Pomaga tudi najmanjša kapljica pomoči

Pater Jože Andolšek namreč ve, da bo temperaturni šok v naslednjem trenutku pozabil, saj ga bo razorožila prisrčnost domačinov. »Ne moreš je kupiti, darovana ti je.« Zaradi njih se redno vrača v Etiopijo, petindvajsetkrat je že prišel in odšel. In spet prišel.
 

Ste sploh doživeli kulturni šok, ko ste v Etiopijo prišli prvič?

Sem ga, ob prvem srečanju z Afriko, ko sem obiskal smetiščarje na obrobju Kai­ra. Si predstavljate, kako je, če 50 tisoč ljudi stanuje na majhnem območju, kjer ni nobene infrastrukture, niti urejene kanalizacije? Prostor si delijo s svinjami, psi, žal tudi s podganami. Vonj in prizori otrok in družin se ti za vedno vtisnejo v spomin. S prostovoljci sem bil tudi v Gani in Angoli, v zadnjih dvajsetih letih pa sem se zapisal Etiopiji. Zdaj mi je že zelo znana, a je vsakič drugačna. Sanjam o tem, da bi se za stalno preselil tja, najraje kar v pokrajino Gambelo na zahodu države, kjer smo postavili novo srednjo šolo. Tam imam tako rekoč kapelo, v kateri bi ob nedeljah zbiral domačine in zanje imel mašo.
 

Ste edini slovenski misijonar tam?

Da, pravzaprav sem misijonar na daljavo. Dobršen del leta preživim v Celovcu v šoli in slovenskem pastoralnem centru. V tem času imam možnost dobro pripraviti prostovoljce za pot v Etiopijo. Do konca leta bo 25 mladih, predvsem zdravstvenega osebja, delovalo v najraz­ličnejših redovnih skupnostih. Ravno zdaj pa za vseh tamkajšnjih 67 redov, ki delajo z mladimi, pripravljam posebna predavanja, ki jih bodo strokovnjaki izvajali v prihodnjem šolskem letu. Zakonski in družinski terapevti Katarina in Tomaž Erzar ter Polona in Gregor Greif bodo v Adis Abebi predavali tudi o boleznih. Zdravnica Tadeja Kotar bo na severu v Adigradu predavala o infektologiji, profesor Anton Ivančič pa na fakulteti za kmetijstvo.


 

Ni videti, da bi imeli težave s prepričevanjem, naj se vam pridružijo. Ali ljud­je hitro razumejo, zakaj pomagati?

Ko se dogovarjam za zbiranje prispevkov, mi pogosto pravijo, da so celo hvaležni, ker imajo možnost darovati. Naj ponazorim še z enim primerom: dijaki slovenske gimnazije v Celovcu jeseni prejmejo kratek opis dobrodelnega projekta, nato gredo od hiše do hiše in v treh tednih naberejo od 22 do 25 tisoč evrov. Pozor, samo dijaki to počnejo. Če znesek prilagodim življenjskim razmeram v Etiopiji, to pomeni, da so zbrali 100 tisoč evrov. Lepo je videti tudi starše, ki cenijo, da njihovi otroci v obdobju odraščanja ne razmišljajo samo o sebi in svojih težavah, ampak da so odprti za sprejemanje drugih. Imam občutek, da je takšna potreba pomagati v meni rasla od otroštva. Ata in mama sta imela vedno odprta vrata za vse pomoči potrebne. Vodilo sta mi Jezus iz Nazareta, ki je delil življenje z revnimi in brezpravnimi, in pobuda papeža Frančiška, da gremo med ljudi na ulici, med tiste, ki trpijo, med tiste, ki jih je družba pustila ob strani. V tem mi je zgled tudi ustanovitelj salezijancev Janez Bosko. Odločil se je, da bo živel povsem za mlade, predvsem za tiste, ki so bili brez poklica in v težkih socialnih razmerah. Tako razmišljam tudi sam. Imam možnost stopiti v stik z mladimi in jim pomagati uresničiti njihove sanje.


 

Kako se je spremenilo, dopolnilo vaše razumevanje evangelijskega sporočila ob delu z Etiopijci?

O sebi ne bi govoril, bi pa rad povedal, da je potrebna vsaka kapljica pomoči, ki jo prinesemo v ocean revščine. Pa naj bo še tako majhna. Da imajo moji gimnazijci takšno veselje pomagati, me močno hrabri. Všeč mi je tudi, kako ima majhna skupnost, kot je naša, salezijanska, dober občutek, na kakšen način prispevati k boljšemu življenju v Etiopiji. Don Boskov program za otroke v Adis Abebi ponuja varno zavetje fantom z ulice, omogoči jim šolanje, naši prostovoljci pa jih spremljajo tudi pozneje. Pomagamo mladim, ki so bili vpleteni v trgovino z organi, pa tudi dekletom, ki so živela na ulici in se prodajala. Trenutno sta ob njih domačinka, redovna sestra Melenseh, in Francozinja, profesorica na univerzi, ki je prodala vse, kar je imela, da bi stala ob strani najbolj ranljivim. Vedno znova me preseneti, ko vidim, kako skrbni so ljudje. V mislih imam tudi gospo Terezijo, ki je za svoj 70. rojstni dan darovala mesečno pokojnino, potem ko je na RTV Slovenija videla film o deklici Awet.
 

Ljudem je mogoče pomagati na najraz­ličnejše načine. Če bi izbirali vi, katera pridobitev bi skupnosti, sredi katere delate, najbolj pomagala?

Že zdaj vem, da je projekt botrstva tisti, ki je najbolj učinkovit. S sponzorstvom tamkajšnji mladi pridejo do poklica. Botri, ki »posvojijo« otroka na daljavo, so dobro seznanjeni s tem, kako otrok napreduje v šoli, ob koncu leta pa dobijo v pismu priloženo tudi spričevalo.
 

Se pravi, tudi vi menite, da je izobrazba tista »palica«, s katero naučiš človeka loviti ribe, s katerimi se bo prehranjeval vse življenje?

Nedvomno. Zdaj lahko spremljamo 1115 otrok, ki imajo pri nas botra. Nekatere spremljamo tudi na poti do univerze. Salamavit je imela botra, ki ji je omogočil priti do diplome iz farmacije. Zdaj skupaj premišljujemo, da bi v Adis Abebi odprli lekarno za vse, ki si ne morejo privoščiti zdravil. Salamavit mi je pisala, da bi rada sama pomagala vzdrževati tiste, ki so na robu, saj je tudi sama prejela dar botrstva.


 

V Etiopiji kakih 1700 let deluje ena od najstarejših krščanskih cerkva, etiopska ortodoksna cerkev. Kako na dejavnost salezijancev in drugih misijonarjev, pokornih papežu v Rimu, gleda etiopska cerkev?

Pomembno jim je, da pomoč dobijo tisti, ki jo potrebujejo. Koptska cerkev ceni naše delo. Se mi pa zdi zanimiva vzporednica med obema krščanskima cerkvama: ko sem se pogovarjal z nekaterimi teologi, so mi povedali, da je etiopska amharščina semitski jezik, torej je svetopisemski jezik. Ker gre za tako majhne razlike, je ekumensko delovanje obeh cerkva nadvse plodno. Koptska pravoslavna cerkev nam je hvaležna za vse projekte, med katerimi je več kot petdeset odstotkov namenjenih šolstvu, zdravstvu in kmetijstvu. Samo sestre matere Terezije imajo v Etiopiji sedemnajst zelo velikih skup­nosti, ki zagotavljajo pomoč na tisoče obolelim za malarijo, tuberkulozo, aidsom, različnimi tropskimi boleznimi. Državna zdravstvena oskrba je zelo borna, sistem pa v razsulu, saj je močno koruptiven in si ne prizadeva za socialno pravičnost.
 

Suša in lakota, ki sta državo pestili v prejšnjem stoletju, sta postali prevladujoči značilnosti, ki sta se Zahodu vtisnili v kolektivni spomin. Kako krivično je do Etiopije, njene kulture, zgodovine, njenih naravnih lepot, da jo reduciramo zgolj na lakoto in trpljenje?

Prvič je tudi pred mene Etiopija stopila sredi 80. let, ko je bila tam huda suša, poleg tega so jo pestili politični pretresi. Drži, da je v naši zavesti ostala zakoreninjena podoba te obnemogle države in njenih ljudi. Je pa zanimivo, da se je kljub rednim sušnim obdobjem močno izboljšala logistika razdeljevanja hrane. Dostopna je bolj ali manj vsem. V Gambeli recimo v nočnih urah poleti helikopter in prebivalcem ob meji s Sudanom odvrže najpotrebnejšo pomoč.


 

Kaj pa pravijo Etiopijci? Kaj o svoji državi se jim zdi pomembno predstaviti svetu?

Gotovo to, da se ne razlikujejo od drugih, da niso tretji svet, ampak da smo vsi del istega sveta. Če bi recimo tukaj sedela Saaba, Etiopijka, ki zdaj živi v Ljubljani, bi o revščini govorila drugače kot midva. Ve, kaj je revščina, ve pa tudi, kaj pomenijo bogati odnosi. Tam se ljudje razveselijo že najbolj neznatne stvari, vsi jemo iz iste sklede, skupaj preživimo več ur, ne delamo spektaklov, in ko odidemo, vemo, da smo se imeli lepo. In se veselijo. Vedo, da niso pomembni goli, ampak odnosi. Dajo pa ti tudi vedeti, da si med njimi doma.

Adis Abeba je ena izmed velikih afriških metropol. Tam je sedež Afriške unije. Videti je, da je v marsičem v 21. stoletju. Kako pa je na podeželju? Kak­šna je infrastruktura, kako je z zdrav­stvom, šolstvom?

Podeželje skoraj nima infrastrukture v kakršnem koli pomenu, drži pa, da je Adis Abeba nekaj posebnega. V dobrem in slabem. Ne morete si predstavljati, kaj vse naredijo, da je mesto ob srečanjih Afriške unije videti spodobno. V nočnih urah poberejo mlade s ceste, jih naložijo na tovornjake in odpeljejo več kot sto kilometrov stran na podeželje. Nekateri se vrnejo, nekateri umrejo in nekateri med njimi postanejo hrana živalim.

Ali tehnologija kakor koli lajša življenje?

Tudi, ampak predvsem v mestih. Etio­pijci se radi pohvalijo, kako zelo je njihova življenja spremenila mestna železnica. Na podeželju je drugače, sprememb skoraj ni. Misijonarji se tam borijo vsaj za znosen minimum. V Gambeli, ki je ena najrevnejših regij, za zdravje družbe skrbijo večinoma redovniki. Državne pomoči je tam zelo malo, tudi osnovne šole so v zelo slabem stanju. Ves material, ki smo ga potrebovali za šolo, smo morali pripeljati iz 700 kilometrov oddaljenega glavnega mesta. Naložen tovornjak je prispel v štirih dneh, če je deževno, traja vožnja tudi deset dni.

Etiopija je tudi gorata, vas kaj spominja na rodne kraje?

Živim res med gorami, na avstrijskem Koroškem, vendar so v Etiopiji tritisočaki, nekateri vrhovi pa so še višji. Tomaž, nečakinjin sin, želi na tej višini trenirati tek. Zanimivo je, da na tej višini živijo tudi nekatere plemenske skupnosti. Dvakrat sem bil na planoti Afar. Zgoraj so noči hladne, dnevi pa vroči. Da jih ponoči ne zebe, si življenjski prostor delijo z živalmi. Življenje v tako odročnih krajih je res težko, je pa seveda zgoraj zelo lepo. In odličen med imajo. Povsem belega.

Kuhajo tudi dobro kavo?

Da, kadar želijo koga pogostiti, vedno opravijo skoraj uro in pol dolg obred. Na tla položijo travo, sami pražijo kavo, jo tudi zmeljejo v možnarju, kuhajo jo v dveh glinenih posodah, tako da jo prelivajo iz ene v drugo. Kava je zelo močna: če jo piješ pozno, ponoči šteješ zvezde. Jo pa zelo rad pijem, zato si jo prinesem tudi domov – tudi po 25 kilogramov si je lahko zložim v kovček in jo delim mnogim, ki pomagajo revnim, lačnim, bolnim iz odročnih vasi.