavami za otroke. Ob tem je sicer strah, da bi se odrasli kakorkoli dolgočasili, povsem odveč. Brez izjeme na takih dogodkih ne žarijo le oči otrok, pač pa tudi njihovih staršev ... Enkrat je po moji predstavi za otroke pristopil starejši gospod in se mi zahvalil, ker je na ta način spet po dolgem času slišal pravljico iz svojega otroštva. In to so tisti trenutki, ko si rečeš, da si na pravi poti ... No, če se vrnem: ob devetih zvečer na dvorišču Grajžarjeve galerije ob znameniti Kraški hiši sledi maratonski program za odrasle, sobotni večer pa bo potekal v Ferrarijevem vrtu – upam, da bo vreme naklonjeno in bo odrček osvetljeval sončni zahod ...

V nedeljo zjutraj nadaljujemo na grajskem dvorišču, popoldne pa sledi še revijski program s predstavami, ki se niso uvrstile v tekmovalni program, a se nam jih zdi vredno pokazati; ker so drugačne bodisi po temi, izvedbi, izvajalcu ... pa tudi predstava lanskoletnega zmagovalca, Jureta Engelsbergerja, po besedilu Tomaža Pengova Daj, pomisli. Potem bomo podelili še letošnji Zlati kamibišij. Sicer pa že teden dni po Štanjelu sledi mednarodni festival kamišibaja v Piranu, ki ga organizira dosedanji organizator slovenskih, Društvo Zapik. Letos imamo, skratka, vroče kamišibajsko poletje (smeh).

Pa bo Štanjel dovolj velik za vse te okužence s kamišibajem?

Upamo, da bo. Že samo izvajalcev bo 38! Je bil pa Židovski trg v Piranu doslej resda skorajda premajhen, saj je prišlo med sto in 150 ljudi na večer. Je pa Piran zelo obiskana turistična točka, Štanjel nekoliko manj, pa vendarle: če vemo, da so si zadnja leta nekateri ljudje celo dopust organizirali tako, da so bili blizu v času festivala, potem ... potem upanje na prijetno in množično druženje ob kamišibaju ostaja.