Potop hidravličnega robota

Dober dan, gospa iz kampa Rogač, imate še odprto? Ravno sem mislila zapreti, pa je včeraj prišel en avtodom, tako da lahko pridete, a ne bom imela veliko časa za vas, ker že obiram oljke. Me čisto nič ne moti, gospa iz kampa! Zaveslam proti mestu Slano, pred dobro uro sem pustil za sabo Dubrovnik. Padla je še ena meja.

Prost sem kot polž in mravlja in ptica, grem, kamor me je volja, kadar ni volje, stojim, gledam, po­slušam, počivam. Pa tudi skrbi me, bojim se, pričakujem, prehitevam, se izgubljam. V tej eni svobodi je zavito vse – zanos, otožnost, polet, melanholija, vzgon, nestrpnost, radovednost, bolečina, človeški stik. Ko so nam doma, in tisti dom je zdaj daleč, naključni nezreli zaripli umsko zakrneli možje začeli postavljati omejitve in nerazumna pravila, sem moral iti. Tudi to je bil razlog. A mejam in pritlikavim ljudem se tudi na poti nisem mogel povsem izogniti.

Vojna na meji z Albanijo

Veslača, pustolovca so zaprli. Pre­krasna terasa se podaljšuje prav nad morje, ki spodaj divje buta ob obalo zaliva mesta Sarande, prvega velikega na albanski strani po neopaznem prehodu meje z Grčijo. Kako sem končal tukaj, tega ni bilo v potovalnem načrtu. In predvsem: kako se bom rešil iz tega močvirja?

Včeraj sem priveslal in se nameraval prijaviti obmejni policiji. Dve uri pozneje stojim na pomolu ob kajaku, za mano je neosebni policist, podoben je tistim plastičnim maketam ob cesti ali pa zarjavelemu hidravličnemu robotu, ne bo se premaknil, dokler ne sedem v čoln in zaveslam nazaj proti Grčiji. Dve uri sem ga s pomočjo prevajalca spraševal, kakšen razlog ima, da me ne spusti v državo, a nismo prišli nikamor. Proti koncu mi je grozil z zaporom, ker sem v državo vstopil nezakonito. Ampak saj v državo poskušam zakonito vstopiti prav zdaj, Sarande je mesto vstopa za vse, ki prihajajo po morju, ne razumem. Pa ne s čolnom na vesla, ki ni registriran, poleg tega nimaš računa zanj, zdaj že kriči policist, zateguje čeljust, maha kot karikatura iz slabega italijanskega filma. »Pri meni vstopajo v državo samo potniki s Krfa, ki se izkrcajo s hidrogliserja, vrni se, drugače te bomo morali zapreti,« postavi zariplo piko.

Pogled s terase v Sarandeju na pristanišče in mejno policijo. FOTO: Miha Pribošič

Grem, kaj pa hočem, a nazaj v Grčijo nikoli. Zaveslam s prazno glavo, brez moči v rokah ali katerem koli drugem delu telesa, poleg tega je vreme popolnoma neprimerno za kajak, po kilometru prebijanja skozi valove, ki se zlivajo čez krov, se rešim na čisto majhno hotelsko plažo, ki se zdi zapuščena. Pa ni, kmalu govorim z upravnico Evelin, ni druge možnosti, kot da vzamem sobo. Za štirideset evrov dobim nenačrtovano udobje s teraso, ki gleda naravnost čez zaliv, na postajo obmejne policije.

Kot valovi me preplavlja občutek absurdnosti, neprimernosti položaja. Ujet sem, stisnjen v kot, policija mi diha za vrat, zapolnjuje moje misli, zunaj pa vse kipi od neštetih možnosti. Kaj je pravo življenje? Ima odgovor mejni policist iz Sarandeja ali daljinski veslač iz Ljubljane? To je vojna konceptov, bitka prepričanj, spopad viteza in hidravličnega robota. Nemogoče je, da bi se mu uklonil brez boja.

Pogled s terase v Sarandeju na pristanišče in mejno policijo. FOTO: Miha Pribošič

Prva svetloba pride ob 5.40, čez zaliv mimo stavbe obmejne policije veslam uro pred svitom, a ob svetlobi skoraj polne lune. Slabe pol ure pozneje sem za rtom, naredi se prekrasno jutro, ta dan bom še z nelagodjem pogledoval čez ramo in se zdrznil ob vsakem zvoku prihajajočega čolna, a že jutri bom zmagoslaven in svoboden tudi v mislih.

Bodi Balkanec,
naredi se neumnega

Pa kaj sprašuješ, briga te! To ste vi, Slovenci, vse bi po pravilih. E, izučilo te bo, ko bo konec poti, boš pravi Balkanec, se mi smeji Vlado iz kampa Buljarica sredi Črne gore. A mene je že izučilo, Balkanec je še vedno tlel v meni in treba je bilo samo malo pihniti. Že nasled­njo mejo – med Albanijo in Črno goro – sem prečkal točno tako: brez vprašanj, nikomur nič, in isto taktiko uporabil še dober teden poz­neje na meji s Hrvaško. Potni list in kajak ne gresta skupaj. Dokler se drži zase in je tiho, kajakaša nihče ne opazi. Obmejne policiste je neznansko strah neobičajnih postopkov in nenavadnih potnikov. Nenavadni potniki pa ljubijo neobičajne postopke.

Burja v Buljarici

Zabavam se z opazovanjem vrabcev. Te živali si želijo leteti tudi v najhujši burji, a to ne gre kot običajno. Gledam jih, kako jih veter nosi kot kos zmečkanega papirja ali plutovine, potem pa tu in tam dvakrat ali trikrat nepričakovano zamahnejo s krili, da popravijo smer. Če jih je več, ki potujejo skupaj, se morajo truditi, da jih ne raztrosi in razdrobi, v takšnem vet­ru bi se težko spet našli. So še neki drugi ptiči, ki se obnašajo bolj dostojanstveno. Večji so od vrabcev in se trudijo držati smer. Kljun obrnejo v veter, nato pa v dokaj stabilnem položaju brez­upno plahutajo in po več sekund ostajajo na mestu. Zdi se mi, da v tem mrazu trošijo preveč energije za meni nepoznane opravke.

Zanimiv je tudi platnen šotor na prikolici pri straniščih. Vsako­krat, ko grem mimo, ga je manj. Prvi dan je še nekako stal, ves oguljen in preluknjan, in pod sabo skrival kdo ve kaj. Zdaj, peti dan, ni več ničesar skritega, saj šotora skoraj več ni, proti morju žalostno mahajo le še potrgani platneni trakovi. Na lesenem podestu pa zdaj nezaščiteni čakajo na dež in velike zimske valove Tomosov motor, plastični stoli, kljukice za perilo, plinska jeklenka, kuhinjske potrebščine.

Vrhunec Dubrovnika je zagotovo tole košarkarsko igrišče. FOTO: Miha Pribošič

Dvakrat ali trikrat grem naokoli, da pretegnem noge in si krajšam čas; do trgovine, gostilne ali obiščem kakšno lokalno znamenitost. Ko hodim, mi sunki vetra podirajo ritem hoje, včasih mi celo premaknejo nogo v koraku na takšen način, da s sandalom zadenem drugi gleženj. Poleg tega burja v krošnjah in okoli vogalov zganja tak hrup, da imam ves čas občutek, da se mi približuje velik tovornjak. Če sem preveč zatopljen v svoje misli, pomislim celo na tovorni vlak. Seveda se nagonsko obrnem, a zadaj ni ničesar razen letečih plastičnih vreč, pomečkanih vrabcev in opletajočih krošenj.

Nenadoma, kot bi prestopil svet, vse potihne. Tovornjaki, tovorni vlaki, vsi so odpeljali kot na znak. Mrzel veter ne prestopa več gorskih verig, topel morski zrak objame moje telo, ne spomnim se več, kdaj mi je bilo nazadnje vroče. Hipnotiziran stopim na plažo, se razlezem po za zimsko spanje zloženih klopeh in nastavim obraz popoldanskemu soncu. Po dolgem času presevam, ne da bi v doživljanje posegal um. Preprosto lepo je, blagodejno telesu in nad besedami. Vlado se mi smeji, medtem ko pospravlja stvari pod razcefranim platnenim nadstreškom, ki mi je pred tem krajšal čas, ko sem opazoval njegov razkroj. »Je lepo v Buljarici, ko posije sonce, kaj, Slovenec? E, prišel boš še ti k nam, vidim,« gode zadovoljno, ko mi prinese rakijo. Jutri bo spet veslaški dan.

Končno se spet premikava

Prvi zaliv za prenočevanje po dolgem premoru ima vse, kar sem želel – lepo majhno prodnato plažo in takoj za njo dvignjeno teraso z nekaj trave za moj šotor. Ko gledam sončni zahod, nikoli ne vidim sonca, ki pada v morje: vedno zemljo, ki beži od njega. Odkar se mi je ustalil takšen pogled, je ta dogodek v mojih očeh veliko bolj apokaliptičen kot prej. Albanija in Črna gora imata malo, skoraj nič otokov, zato sonce skoraj vsak večer ponikne za morsko črto. In vsakič znova sem presenečen, da se to zgodi že okoli šeste ure. Pozno v letu sem na poti.

Črnogorska obala je polna betonskih gnezd na pečinah. Moderne vile stojijo na robovih in gledajo v morje. Skoraj vse so zgradili tuji bogataši, Rusi, Arabci, pravijo Črnogorci. Buljarica je eden največjih nepozidanih zalivov v državi. Arabci so jo hoteli kupiti celo in pozidati po svoje. Ni šlo, ker je večina zemlje v cerkveni lasti. Če bi bila državna, se ne bi bilo težko zmeniti.

Mesto vaterpolistov

Okoli rta je nenadoma pred mano vse naenkrat: levo polotok Prevlaka, to je že Hrvaška, desno vhod v Boko Kotorsko in pred mano v zalivu Hercegnovi. Vetra ni, a v zraku je jugo, prihaja počasi, a zanesljivo. Nestrpen sem, spet želim biti povsod naenkrat in takoj, ne sprejmem surove resnice, da sem polž, želim leteti.Deset kilometrov veslanja proti Hercegnovemu mi je odveč, jutri bom moral po isti poti nazaj, a v Jadralnem klubu Jugole Grakalić me čakajo zimske stvari, toplejša spalna vreča, dolgi neopren in nekaj hrane. Prinesli so mi jih črnogorski jadralci, ki so tekmovali na Barcolani.

Kakšna lepa, majhna jadrnica! Francoski model, izdelan v Italiji. Andrija se je ravno vrnil s popoldanskega jadranja. V klubu me prvi pozdravi Dragan, ravno popravlja dvometrski čolniček. Klub ti je uredil prenočišče v hotelu, mi reče, jaz povem, da mi je toplo pri srcu, a bi bil enako srečen, če mi dovolijo prespati kar tu, na škveru, blizu svojega kajaka. Potem pa te lahko damo kar v tole barkačo na suhem, zgoraj je pravo stanovanje. Odlično, srečen sem kot otrok, splezam na krov, na pokriti palubi je po tleh tapison, vse je suho in čisto, spal bom kot kapitan barke.

Vaterpolo v Hercegnovem. FOTO: Miha Pribošič

Mesto je živo, ulice so tlakovane s kamnom. To je pravo sredozemsko mesto, prodajalne s spominki, gostilne, brez izbiranja sedem v prvo, naročim njegoški zrezek in na mestu umrem od navala okusov. Nasproti gostilne je bazen, ves čas ukazi, pljuskanje vode, kraval. Stopim do ograje, pogledam čez, bazen je poln mladih vaterpolistov. Noč je že, reflek­torji svetijo, a oni trenirajo. Črna gora ima tri vaterpolske klube, vsi so tu okoli Boke Kotorske. Črnogorci so svetovna vaterpolska sila, zdaj vidim, zakaj. Vaterpolo je v tej državi takšen fenomen kot hokej v Sloveniji.

Pride Siniša z mojimi stvarmi, pelje me na pijačo. Tukaj vsi smučajo in planinarijo, jadranje je tako, za zraven. Kako zanimivi sogovorniki, mirni in jasni, jemljem in dajem, vse povem, kdo sem, kaj sem, kaj želim, nobenega jecljanja in negotovosti ni v mojem govoru in telesu, sproščen sem, vesel sem, veselim se jutrišnjega veslanja, slovo od Črne gore pa bo otožno, zato pri sebi že obljubljam, da se vrnem z avtomobilom.

Jugo v Slanem

Po dolgem času spim osem ur, ne da bi se vmes prebudil. V dveh dneh sem od Hercegnovega do Slanega preveslal 80 kilometrov, lepo vreme je postalo dragocena redkost, treba ga je izkoristiti. Volja je šibka, iščem bližnjice in izhode. Odkar je prišel oktober, je veslanja malo, čakanja preveč. Proti jutru platno šotora čisto malo vzvalovi, a me prebudi. Čakal sem ta zvok, napovedan je jugo. Čez tri ure, ko si umivam zobe, padajo prve kaplje, krošnje polnih oljk pa šumijo enakomerno in lomijo misli. Vrabcev ni nikjer.

Moja barka, stanovanje v Herceg­novem. FOTO: Miha Pribošič

Slano je dolgočasno, narejeno mestece, drugi dan čakanja se z avtobusom odpeljem v Dubrovnik. Srce me boli, ko se vozim ob obali, ki sem jo pred dvema dnevoma preveslal. Vse je narobe, prehitro se premikam ob njej, poleg tega je morje kljub jugu preveč mirno, danes bi morda moral veslati, dalo bi se. Preplavi me nemir, staro mesto mi je sovražno, turisti me plašijo, preveč jih je in ne razumem jih. »Ne bom se ti umaknila, ne razumem te,« govori Dubrovčanka turistki, ki jo odriva, ker hoče fotografirati ulico prav tam.

Trapasti spominki, vsaka druga trgovina vabi z Igro prestolov. Čisto na koncu obzidja najdem galerijo, vstopim kot po svež zrak. Na desni so lokalni slikarji, levo nekaj zanimivih slik, tudi hrvaški naivci. Galerist oživi, ko vidi, da nekaj malega poznam. Ko mu povem, da je to prva trgovinica s substanco, je popolnoma resigniran. »Ne bom več dolgo, nima smisla. Naj ves Dubrovnik spremenijo v eno veliko prodajalno spominkov, jaz se tega ne grem več.«

Povsod so nadzorne kamere in obvestila o prepovedih. Ne približuj se, objekt je pod nadzorom, stop, prepovedan prehod, prepovedano parkiranje, zasebna pot, natakni si masko. Nenadoma vame butne neko staro življenje, od katerega sem bežal, vendar mu ne morem uiti. A nekaj naj bo jasno temu staremu življenju in zariplim hidravličnim robotom, ki mi ga krojijo: lahko postavljate omejitve in nesmiselna pravila, lahko mi prepoveste gibanje, lahko ste prepričani, da je to nujno potrebno, in to utemeljujete, lahko celo zares je po­trebno, ampak jaz omejitve gibanja ne bom nikoli, ampak res nikoli, spoštoval in upošteval.

Umirim se šele v praznih stranskih ulicah tega lepega mesta s plehko instant vsebino. Jugo in dež bosta tu še dva dni, Split ni več nedosegljivo daleč.