V nadaljevanju preberite:

Scenografija poetičnega vrhunca drame Eugena O'Neilla Dolgega dneva potovanje v noč, ki si jo je bilo v režiji Ivice Buljana tri poznoavgustovske večere zapored mogoče ogledati v ljubljanskem Mini teatru, je sila preprosta. Štirje stoli in miza. Na njej tri steklenice viskija in trije kozarci. Za njo dva moška. Oče in sin. James in Edmund Tyron. Marko Mandić in Luka Grbić.

Potem ko občinstvo poldrugo uro spremlja odnose v strupenem družinskem okolju, prežetem s samomorilskimi mislimi in odvisnostjo od zdravil ter potopljenem v alkohol, oče sinu razgrne delček svoje preteklosti. Spregovori o bedi, v kateri je odraščal, in o izgubljenih sanjah, ki hranijo njegov vsakodnevni gnev. Kot mlad gledališki igralec se je oprijel prve vloge, ki mu je prinesla veliko denarja, in pri njej vztrajal leta in leta, četudi je vseskozi hrepenel po zahtevnejših projektih, po Shakespearu, ki bi iz njega ustvaril »velikega igralca«. Vpogled v žalost, ki se prenaša iz generacije v generacijo, sina vidno pretrese. V solzah ter skozi Baudelairovo in svojo poezijo spregovori o svojih temačnih mislih, o iskanju smisla na odprtem morju in o tem, da bi bil nemara srečnejši, če bi »bil riba ali galeb in ne človek«.

Beograjčan Luka Grbić (2000) zelo dobro razume trpljenje Jamesa Tyrona. Ne le zaradi temeljite študije likov, s katerimi na odru spleta odnose, ampak tudi zaradi poklicne poti. Kot najstnik je zaslovel v srbski mafijski sagi Južni veter, veliki regionalni uspešnici, ki mu je na stežaj odprla vrata v svet šovbiznisa, a se je od filmske vloge načrtno oddaljil in se posvetil študiju igre. »Akademija je bila pravi inkubator, v katerem sem lahko raziskoval vse, kar me pri igralskem poklicu zanima,« se član kultnega Ateljeja 212, ki razmišlja o magistrskem študiju režije v tujini, spominja let na beograjski Fakulteti dramskih umetnosti. Ko sva se dan pred slovensko premiero O'Neillove drame pogovarjala v salonu Mini teatra, je prostor vrvel od najrazličnejših zvokov – prestavljanja opreme, uglaševanja klavirja, ki se je na neki točki odrešilno spremenilo v Beethovnovo Mesečevo sonato, tiktakanja stenske ure in zvonjenja križevniške cerkve –, a zdelo se je, da niti potres ne bi mogel prekiniti toka sogovornikovih misli, ki je o svojem delu pripovedoval s strastjo človeka, ki je na dobri poti, da se v velikem loku izogne zagrenjenosti, kakršna na jesen življenja pogosto razžira ljudi, ki so zatajili svoje osebne cilje.