Partnerska kriza po dopustu

Pišem vam, ker sem obupana in ne vem, kako naprej. Stara sem 45 let, poklicno uspešna, dinamična, počnem ogromno stvari, tako da čez leto pogosto zmanjka časa za vse. Zato sem se letos še toliko bolj veselila dopusta. Res je, da se z možem prej nisva prav veliko pogovarjala o tem, kako in kaj.

Organizirala sem potovanje z namenom, da bo to končno čas za naju. Da bova lahko počela vse tiste stvari, za katere nama čez leto zmanjka časa. Romantičen zajtrk v postelji, sprehodi po plaži ob siju zvezd in koktajli v mesečini …, vmes pa uživanje ob skupnem odkrivanju novih krajev, pogovori, smeh … Tako lepo bi bilo lahko!

Potem pa je prišel težko pričakovani dopust. Mož je bil ves čas na telefonu. Kot da me sploh ni zraven. Vsakič ko sem dala kakšno pobudo, je odsotno nekaj zamrmral in se zatopil nazaj v enega od svojih ekranov. Če sem kaj omenila, me je nahrulil, češ da »dela za službo«. Tudi kadar ni bil na telefonu, je bilo, kot da ga ni. Vsako mojo pobudo je ignoriral ali pa jo dal v nič.

Njegovi redki predlogi so se omejevali na sedenje v lokalu in pitje piva, morda ogled kakšne avtomobilske dirke, to pa je že to. Nobene volje, nobenega zanimanja – ne za svet in ne zame. Ko sem se poskušala z njim o tem pogovoriti, mi je rekel, da kompliciram. Da vedno težim in da nisem z ničimer zadovoljna. Ta dopust je bil zame veliko razočaranje. Občutek imam, da s tem človekom nimam nič skupnega. Prizadeta sem in žalostna. Po vrnitvi domov vse bolj zaznavam praznino med nama. Ne mislim, da gre za drugo žensko, samo odtujila sva se. Rada bi izboljšala najin odnos, pa ne vem, kako. Mi lahko kaj svetujete? Tatjana

 

Draga Tatjana!

Dopust je za nas vse poseben čas. Čas, od katerega veliko pričakujemo. Videti je, da ste se čez leto marsičemu odpovedovali in si predstavljali, da bo za vse čas na dopustu. Zamislili ste si čudovite slike, ker pa se to ni uresničilo, ste prizadeti in razočarani. Kako zelo razumljivo, Tatjana!

Dopust prepogosto idealiziramo. Pričakujemo, da bomo v nekaj dneh magično nadoknadili vse, kar smo prej zanemarjali. Dopust je tudi indikator stopnje povezanosti v odnosu. Ko (pre)obremenjeni bezljamo od ene obveznosti do druge, prepogosto zmanjka časa za pogovor in za odnos. Mislim, da se je to zgodilo vam.

Verjamem, da boli. Da ste ranjeni in prizadeti, ker se vaša pričakovanja, vaši čudoviti načrti niso uresničili. Vendar, le pogum, Tatjana! Nič ni izgubljeno! Pravzaprav je to, kar se je zgodilo, zelo pozitivno. Ozavestili ste primanjkljaj, praznino v vajinem odnosu. To je pomembna stvar. Začetek poti k spremembi! Brez te izkušnje bi na avtopilotu nadaljevali svoj »dinamični« življenjski slog, ki vaju očitno odtujuje.

Ste ženska »velikega formata«. Človek, ki nekaj želi od življenja. Imate svoje predstave, cilje – in ste pripravljeni nekaj vložiti vanje. Proaktivno pristopate, veste, kaj želite, in se trudite za večjo kakovost življenja. Vaš partner je očitno drugače strukturiran in vam ne parira tako, kot bi si vi želeli. Privoščila bi vam, Tatjana, da bi to izkušnjo na dopustu vzeli kot spodbudo za ponovno vzpostavljanje kontakta med vama.

Predlagam vam, da razmislite o preoblikovanju svoje lestvice prioritet in postavite partnerstvo višje. Najbrž boste zato morali opustiti katero od aktivnosti. Verjamem, da ne bo enostavno, a le tako boste ustvarili prepotrebni čas za vaju.
Kot pri drugih stvareh moramo tudi v partnerstvo investirati, da bi obrodilo. Poleg časovnega vložka je ključna pozornost, ki jo namenjamo partnerju in odnosu. Koliko razmišljate čez dan, teden o delu? O službenih odnosih? O hobijih? In koliko o partnerju? Pri dolgotrajnih partnerstvih je slednjega običajno bolj malo.

Poskusite spremeniti tudi to. Začnite z iskreno željo spoznati notran­ji svet svojega partnerja. Pogosto uporabljamo prispodobo, da je vsak izmed partnerjev svoja dežela. Dežela z lastnimi značilnostmi. S sabo nosimo določene lastnosti, stvari, ki so nas oblikovale, zaznamovale, zaradi katerih smo postali to, kar smo …

Zgodba vsakega posameznika je, ob upoštevanju njegovega celotnega živ­ljenjskega poteka, vsekakor smiselna. Če si boste vzeli čas in poskušali svojega partnerja pogledati skozi ta neobsojajoča očala, ga spoznati na razumevajoč, sprejemajoč način, ga boste zagledali v drugačni luči. To pa zahteva čas. In ne gre z obtožbami in očitki. Izhodišče je vaša notranja naravnanost. Pomembna je vaša odločitev, da želite spoznati in razumeti svojega partnerja. Vaša sreča ne more biti odvisna od nobenega drugega človeka. Partnerstvo je nadgradnja lastne suverenosti. S to zavestjo lahko začnete neobsojajoče raziskovati vajin odnos.

Poskusita preživeti skupaj nekaj kakovostnega časa. Brez prevelikih pričakovanj – in z veliko odprtosti. Kaj sta včasih rada počela skupaj? Morda obudita kakšno od dejavnosti, ki so vaju zbliževale v začetku vajine zveze? Ali pa poskusita nekaj, kar si oba želita že dalj časa. Pogovorita se o tem. Če ste do zdaj več govorili vi, poskusite zdaj več spraševati in poslušati. Dajte mu prostor, da se izrazi, in pokažite zanimanje za to, kar pove. Skušajte se vživeti in razumeti, zakaj so te stvari pomembne njemu …



Ko podajate predloge, poskušajte razložiti, zakaj bi to vam veliko pomenilo. Pri tem spregovorite o svojih čust­vih, o tem, kaj doživljate. Predvsem omenjajte pozitivne vidike. Ljudje smo nagnjeni k temu, da se izogibamo neprijetnostim. Preokupacija z ekrani je lahko značilna oblika bega, umik pred svetom, ki je prezahteven. Pohvale in potrditve bodo delovale mnogo bolje kot kritika. Če že podajate kritiko, naj bo ta konstruktivna, izhajajte iz svojih občutkov in vselej povejte tudi konkretno, kaj bi si želeli. Vendar bodite jasni in kratki. En stavek kritike bo dovolj. Ne pozabite ob tem najti vsaj treh dobrih stvari, ki jih boste pohvalili …

Pobrskajte o tem v literaturi o asertivni komunikaciji. Po navdih lahko sežete tudi h knjigam o partnerstvu in ustvarjanju bližine. Ena takšnih je na primer Najina ljubezen (H. Hendrix). Branje tovrstne literature vas bo podprlo pri usmerjanju misli v grajenje vašega odnosa. Imejte v mislih, da gre za tek na dolge proge, in se opremite s potrpežljivostjo, vztrajnostjo in – ne izgubite upanja ob zastojih. Pri tem vam bo lahko v pomoč tudi psihoterapevtska podpora.

To je nekaj namigov za začetek. Na dobri poti ste. Velja, da je noč najtemnejša pred svitom. Vzemite bolečo izkušnjo dopusta kot spodbudo, da aktivirate svoje potenciale, ki jih nedvomno imate. Če jih boste del usmerili v partnerstvo, sem prepričana, da vam lahko uspe. Situacije, kot jo opisujete, so pogoste. Pari jih lahko uspešno premagajo in pridejo iz njih bolj povezani. Draga Tatjana, le pogum! Veliko zaupanja in vere v dobro v življenju vam želim!