»Potem pa vidim te lepe očke ...«

Pred desetimi leti je Center za konje s posebnimi potrebami sprejel prvo oskrbovanko. Ime ji je bilo Alisa. Videti je bila grozljivo: pod očmi je imela odprte rane, saj so ji vanje stresli pecilni prašek. Menda so mislili, da ji bodo s tem pozdravili vnetje. V nozdrveh je imela ožganine. Menda od cigaretnih ogorkov.

Aliso so pred zakolom rešili potem, ko je bila več mesecev privezana med dvema betonskima blokoma, kjer je stala v svojih iztrebkih, ki so ji segali do trebuha. Veterinarski pregled je pokazal še uničena kopita, kronični laminitis, astmo, brejost in poškodbo očesa kot posledico udarcev. Do danes so ostale le rane pod očmi, sicer pa je Alisa videti kot povsem običajna kobila. Največ zaslug za to ima Maja Gregorič, vodja Centra za konje s posebnimi potrebami, ki je dobil ime po Alisi in deluje pod okriljem Društva za zaščito konj Velenje.

Po vsakem mesecu si čestita

Ranč, ki se v bližini Cerkelj na Gorenjskem razteza na štirih hektarih, je urejen tako lično, kot da zanj skrbi na stotine ljudi. Konji tako spokojno počivajo v senci, kot da jih od malega čuva ljubezniva roka. A vse to je daleč od resnice. Ranč živi zaradi požrtvovalnosti Maje, približno desetih prostovoljcev – od katerih polovica prihaja zgolj občasno – in še nekaj hlevarjev. Konji so videti zadovoljni in zdravi zaradi tisoče ur nadstandardne oskrbe, ki so je bili deležni v preteklih letih. »Ljudje vidijo točno to: konje, ki se zdijo bolj zdravi od tistih, ki so resnično zdravi. Ne vidijo pa dela, ki smo ga vložili v to, zato toliko redkeje donirajo denar, krmo, pripomočke, zdravila …« pojasnjuje Gregoričeva, ki največji del finančnih sredstev prispeva sama.



V službi je tudi dvanajst ur na dan, zaradi potreb te neprofitne organizacije se je zadolžila, pa še vseeno nekako shaja. »Po vsakem mesecu, ki ga zvozim, si čestitam.« Delovanje centra na mesečni ravni stane od pet do šest tisoč evrov, kadar pa kateri od konj zboli, znesek hitro doseže petmestno številko.

»So dnevi, ko se mi ne ljubi in se sprašujem, kaj mi je tega treba. Toda potem pridem sem in vidim te lepe očke … In vem, da bi z veseljem delala 48 ur na dan, če bi bilo mogoče.«

Tu ni romantike

V centru je zdaj osemnajst konj in prav vsi so tako ali drugače bolni: devet jih ima hudo astmo, prav toliko jih muči poletni ekcem, dva se borita z avtoimunskimi boleznimi, eden z osteoartritisom, nekaj je trajnih posledic poškodb, zelo razširjen je tudi cushingov sindrom, o katerem se še pred dobrim desetletjem ni vedelo kaj dosti. »Bolezen izhaja iz hormonskega neravnovesja. Najprej se pojavi ekstremna poraščenost, ki poleti ne izgine. Pridružijo se ji bolečine v sprednjih okončinah in močno potenje, težave pa vodijo v veliko krajšo življenjsko dobo od siceršnje. Žival je obsojena na dosmrtno zdravljenje in posebno dieto,« pojasnjuje sogovornica in pristavlja, da imajo konji prav toliko bolezni kot človek, nemara še kakšno več. Zaradi lokacije ranča ne more zapreti za obiskovalce, ki ne vedo ali pa nočejo vedeti, da tukaj bivajo konji, ki so bili pri prejšnjih lastnikih tako poškodovani, zlorabljeni ali mučeni, da potrebujejo stalen veterinarski nadzor, nadstandardno oskrbo ter, predvsem, nobenega nenadzorovanega hranjenja in dotikanja.



»Ob omembi zavetišča za konje si vsi predstavljajo božanje, čohanje in kavboja, ki jaha v sončni zahod. Vsi sprašujejo, ali bi lahko v zameno za delo malo jahali. Ma ni šans! Tu ni romantike. Je zgolj kmetija z vsem delom, tudi najbolj umazanim. Zato pa od stotih prostovoljcev pri nas ostane le eden, morda dva.«

Da bi se njen center spremenil v zastonj živalski vrt, je zadnje, kar si želi, zato ga je dolgo vodila napol inkognito. Ker nima dovolj osebja, morebitne obiskovalce poziva, naj se vnaprej napovedo. Žal tudi to ni zagotovilo, da ne bo težav.

»Nazadnje je bila pri nas družina. Videla sem, kako otroci hranijo in božajo konje. Rekla sem jim, naj prenehajo. 'Veste, mi znamo s konji,' me je odpravila mama. 'Ne, morda znate delati s konji,' sem ji rekla, 'gotovo pa ne s temi konji.' Pri svojem je vztrajala tako dolgo, da sem stopila do njenega moža in ga pobožala po rami. 'Gospa, ali lahko malo božam vašega moža? Saj veste, da znam …' V trenutku so odšli.«

Konjska empatija

V precej lepšem spominu hrani izkušnjo, ko je po štirih letih neuspešnega iskanja dobila sredstva za izvedbo projekta Konji s posebnimi potrebami za otroke s posebnimi potrebami. »Vsa slovenska podjetja so nas zavrnila. Naš projekt je podprl – ne boste verjeli – Nato. Bili so navdušeni, med petsto prijavitelji smo zasedli tretje mesto.«



Konji imajo blagodejen učinek na otroke in odrasle ter so zelo čuteče in razumevajoče živali, ki dokazano pomagajo otrokom s težavami v razvoju. Toda konji so hkrati živali, opozarja Gregoričeva, ki ne marajo kričanja in hitrih kretenj. Ko je na ranč prišlo 37 otrok s posebnimi potrebami, se je bala, da se bodo konji ustrašili. »Zgodilo se je ravno nasprotno. Če bi prišli otroci brez težav, bi konji bežali pred njimi. Tokrat pa so jih lizali po obrazu. Kocine so mi šle pokonci, ko sem jih gledala,« se spominja projekta, ki ga v malo razširjeni različici namerava izvesti tudi prihodnje leto – poleg otrok s posebnimi potrebami bodo vključili tudi starostnike iz domov za starejše občane, ki so bili med koronakrizo ves čas zaprti.

Zakaj h konjem vselej v spremstvu?

Večina konj ne sme jesti trave, saj imajo sladkorno bolezen, zato se gibljejo zgolj po peščeni podlagi. »Pazimo, da v pesku ni ostrejših delcev, ki bi jih lahko poškodovali. Gre za podlago, po kateri konj lahko normalno hodi, hkrati pa stimulira kopita.«
Tudi Alisa je imela težave s kopiti. Bila je skoraj brez podplata, ni mogla hoditi in tudi kovač ni verjel, da je zanjo še kaj upanja. »Zato smo pred leti v televizijski oddaji hoteli pokazati, da ta kobila ne le normalno hodi, ampak tudi tako galopira, da se tla tresejo več deset metrov stran,« je ponosno pripovedovala Gregoričeva. »Toda,« je nadaljevala, »naša Aliska je prestala hudo mučenje. S kovinsko palico so jo tepli po glavi. In v glavi je imela sliko človeka, ki jo je mučil.« Težava je bila v tem, da je v snemalcu pomotoma videla mučitelja.



»Ko je dobila preblisk in ko se je teh 650 kilogramov pognalo naravnost proti televizijcema … V treh sekundah sta možakarja skočila prek ograje. Še danes mi ni jasno, kako jima je uspelo. Aliso smo morali miriti dve uri. Je zelo prijazno bitje, ampak lahko eksplodira. Zato je še toliko bolj pomembno, da nihče izmed obiskovalcev h konjem ne hodi sam.«

Prispevek države? 0,00 evra

Zdaj se zaradi koronakrize sponzorji zelo slabo odzivajo na vabila k sodelovanju, zato si sogovornica prizadeva, da bi informacije o centru dosegle čim širši krog ljudi, med katerimi bi lažje našli pomoč. Drugi največji vir prihodkov, ki trenutno predstavlja približno deset odstotkov proračuna, so namreč prav donacije in sponzorska sredstva, medtem ko država ne prispeva nič.

»Mislim, da bi država morala priskrbeti pomoč vsaj za tiste živali, ki jih je lastnikom odvzela inšpekcija. Hkrati bi se morala zavedati, da kužka ali muco lahko vzdržuješ z zmernimi sredstvi, konja žal ne.«



Sogovornica je kritična tudi do inšpektorjev, ki pri lastnikih prevečkrat zgolj preverjajo, ali imajo urejene papirje, živali pa sploh ne pogledajo. »Lestvica, po kateri se ocenjuje, ali je treba konja odvzeti lastniku, ima pet stopenj. Konja običajno odvzamejo med
prvo in drugo stopnjo. V praksi to pomeni, da je napol mrtev.«

Da v Sloveniji ni zavetišč za rejne živali, je po njenem mnenju povezano z živinorejskim lobijem. »Kam bi prišli, če bi imeli zavetišča za krave, kokoši in prašiče? Kako bi jih klali?«

Tukaj niso zaradi ljudi, ampak zaradi živali

Da toliko ljudi napačno ravna s konji, je krivih več stvari, opozarja Gregoričeva. Najprej je tu dejstvo, da lahko danes konja kupi kdorkoli. Še večji problem je miselnost, češ da mora biti konj privezan v hlevu in da mora biti tepen, kadar ne uboga. »Na žalost veliko preveč ljudi še vedno razmišlja na ta način. Tudi mlajše generacije so vzgajane v tem duhu: če mi konj ne služi, nima kaj početi na tem svetu. Nima pravice do življenja.«



Društvo za zaščito konj Velenje sicer daje zavetje in oskrbo različnim živalim: kokošim, zajcem, prepelicam, kozam, oslom, kravam … Doslej so dom našli približno sedemsto živalim, od tega tristo konjem. »Iščemo dobre posvojitelje. Večinoma jih najdemo. Najprej morajo prek interneta izpolniti poseben vprašalnik, nato jih obiščemo in preverimo, ali so res primerni za posvojitelje. Ko žival prevzamejo, morajo redno pošiljati slike in poročila, da z njo primerno ravnajo.«

Kadar ugotovijo, da posvojitelj izigrava pravila, mu dajo dva tedna časa, da odpravi nepravilnosti. V nasprotnem primeru pridejo po žival in jo odpeljejo. »Če je treba, tudi v spremstvu policije. Se je že zgodilo. Smo brezkompromisni. Tukaj nismo, da ljudem olajšujemo zadeve, ampak zato, da zastopamo živali,« je odločna Gregoričeva.

Prepričana je, da bi z ostrejšim in bolj doslednim nadzorom lahko preprečili marsikatero zlorabo. »Mi vemo, kdo je mučil Aliso. Vemo, ampak storiti ne moremo ničesar …«