Platinasto vino in črni tartufi

Cesta pelje počasi mimo, da je dovolj časa za razmislek. Smo lačni? Žejni? Je odprto? Kje je parkirišče? Kje zaviti? Pot vodi dovolj pogosto mimo, da vemo dovolj. Tukaj je gostilna že dolgo. Tukaj je zvon nad vrati. Tukaj smo že stali. Tukaj imajo tisto, kar imamo radi. In ker se tudi dober glas dovolj širi, ne gremo mimo, temveč se ustavimo. Obcestna gos­tilna. Toda tudi domačija! In še dobro vino! Pred mejo ali čez njo, Ražman je s pravo ponudbo na pravi lokaciji.

 

Tam naokrog ne manjka gostiln. Do nekaterih je treba zaviti, v nekaterih je dobro rezervirati, nekatere si vzamejo čas, druge opravijo zelo na hitro, in Ražman med njimi ni ravno najboljši. Toda zato je na križišču, ima prostor za avtomobile in postelje za njihove potnike, pred hišo je širok napušč, za njo zimski vrt, v njej pa več jedilnic. Zaradi tega so v senci klopi trde in mize stoječe, pod streho pa je dovolj prostora za nekaj avtobusov obiskovalcev, ki tudi iz Ražmanove trgovine z vini, oljem in marmeladami ne bodo odšli praznih rok. Namesto glasnega pozdrava ti zato hitro pomolijo jedilni list in vprašajo klasično: »Kaj boste pili?« Toda vseeno je Ražman upravičeno na tej strani. Ni, namreč, le mimojede.

Nagradi primerna cena

Na začetku menija so lepe slike, na začetku kosila pa plošča Istra, toda tudi le za enega. To pomeni, da ni težko izbrati, ker poznajo svoje posebnosti, in da nimajo le plošče Ražman, na kateri je vse, kar znajo skuhati, in le pic, ki se znajo prilagajati številu gostov. Mesnine dišijo po domačiji in Gostilni Slovenija, tudi zrezane in zložene so tako. To pa spet nekaj pomeni; da ime ni brez razloga, saj je pršut istrsko suh, panceta je istrsko sladka, kravji sir je s tartufi, ob ovč­jem pa so sočne zelene olive. Le klobasa se preveč drobi in njen vonj ni za nežne mest­ne duše.



S takšno popotnico, saj tudi kruh pečejo sami, ni bilo težko nadaljevati, pa čeprav je sveže malvazije že zmanjkalo, oranžna pa ima prečrtano ceno. Zato smo bili poučeni, da kozarec, odkar je vino postalo pri Decanterju platinasto, ni več po tri, temveč pet evrov, kar je glede na veliko priznanje in 97 točk pravzaprav poštena ponudba. Vino je bilo sicer iz hladilnika, mu je pa topel zrak hitro dobro del, zato so imeli tartufi dostojno žlahtno spremljavo. Ravioli so tudi pri Ražmanu polnjeni s skuto, vendar vanjo zamešajo drobno zrezane črne (poletne) tartufe, ki jih na koncu tanko oblane dovolj obilno potresejo še čez preveč smetanasto všečno omako. Skratka, mesto tartufov je od tukaj hitro čez mejo, zato se tudi iz šavrinskih gozdov sliši lajež veselih psov. Zaradi tega je treba Ražmanove resno vzeti, ko kot hišno specialiteto ponujajo fuže s tartufi, in neresno vse tiste druge gostilne, ki imajo pse le na verigi, tartufe pa le v slanici.



Da gre za dovolj domačo gostilno, v kateri se je dovoljeno na hitro ustaviti, so potrdili tudi njoki z divjačino, ki je bila celo medvedova. Povečan odstrel je sicer šele v javni razpravi, a je že dobro vedeti, da njoki lepo pivnajo in da je bil golaž dovolj dolgo na štedilniku. Čeprav je bil parmezan že predolgo na mizi in smo se čudili, zakaj nam vsaj v pokušino niso ponudili svoje oljčne belice, če jim raste na kar stotih drevesih, se je ta prvi, lačni del preverjanja Ražmanove ponudbe končal z zaznamkom, da se tukaj mimo lahko še kdaj peljemo ravno v času kosila.

Tartufi za sladico

Za več radovednosti sicer pod napuščem ni bilo prta, se je pa postrežbi priključil mladi gospodar, ki je povedal tudi o vinih. Za več, obisk in degustacijo v kleti, se bo treba za prihodnjič naročiti. Takšna je pač usoda obcestnih gostiln, ki so tudi domačije, da se polovici gostov mudi, nekaterim, ker so lačni, drugi pa žejni, polovici pa ne, ker so nekaj slišali, zato so prišli z velikimi pričakovanji in bi nekaj morda kupili, zato bi radi tudi čim več pokusili.

Ko prvi dobijo naročeno, opazijo, da sta na enem krožniku za okrasek pahljača bučke in zvitek korenčka, na drugem pa rezina kumare in cvet paradižnika. Zato potolaženi pojejo velik telečji zrezek in s kruhom pomažejo omako iz hišnega refoška.
Ko pa drugi dobijo, opazijo, da so v kuhinji teletino sicer na tanko stolkli, a jo potem na žaru dotolkli. Teliček, ki je imel smolo, da je bil rojen za zakol, zato si ni mogel niti nog pretegniti v tistih par mesecih, je bil zunaj trd, znotraj pa ne mehek. Da je bila na krož­niku najboljša zelen­java, je usoda žara, ki je na jajčevcih in bučkah pustil lepe sledi, na mesu pa grobe. Kupite za zrezke, prosim, ponve!

Tudi svinjski fileji, v refoškovi omaki in s pršutom, so bili kuharska zgodba. Da je bila najboljša priloga, je bila usoda moke, polenti je teknila, omaki takšna obilica pač ne. Ko je barva tako zatohla, konsistenca tako gosta in tekstura tako neodločna, lačni meso umijejo, drugi pa zavijejo.

O štrudlju, ki je bil od včeraj, zato danes pogret v mikrovalovki, pohvalno vsaj to, da je bil kar treh vrst, skutni, jabolčni in figov. Če bodo podeljevalci znaka Gostilna Slovenija kdaj spremin­jali pravila, naj, prosim, dodajo: »Štrudelj je lahko le današnji, torej svež!«

Vse dobro pa o panakoti s figo in črnimi tartufi! Kdor ima (kar) tri sončke, potrebuje tako posebno sladico!

Zakaj obiskati?

Ko si tam v bližini lačen, se boš istrsko najedel. Ko boš zraven kaj (vina) spil, se boš nagradil. Ko pade mrak, lahko ostaneš.