Otroka rešujeta praznino v zakonu

Navzven mi ne manjka ničesar, imam dva čudovita otroka, moža, idealno službo, lep dom, lastno hišo, uspešno podjetje ... A v resnici je doma tako, da mož rad preživi čas za računalnikom (mogoče dve uri ali pa tudi več na dan). In mu to zamerim, saj jaz delujem tako, da ko pridem iz službe, sem ves dan samo z otrokoma, posvečam se jima dvestoodstotno, mož in drugi pa pravijo, da pretiravam. A v resnici nočem ničesar zamuditi, zelo se bojim, da ne bi naredila kakšne napake pri vzgoji, zato jima omogočam dovolj vsega: zraka, športa, znanja ...

In zamerim možu, ker svojega prostega časa ne posveti samo otrokoma – ki rasteta, in ko bosta bolj samostojna, si mislim, boš že imel čas zase! Po drugi strani pa si sama ne znam vzeti časa zase, nič me ne veseli več, samo otroci, knjige o otroški vzgoji in še enkrat samo otroci ... Iz dneva v dan postajam bolj depresivna, mučijo me glavoboli, utrujena sem. Še ko sem v službi, razmišljam, kdo bi lahko dobro poskrbel za moja dva sončka, če se mi kaj zgodi, kdo ju bo vzgojil tako, kot hočem sama, kdo jima bo posvetil toliko časa?

Kako vem, da bosta pametna, samostojna, da me bosta spoštovala, da bosta imela samospoštovanje ... To so postali strahovi in ne le vprašanja. Če komu kaj omenim, dobim odgovor – imaš vse, denar, zdravje, družino ... Vsi govorijo, da pretiravam, da se preveč posvečam otrokoma, da bom pregorela ...

Vem, morala bi se posvečati tudi sebi, partnerju, a se on noče pogovarjati o stvareh, ki mene težijo. Ena je tudi ta, da se ne zna pogovarjati. Kako naj se mu potem predajam intimno?! Kaj mi bo ves denar sveta, če pa potrebujem pogovor s svojim najbližjim, on pa misli, da mi ni nič, da mi daje vse! Sploh me ne posluša do konca ... Napisala sem mu devet strani dolgo pismo, prebral je polovico in pismo stoji že štiri dni na nočni omarici. Kaj mu res ni mar za moje občutke?! Barbara

Na videz je res tako, kot da imate vse, v sebi pa čutite, da imate bolj malo. Ker ste enkrat vmes izgubili – sebe. Če poenostavim, ste v bistvu predvsem to, kar mislite in čutite. H komu greste lahko s svojimi mislimi in občutki? Nikogar ni, ki bi vas poslušal in vas sprejel tako, kot ste. Vaše ogledalo je očitno že precej izkrivljeno, skoraj ne veste več, ali ste to res vi. So vaše misli, želje in potrebe sploh »upravičene«? Kako osamljeni morate biti, kako odveč in nepomembne se počutite ob možu, ki ga ne zanimate.

On je v čisto neki drugi zgodbi, vi pa sami, kar nekje. »K sreči« sta tu otroka. Ti prenesejo tako rekoč vse. Saj že sami veste, da je to, kar počnete z njima in zanju, zelo pretirano. Da ne gre toliko za to, da jima pomagate in skrbite zanju, ampak da pri njiju iščete pomoč, smisel in tolažbo zase. Otroka tega sicer ne vesta, zelo dobro pa občutita. Kristalno jasno jima je, kaj morata narediti, da njihova mamica zdrži, da je vsaj malo vesela, da ji vsaj malo odleže. Zato počasi pozabljata, kak­šne so njune resnične želje in potrebe, vedno bolj pomembne so jima vaše. Ni več toliko pomembno, kaj bi onadva rada, ampak kaj potrebuje mamica. Ste tudi vi na podoben način toliko let nazaj pozabili, česa si v resnici želite?

Nočem vas strašiti, vaša skrb za otroke je že v redu. Samo oklestite jo na zdravo mero. Dajte otrokoma dihat. Preden greste k njima, se iskreno vprašajte, ali morda ne potrebujete vi njiju bolj kot onadva tisti trenutek vas. Zaupajte jima. Umaknite se in vzemite si čas zase. Potem – zdržite s sabo. Zdržite z osamljenostjo, zapuščenostjo, zavrženostjo, jezo, bolečino, žalostjo ... Z vsem, kar bo pač prišlo. S tem nikakor ne hodite k otrokoma! Pojdite k tistemu, ki bi vas moral v tem slišati in začutiti – k možu. Edino tako boste obvarovali otroka pred škodo, ki jo nehote delate, ko se hodite k njima tolažit in iskat smisel. Mož se verjetno v tem času ni tako spremenil, da bo kar naenkrat začel poslušati. Ste prepričani, da se samo on ne zna pogovarjati? Si način, s katerim prihajate k njemu, zasluži besedo »pogovor«? Ste ga kdaj v miru vprašali, kako on doživi vaše poskuse »pogovora«?

Kaj torej lahko storite? Dovolite si vsaj pomisliti, da nehate sodelovati v njegovi igri, v kateri vam je namenjena zgolj stranska vloga. Ne obtožujem vašega moža, tudi on ima razloge za svoje (ne)početje. Ampak vi ste v stiski, vi ne morete več. Zato morate nekaj spremeniti, začeti pa morate pri sebi. Namesto pisanja zahtevajte od moža čas za pogovor. Zahtevajte od njega, da začne izpolnjevati svoje očetovske obveznosti, naj vas razbremeni. S tem pa tudi otroka razbremeni od vas. Zahtevajte prijazno, strpno, a zato nič manj odločno. Vas skrbi, da ne boste zmogli? Nič zato. Naredite prvi korak, nato drugega, tretjega ...



Sledite svojim željam in potrebam, ne njegovim. Naredite svoj del, njemu pustite, kar je njegovega. Otrokoma očeta ne morete nadomestiti. Imela ga bosta edino, če se njun oče prebudi. Zato se z bujenjem trudite še naprej! Ne proti možu, ampak zase in za otroka. Edino tako se bo mož morda nekoč soočil z dejstvom, da po starem ne bo šlo več. Kako se bo odločil, je odvisno tudi od vaše vztrajnosti in odločenosti. Seveda tvegate, da se bo tudi takrat umaknil in boste ostali na prepihu. A takrat boste že bistveno močnejši, morda boste videli, česar danes ne – da nimate skoraj kaj izgubiti, ker že zdaj skoraj ničesar nimate. Edino, kar vam kaj pomeni, sta otroka, ki pa vam bosta ostala tudi na tistem prepihu. Pa tudi potem, ko se boste z njega umaknili.

Sprašujete se, kako doseči, da vas bosta otroka spoštovali? Edino tako, da se boste naučili spoštovati sebe. Pri otrocih ni blefa, njim je vse jasno. Tudi če tega ne vedo. Če že nimajo pravega zgleda v odnosu med staršema, lahko dobijo vsaj pravo in bolj močno mamo. Predvsem pa lahko od mame dobijo vsaj jasno sporočilo, da taka družina, kot je vaša, ni v redu. Morda jima bo ravno to ob vaši podpori pomagalo, da si bosta sama poskušala in zmogla narediti drugačno. Tako s pravo (čustveno) vsebino namesto materialne navlake. Seveda pa vama z možem želim, da taka družina uspe že kar vama. Boljše popot­nice otrokoma ne boste mogli dati. Zato le pogumno začnite z majhnimi koraki – lahko samo dobite. In to vsi.