Pokažite, kako ustvarjalni ste!

Če ste starš, se vam je že zgodilo, da je otroški trušč nepričakovano potihnil, minute miru pa so se kar nabirale ... Oh, se že dogaja kakšna traparija, ste verjetno pomislili. Potem pa potiho odprli vrata in zagledali otroško glavo in roke, zatopljene v nizanje kock, ki ga žene domišljija. No, morebiti je zraven »not' padel« tudi očka. Ki to sicer s težavo prizna. Tako dragocen trenutek, da ste ga ovekovečili? Ali ga morebiti še boste? Pokažite fotografijo kreacije tudi nam in si prislužite nagrado!

V prihodnjih tednih torej v uredništvu Nedela pričakujemo fotografije, ki pričajo o tem, kako ste vi ali kdo od vaših uživali pri sestavljanju kock – pa naj bo po navodilih ali povsem po načrtih lastne domišljije – več podrobnosti v okvirčku spodaj. Zagotovo je vaš deček že kdaj izdelal unikatno garažo za svoje avtomobilčke, deklica pa dom za svojo lutko, najstnik fantazijsko letališče, dedek svojo last­no železnico. Prepričani smo, da če boste malo pobrskali po svojem fotoarhivu, se bo prej ali slej našel kak dokaz ustvarjalnosti, ki se nemudoma prikrade, ko kdorkoli sproščeno sede k škatli, predalniku ali celo omari, polni raznovrstnih pisanih kock.



Saj vemo: ni ga doma, kjer bi bili otroci, pa ne bi bilo kock. Te se pogosto znajdejo celo med darili za novorojenčka, saj je otrok že pri štirih, petih mesecih sposoben v roko stisniti ropotuljico, grizalo, kmalu tudi kakšno kocko. Prej ali slej tisto, kar otipa, roma na preskus v usta, zato so prve kocke običajno iz mehkejših in bolj prožnih material­ov. Pri tem gre, kakor je povedala Ana Jesenko, delovna terapevtka, predvsem za raziskovanje fizičnih lastnosti, saj usta v tej fazi priskrbijo več informacij kot roke.
Pozneje se začne več preprijemanja, tudi več manipulacije in torej zaznavanja informacij z rokami. Ali so kocke trde ali mehke, ni toliko pomembno kot to, da niso premajhne: ne le da jih malček težko prime, lahko jih nese v usta, kar je lahko smrtno nevarno zaradi mogoče zadušitve. »Je pa priporočljivo, da so kocke iz različnih materialov in tekstur, saj je tako otrok deležen več dražljajev, dobi več informacij,« je poudarila sogovornica.



Kotaljenje, podiranje, ropot

Pozneje, zlasti ko otrok že sedi, kocke meče po prostoru, se navdušuje ob njihovem kotaljenju, ropotu, dobiva vtis, katera je lažja, težja, bolj čvrsta, veliko veselja pa vzbujajo tudi škatle, polne kock, ko jih otrok obrne na glavo in strese vsebino naokoli. Že takrat pa ga lahko z igro in drobnimi triki pripravimo do tega, da kakšno tudi pobere in jo vrne v škatlo.
Kakor je povedala delovna terapevtka, okoli prvega leta starosti otrok zelo uživa, če mu sestavimo stolp, on pa ga podre; sam lahko niz iz vsaj dveh kock zloži med 16. in 18. mesecem, nekateri prej, drugi malo pozneje. To je zanj velik dosežek, pri čemer krepi ročne spretnosti oz. fino motoriko, razvija prostorsko predstavo in vid, hkrati pa pozornost in tudi vztrajnost, saj so potrebni številni poskusi, da se stolp ne podre. A ko je enkrat zgrajen, ga ni lepšega, kot ko ga zruši kak nagajiv prstek ali noga ...

Govor in matematika

Potem počasi začnejo nastajati takšne in drugačne skulpture, radi postavljajo tudi stolpe iz lončkov, pri čemer otrok pridobiva še druge veščine: če sestavljate skupaj z njim, pri tem preštevate kocke, jih razporejate po barvi, obliki in velikosti, zraven pa vključite druge igračke, ki jim posamezna kocka lahko postane stol, streha …, bo začel povezovati igrače z besedami, ki jih je slišal, in to tudi potem, ko se bo igral sam. »To se gradi postopoma, otrok spremlja, posluša, ponavlja in je nazadnje tega, kar mu kažemo in govorimo, sposoben tudi sam.«
Pri igri s kockami gre brez dvoma tudi za zgodnje spoznavanje matematičnih osnov: otroci štejejo, primerjajo višine kock ali nebotičnikov iz kock, prostornine. Po nekaterih raziskavah naj bi igra s kockami v predšolski vzgoji vplivala celo na boljše dosežke pri matematiki, in to vse do srednje šole.
Kocke, skratka, zajemajo zelo širok spekter veščin in spretnosti, ki otroku pomagajo razvijanje samostojnosti, kreativnosti in pozornosti, potrjuje Jesenkova, pa naj gre za izdelavo skulptur po priloženih načrtih ali brez njih, torej, da otroka vodi le domišljijska ustvarjalnost. »To je treba prav tako spodbujati, saj je za otroka koristno, če igro kdaj zapelje tudi čisto po svoje. Skratka, pomembno je oboje. Delo po načrtih uri pozornost in natančnost, brez načrta pa predvsem krea­tivnost.«



Junaki in zgodbe brez meja

Ob vstopu v šolo si številni že želijo sestaviti svoj lik iz risanke ali knjige. Njihova zahtevnost se z leti stopnjuje, pogosto morajo pri tem – ali pa se pridružijo iz užitka – pomagati tudi starši, kar je nedvomno kakovostno preživet čas z otrokom. Potem se na skulpturah morda nabira prah, izgubljati se začnejo koščki ... Toda v tej fazi vas utegne otrok presenetiti s popolnoma novim izdelkom; del nekdanjega letala postane helikopter, ki ga upravlja fantazijski junak, reševalna postaja s prozornimi stenami se spremeni v bazen, po katerem se vozi hibridno vozilo iz delov za motocikel, gasilskega vozila in motornega čolna. Ali pa skupaj sedejo bratci in sestrice in izdelajo domišljijsko mesto, v katerem se potem še dneve in dneve dogajajo razburljive zgodbe. Kocke so, skratka, ne le zaradi zelo obstojnih materialov, dolga leta otrokove prijetne spremljevalke in spodbujevalke razvoja. Imajo pa tudi svojega sovražnika: to sta puberteta in sesalnik, kakor je enkrat lucidno zapisal novinar tednika Der Spiegel. A to je že druga zgodba.