Pobegnite, ko najdete Elizabetin zaklad

»Zgodovina ni dolgočasna in je primerna za izlet,« trdijo v mestu ob Mislinji, kjer so poskrbeli za zanimive zgodbe, ki male in velike obiskovalce popeljejo v srednjeveško preteklost, pa tudi v novejšo zgodovino. Najnovejša, ki bo od jutri na voljo v atriju Andeškega hrama na Glavnem trgu 28a, se imenuje soba s pobegom in je povsem zlita z resnično mestno zgodovino.
Mesto so ustanovili grofje Andeški. Meščanom so pustili bogato kulturno in arhitekturno dediščino. Grof Bertold V. je zgradil cerkev in jo posvetil nečakinji Elizabeti Ogrski, ki je svoje življenje namenila revnim in ubogim.

»Obiskovalci zelo radi obiščejo cerkev sv. Elizabete in se v njej tudi zadržijo,« pravi Marija Lah iz slovenjgraške turistične pisarne, kamor lahko pokličete, če se po mestu in njegovih znamenitostih ne želite sprehajati sami, pri čemer ni pomembno, koliko vas je. Po srednjeveškem obzidju denimo vas lahko pospremi vodnik iz Koroškega pokrajinskega muzeja, a tudi oni radi vidijo, da jim obisk napoveste v recepciji muzeja.


 

Skrivnost pod mestno kovnico

A vrnimo se k Elizabeti Ogrski. »Ste vedeli, da je po legendi od samega Boga dobila v dar dragoceno krono, razkošno obleko in dragulje? Ni želela, da bi bogastvo prišlo v neprave roke, zato ga je skrila. Toda kam?« se sprašujejo v slovenjgraškem javnem zavodu Spotur, ki so sobo pobega, novo turistično atrakcijo, ustvarili s podjetjem Enigmarium. »Morda bo prav vam in vaši ekipi uspelo odkriti pot do skrivnega prostora, ki je menda v pristni srednjeveški kovnici sredi mesta,« ugibajo v javnem zavodu Spotur.

Če vam ni do reševanja ugank, se sprehodite po Glavnem trgu. Morda najprej do hiše številka 24, v kateri domujeta Koroški pokrajinski muzej in Galerija likovnih umetnosti, ali pa do hiše številka 40, ki je spominski muzej Huga Wolfa. V njej po novem diši po Wolfovi kavi, ki so jo spražili v pražarni Escobar na Vrhniki. Wolf, mojster samospevov, ki je zaradi sifilisa umrl star komaj 43 let, jo je oboževal s smetano. »Obiskovalci jo lahko kupijo za domov. Naprodaj je tudi Wolfova skodelica,« povedo v muzeju Huga Wolfa, kjer je na ogled spominska razstava o življenju in delu skladatelja.



Če boste v mestu v soboto, 24. novembra, bosta muzej in bližnja glasbena šola ob 10. uri pripravila delavnico za predšolske otroke in otroke prve triade z naslovom Škrat Notko na obisku v glasbeni šoli. Tudi ta hiša, četudi nova, je nekaj posebnega, saj so med arheološkimi izkopavanji za novogradnjo naleteli na številne poznosrednjeveške in zgodnjenovoveške ostanke stavb, živalske kosti in cisterno, ki je na ogled in situ.
 

Borčićeve slike

Medtem ko bodo otroci spoznavali glasbo in se družili z vrstniki, lahko starši stopite le čez cesto, v Koroško galerijo likovnih umetnosti. V teh dneh je v njej razstava Bogdana Borčića. Njihova predstavica Maša Špiler pravi, da je na ogled kar 254 del, ki so jih svojci po umetnikovi smrti podarili galeriji. »Razstava ponuja retrospektiven pregled umetnikovega ustvarjanja od leta 1984 do njegove smrti,« so sporočili iz galerije, kjer redno ponujajo na ogled dela iz svoje stalne zbirke, ki šteje okoli 2800 del domačih in tujih avtorjev. Med njimi so tudi večji sklopi zbirk, kot je zbirka Jožeta Tisnikarja, dopolnjena z zbirko Hommage Tisnikarju, ki povezuje slovenske in tuje avtorje s Tisnikarju sorodno tematiko.



Po ogledu galerije nikar ne zapustite hiše, saj je v njej še Koroški pokrajinski muzej. V njem bo zanimivo tudi otrokom. Če se napoveste, lahko zanje pripravijo posebne delavnice, na katerih lahko med drugim iz črepinj sestavijo posodo, ulivajo rimske novce, izdelujejo verižice, uhane in zaponke po rimsko.

Najpomembnejša zbirka, ki si jo morate ogledati, saj veliko pove o mestu in njegovih ljudeh, je zbirka Jakoba Sokliča, duhovnika, kulturnega delavca in zbiratelja. Pred petimi leti so jo iz župnišča preselili v muzej. »Predstavljena je na način, kot jo je zbiratelj sam postavil,« pove Brigita Rajšter iz Koroškega pokrajinskega muzeja, ki obiskovalce vabi, naj si ogledajo tudi afriško zbirko domačina Franca Tretjaka, domačina, ki je skoraj dve desetletji svojega življenja preživel na črni celini.
 

Po sladkosti k Pergerju

Po obisku muzeja bo zagotovo čas za kratek oddih ob kavi v kateri od številnih kavarnic v starem mestnem jedru, otrok pa nikar ne peljite mimo Medenega raja družine Perger, kjer se bogata medičarska, lectarska in svečarska dediščina prenaša že na deveto generacijo. Najbolj zgovoren med Pergerjevimi je glava družine, Hrabroslav Perger, ki vas bo ob vnaprejšnjem dogovoru prijaz­no sprejel tudi v svoji galeriji, streljaj iz mestnega središča.



Do tja se boste morali odpeljati z avtomobilom in računajte, da vam obisk ne bo vzel malo časa, kajti Hrabroslav zna pripovedovati. Najbolj vznemirljiva je zgodba o tem, kako je kot triletnik padel v vročo sladkorno maso, zaradi katere je na glavi dobil še eno glavo iz kože in sladkorja. Naj kar sam pove, kako se je končalo ...
 

V copatih po cerkvi

Od galerije Perger na Legenski planoti vodi cesta proti smučarskemu središču Kope. Le kakšen kilometer je treba po njej, da pridete do cerkvice sv. Jurija. Zunaj cerkev sv. Jurija ne obeta veliko, a njena notranjost ni razočarala še nikogar. Obvezna oprema za njen ogled so copati, v katerih obiskovalec stopa po steklenih ploščah, pod katerim so lepo osvetljeni temelji ene prvih krščanskih cerkva iz 9. stoletja in kar 39 grobov. Nekateri oklevajo, ali naj sploh stopijo na steklena tla, a arheologinja Saša Djura Jelenko jih pomiri, da se še nikomur niso vdrla.



Če ste sledili programu izleta, je zdaj pa res skrajni čas, da sedete za obloženo mizo. Najbližje je turistična kmetija Ples­nik, malo višje ob cesti na Kope turistična kmetija Lešnik. Povsod vas bodo lepo sprejeli, a še bolj hvaležni bodo, če jim boste sporočili, da pridete. To velja tudi za vse druge turistične kmetije v okolici Slovenj Gradca (gostilna Rogina v Podgorju, gostilna Bučinek v Šmiklavžu), le v gostilni Murko v Slovenj Gradcu se vam ni treba napovedati, pa še po tradicionalni koroški hrani boste lahko segli pri njih.

Dneva še ne bo konec in otrokom ne bo primanjkovalo energije. Peljite jih na Zagmajškov vrh v Deželo škratov v smeri proti najlepši razgledni točki mesta, Rahtelu. Pot je označena, a tudi tu svoj prihod le napovejte, da za vaše nadobudneže pravi čas oživijo bajeslovna bitja, med drugim vile, divjo jago, povodnega moža in druge, coprnica Zopka pa napolni stekleničko črvovega sirupa. Po tem doživetju si boste zaželeli, da kraje med Peco in Uršljo še bolje spoznate.