Poskočni hudiči praznujejo v Tivoliju

Dunking Devils si pravijo vodilna akrobatska skupina na svetu. »V akrobatskem zabijanju je to dejstvo, saj smo dvakratni svetovni prvaki,« utemeljuje njihov idejni vodja Domen Rozman. Tudi v drugih akrobatskih prvinah so po njegovih besedah pri vrhu, čeprav je v akrobatiki toliko različnih elementov, da je težko in morda celo nesmiselno primerjati vse povprek. Poleg tega imajo Dunking Devils dva rekorda v Guinnessovi knjigi rekordov, za najvišje zabijanje in najdaljše zabijanje. Če hočete videti, kako z nastopi v živo proslavljajo deset let delovanja, lahko ujamete še dve današnji izvedbi Dunking Devils Live v Hali Tivoli v Ljubljani.



Zgodba Dunking Devils – malce okorno bi njihovo ime lahko poslovenili kot zabijajoči hudiči – je precej daljša od desetletja, ki ga praznujejo te dni. Prvi od njih, ki je skakal na trampolinu, se pravi idejni vodja skupine in zdaj njihov menedžer, je bil pred 17 leti Domen Rozman. Pot danes ene najboljših akrobatskih skupin se je začela v njihovih srednješolskih letih v Šolski košarkarski ligi. Rozman odkrito prizna, da tam niso bili nič kaj posebnega, med akrobatskimi skupinami so bili prvo in drugo leto zadnji, šele tretje leto so se prebili na drugo mesto. »Na začetku ni bilo odločilno znanje ali talent. Vodila nas je otroška predanost viziji, da bomo nekoč skakali in zabijali koše,« nam je povedal 32-letni Rozman, ki je nehal aktivno nastopati pred petimi leti.

Odprta vrata

Od takrat bolj kot z nogami dela z glavo. Bil je trener, ena od njegovih nalog je tudi »držati ekipo skupaj«, kakor pravi. Vendar se odtrgal od tega, kar je počel dolga leta, gotovo ni popolnoma in se najbrž težko kdaj bo. Med pogovorom na terasi nad njihovo bazo, trampolinskim parkom Woop! v ljubljanskem BTC, mu je pogled ves čas uhajal na šesterico najbolj izurjenih članov, ki so se pripravljali na spektakel v Tivoliju. Med odboji na trampolinu z neverjetne razdalje so se dvignili na višino terase in pri neverjetni hitrosti zabijali na koš. Kdor jih ne vidi v živo, mu ne bo nikoli jasno, kako proti zakonom gravitacije se zdijo njihove točke.



Začeli so torej na gimnaziji Bežigrad kot ne preveč uspešni akrobati. Vendar so po srednji šoli ostali skupaj in dve leti trenirali s srednješolskim trenerjem. Potem so se odločili, da je čas, da gredo na svoje. Najeli so staro, mrzlo dvorano in vanjo prinesli nekaj malega stare opreme. »Imeli smo dve blazini, ki smo si ju sposodili od šole, in dva trampolina. Ko so se ponjave strgale, me je mama naučila, kako se šiva z njenim šivalnim strojem. Tega, da bi kdo skakal na zašiti ponjavi, si danes ni mogoče niti predstavljati.«



Ključno za napredek pa je bilo, da so imeli odprta vrata. Vedno so sprejemali nove člane. Pridruževali so se jim člani (in članice) drugih akrobatskih skupin, s katerimi so si bili v ŠKL konkurenca, po srednjih šolah pa so prišli v Ljub­ljano na študij in niso hoteli opustiti dejavnosti, s katero so se ukvarjali prej doma. »Tako smo dobili najboljše, najbolj zagnane člane drugih skupin. Marko Knafelc, s katerim zdaj vodiva Devilse, je bil leta moja konkurenca, pred 12 leti pa se nam je pridružil in postal ena od gonilnih sil skupine,« je povedal Rozman. Nastali so, skratka, tako, da so se bežigrajskim akrobatom pridružili drugi, tudi boljši od njih, kakor je prostodušno priznal njihov idejni vodja.

Prvi preboj

Njihovo ime izvira iz časa, ko so stopili na samostojno pot. Takrat so nastopali za košarkarski klub Parklji in na nekem nastopu jih je komentator vprašal, kako naj jih napove. Rekli so mu, da naj pove samo, da so akrobati. A po sireni so slišali, da so Šah mat. Po nastopu so sklenili, da potrebujejo pravo ime, in Devils – hudiči – se je ponujalo samo po sebi, saj so nastopali za Parklje. Dodatek Dunking – zabijajoči – je prišel pozneje.

Prvi omembe vreden nastop, kakor ga imenuje Rozman, pod imenom Devils so imeli v Hali Tivoli – torej prav tam, kjer nastopajo v teh dneh – za takratno Union Olimpijo leta 2007. Članov je bilo takrat med osem in deset.

Leto pozneje so dobili povabilo za nastop iz Francije. Ponudili so jim stroške in tisoč evrov plačila za tri dni. Čeprav ni bogve kaj, ko se takšen znesek razdeli na osem delov, se jim je zdelo, ker so takrat nastopali za drobiž ali še to ne, zaresen honorar. Stvar se je začela hitro razvijati, po Franciji so nastopili v Tuniziji in konec leta 2008 že krenili na svojo prvo samostojno turnejo daleč v tujino, v Indonezijo. V nekem zabaviščnem parku so imeli tri tedne po tri nastope na dan, naslednje leto pa so že nastopali štiri mesece v Gardalandu.



Članstvo v skupini je počasi naraščalo. Prvi oziroma pravi preboj so Hudiči dosegli leta 2010, ko so se v prvi sezoni televizijskega šova Slovenija ima talent prebili v finale. Naslednje leto so v finale tega šova prišli še plesalci skupine Artifex in dogovorili so se, da bodo skupaj odprli dvorano v Šiški. Vanjo so prinesli vso opremo, ki jo potrebujejo, in začeli oglaševati svojo akrobatsko akademijo. Članstvo je s približno 20, kolikor jih je bilo takrat, zraslo na 50.



Ker je danes kralj predstavitve video, so Dunking Devils seveda zelo dejavni na tem področju. Prave profesionalne videe so začeli snemati leta 2015, ko so zabijali na koše v Izoli, na Celjskem gradu in na Mangartskem sedlu, potem pa naslednje leto pod mostom nad Savo. Leta 2016 so izvedli tudi legendarno predstavo zabijanja na drvečem vlaku na solkanskem mostu. Ti videoposnetki imajo na spletu milijone ogledov.

Naslednja raven

Na novo raven so se dvignili pred poldrugim letom. Takrat so se preselili v trampolinski park Woop! v ljubljanskem nakupovalnem središču BTC. Če so bili do takrat najemniki na tujem, kar s seboj vedno prinaša težave, kot je na primer prenizek strop, so takrat dobili dvorano, kjer je vse prilagojeno njim. In prostor, kjer lahko vsak dan sprejmejo na stotine obiskovalcev.

Svojo dvorano, v kateri bi imeli dovolj prostora za vse, saj so danes celostna akrobatska skupina in še zdaleč ne več samo zabijalci na koš, so si zamislili leta 2012. »Takrat se nam je takšna zgradba s kavarno, kot jo imamo zdaj, zdela oddaljena vizija, bolje rečeno utopija. A nam je uspelo že v petih letih,« hiter razvoj vražje skupnosti opisuje Rozman.

Dunking Devils imajo zdaj 12 redno zaposlenih, od katerih je šest poklicnih akrobatov, ki pa poleg tega opravljajo še druga dela, na primer trenerska. Ožja skupnost Dunking Devils je s približno 50 ljudi po odprtju Woopa narasla na 80, v okviru njihove akademije trenira že več kot 350 otrok in mladost­nikov. Še zdaleč niso samo fantje; v ožji skupnosti je četrtina deklet, na treningih jih je približno tretjina. Iz skupine srednješolcev, ki so zabijali na koše, je nastal pogon, ki na leto obrne pol milijona evrov.



Vseh obiskovalcev parka Woop! je približno 10.000 na mesec. »Od tega, da nas je osem mulcev skakalo na strganih trampolinih, smo prišli do tega, da 10.000 ljudi vsak mesec doživi zabavo v zraku. Naš moto je, da obstaja ena smer, navzgor, in to je gotovo prava smer,« pravi Rozman.

Smer navzgor je po besedah idejnega očeta Hudičev tudi predstava Dunkin Devils Live te dni v Tivoliju. Zadeva je prava paša za oči že zaradi posebnih učinkov, kot so metalci ognja, talna megla, bruhajoči vulkani isker in dimni zublji, seveda pa je prva stvar akrobatika. Na odru je 40 nastopajočih, poleg šestih osrednjih poklicnih akrobatov, stebrov današnjih Dunking Devils, še deset članov njihove akademije ter vrsta gostov: LED Motion, plesna skupina Artifex, akrobatski duo Flipping Art, plesalki na drogu Duo Kamikazete, skupaj z violinistko Mašo Golob pa bo nastopila plesalka na drogu in vsestranska akrobatka Tjaša Dobravec, ki je zmagala v lanski sezoni oddaje Slovenija ima talent. Iz tujine so ob njih na odru akrobatski dvojec na zračnih trakovih Travelers Duo, ki nastopa v cirkusih po vsem svetu, in italijanski kolektiv Da Move, vodilni evropski freestylerji z žogo.



Seveda Tivoli ni konec njihovih načrtov. Jeseni nameravajo s svojim šovom v živo narediti turnejo po Sloveniji, drugo leto pa po Evropi. Poleti bodo na različnih lokacijah v Sloveniji snemali tudi novo serijo videoposnetkov, s katerimi nameravajo uresničiti svoj spletni cilj. Ta je, da bi na Instagramu in YouTubu, kjer ima njihova produkcija milijone ogledov, dobili tudi milijon sledilcev.
In zakaj sploh praznujejo uradno desetletnico šele letos, če pa je njihova zgodba veliko daljša? »Leta 2009 smo se uradno registrirali kot Dunking Devils in to imamo nekako za svojo rojstno let­nico,« je pojasnil idejni vodja ljubljanskih Hudičev Domen Rozman.

Izkušnje

Eden najbolj izkušenih, ki te dni nastopajo v Tivoliju, je 28-letni Maks Veselko. Čeprav so bili Dunking Devils prvotno zabijači na koš, sam ni začel s košarko, ampak z gimnastiko. Že pri sedmih letih.



Si je pa že kmalu, sredi osnovne šole, ko je videl akrobate v takratni skupini Žabe, želel, da bi počel kaj podobnega. Zato se je v prvem letniku srednje šole pridružil šolski akrobatski skupini, pri Devilsih pa je od 17. leta, torej 12 let. »Pravijo, da je za profesionalno raven treba vsaj deset let intenzivno trenirati. Morda je v tem nekaj pretiravanja, vendar je po mojem res, da je prej kot v petih letih skoraj nemogoče.« Veselko je eden od šestih v skupini zaposlenih akrobatov in mu je tako kot drugim fantom že na prvi pogled videti, da gre pri akrobacijah za zelo resno športno dejavnost.



Trenira dvakrat do štirikrat na teden po dve uri, odvisno od tega, koliko nastopov imajo. Zadnje tri mesece so se profesionalni Hudiči ukvarjali skoraj samo s pripravami na nastope v Tivoliju. »Po njih si bom najprej odpočil, potem pa se začenja junij, ki je glede nastopov tradicionalno najbolj intenziven mesec,« je o kratkoročnih načrtih povedal Veselko. Konec junija in v začetku julija pa bo vodil tudi akrobatski tabor na Gorenjskem, na katerega poleg otrok, ki trenirajo pri njih, lahko pridejo novinci brez izkušenj.

Za akrobatiko je že od daleč jasno, da ni nenevaren šport. Kar je izkusil tudi predsednik Borut Pahor, ko si je pri izvajanju za fante povsem običajnega zabijanja na koš po skoku s trampolina natrgal mišico na nogi. Veselko pravi, da je daleč največ poškodb gležnja, za katerega so najbolj nevarni trije pristanki pri doskoku – na rob blazine, na žogo ali na soskakalca. Sam je imel, če odšteje brezštevilne odrgnine in modrice, štiri resnejše poškodbe – trikrat si je zvil, jasno, gleženj, enkrat si je zlomil nartnico, eno od kosti v stopalu.

In kdaj namerava končati poklicno akrobatsko pot? »Nimam takšnega namena. Če pogledam legendo akrobatike, Američana Jerryja Burrella, ki še vedno uspešno nastopa, čeprav je star že precej čez 50 let, me čaka še veliko let akrobatike,« nam je povedal nasmejan mladi mož, ki v Tivoliju nastopa v zabijanju na koš, na ruski gugalnici in še v nekaterih točkah.