Otroka nista prerezala popkovine

Pozdravljeni, sem mama 14- in 11-letnega fanta. Ugotavljam, da mi vzgoja velikokrat polzi skozi prste. Redno spremljam vašo rub­riko, nekatere prijeme sem tudi že uporabila in sem vesela, ker res delujejo. Imam pa dve vprašanji, za vsakega fanta eno.

Starejši je že globoko v puberteti, vedno bolj začenja uveljavljati sebe in išče linije najmanjšega odpora. Preden prideva z možem domov iz službe, je včasih tudi tri ali štiri ure sam. Kljub navodilom oziroma dolžnostim, ki jih ima, se tega ne drži ali pa vse pozabi. Potem to prenaša na mlajšega in od trenutka, ko sta oba doma, mi v službi zvoni telefon. Tudi 20-krat. Sprašuje, kaj mora narediti, kje je kaj, da sta lačna itd. Z veseljem jima pomagam, vendar je velikokrat res moteče. Kako naj ravnam, da bo bolj uporabljal svojo glavo in si kaj zapomnil? Da bo tudi kakšno delo narejeno in da se ne bo le sprenevedal.

Za 11-letnika pa bi imela vprašanje glede pozabljanja njegovih stvari. Opisala bom zadnji primer. Sin hodi na košarko dvakrat na teden v klub. Ima pa enako športno opremo tudi za športno vzgojo v šoli. Predvsem superge, kar košarkarske. Na dan treninga je ugotovil, da torbe z opremo ni nikjer. Nazadnje je imel trening pred štirimi dnevi, vmes je bil še vikend. Drugih superg nima. Ker res obožuje treninge, je nastala velika nejevolja in panika. Žal mu je bilo tudi zaradi tega, ker so to prve prave košarkaške superge in jih je hotel, ko jih preraste, imeti za spomin. Z možem sva v veliki dilemi, ali naj mu takoj kupiva nove, naj ne gre na trening ali kaj tretjega. V takih primerih vem, da moram otroka učiti odgovornosti, vendar se mi zasmili.

Želim vam veliko uspehov še naprej in vas lepo pozdravljam. Meta iz Bovca

Draga Meta, hvala za pohvale in lepe želje. Imate kar dobitno kombinacijo. Dobitno v smislu, da sta fanta v letih, ki zahtevajo 100-odstotno doslednost in vztrajnost.

Ta leta pa hkrati že nakazujejo, da doslej niste bili dovolj dosledni in vztrajni pri osnovnih odgovornostih, ki jih morata sinova sprejeti, če se želita razviti v dobro strukturirana človeka.

Zakaj se to dogaja? Zmeraj odgovorim, da zato, ker se lahko. Ker starši to dopuščate. Ker raje delo opravite namesto otrok, razmišljate namesto njih in čustvujete namesto njih. Problem današnje vzgoje je v tem, da starši želite osrečiti otroke in ne dovolite, da se potrudijo sami, da prevzemajo odgovornost. Želite si že, vendar so čustveni afekti otrok pretežki, da bi jih prenašali, potem pa jim celo tam, kjer zmorejo sami, čustveno in fizično pomagate.

Najboljša pot do tega, da otrok postane čustveno stabilen, je, da gre čez zdrave razvojne frustracije. Sistem in življenje sta naravnana točno na to. Napredujemo le, če moramo premagati čustvene in fizične ovire. Vse to pa mora biti v skladu z razumevanjem razvoja otrok, kdaj so kaj sposobni sami narediti in prevzeti odgovornost.

Štirinajstletni sin vas kliče, ker še nista »prerezala popkovine«. Zaradi vse podpore, ki ste mu jo dali, kadar ni bilo potrebno, je navajen, da mu ni treba razmišljati in prevzemati odgovornosti. Sin dobro ve, česa je sposoben in česa ne. Vendar je lažje, če mama namesto njega razmišlja in tudi naredi. Tako se vsi vrtite v območju udobja. Vas pa potem spreleti strah, da ga ne boste dovolj dobro vzgojili v samostojnega človeka.

Ne dvigujte mu več telefona, nikakor ne 20-krat. Dogovorita se, da vas pokliče le, če je zares pomembno. Dogovori, kaj je treba narediti v tistem času, ko sta z mlajšim sama doma, morajo biti jasni. Skujte jih, ko ste vsi umirjeni, dobre volje. Imejte družinski sestanek. Ne odstopajte od njunih opravil. Imejte jih napisana, črno na belem. To je vaša »varnost«.

Če se dogovora ne držimo, potem ne moremo sodelovati, tudi takrat ne, ko gre za otroško dobrobit ali želje. Sankcije morajo biti, vendar smiselno usklajene z odgovornostjo. Rangirajte odgovornost, ki jo mora sprejeti, in njegove želje oziroma bonitete. Če ne sprejema odgovornosti, tudi bonitet ne bo. Štirinajst­letnik zelo dobro razume te stvari. Je pa v vsem že veliko priučene manipulacije, ki jo nevede sami uvedemo v vzgojo. Zaradi nemoči in neznanja.

Primer: če ima 14-letnik nalogo, da skuha kosilo, a ga ne, glede na rang pomembnosti izključite dobrine njegovega prostega časa. Kratko in jedrnato razložite, zakaj je tako, in se ne vpletajte naprej. Dobro bi bilo, če otroci v svojem prostem času občutijo sankcije, ko jim je odvzeto vse, razen gledanja v steno, delanja domače naloge, učenja, pospravljanja … Zelo hitro bodo za dobrine (igranje igric, obšolske dejavnosti) začeli opravljati odgovornosti, ki jih sprejmejo.

Glede neodgovornosti do last­nih stvari pri enajstletniku pa je preprosto: se vi lahko odpeljete z avtom na izlet, ki se ga neizmerno veselite, če ste vozilo prejšnji dan parkirali nekje in pozabili, kje? Ne.

Otrok se mora zavedati, da ne glede na to, koliko so stvari vredne, zaradi njegove malomarnosti novih ne bomo kupovali. Enajstlet­nikova odgovornost je, da iz šole prinese šolsko torbo in torbo za športno opremo. S treninga pa torbo za trening. To je vse. In seveda oblačila.

Glede izgubljenih superg sta dve možnosti. Ena je, da si jih kupi sam iz svojih prihrankov, če jih ima. Tako mu sporočite, da denar hitro skopni, če ne skrbimo za svoje stvari, ali pa, da si ne bomo mogli kupiti stvari, ki si jo želimo in zanjo varčujemo. Najslabša možnost je, da mu daste vedeti, da lahko dobi kar nove. Res je, vsi pozabljamo in vsem se je to že zgodilo, vendar morajo otroci dobiti neki poduk.

Druga možnost je, da ne gre na trening, če nima primerne obutve, potem pa sklenete dogovor, kako bo prišel do novih superg. Lahko mu jih na primer kupite in potem kupnino odbijate od žepnine oziroma vam mora v dogovorjenem roku znesek vrniti.
Pomembno je, da ste pri komunikaciji umirjeni in odločni. Nikoli ne grajajte otrokove osebnosti, zmeraj se osredotočite na dejanja.

***
Tjaša Kočevar je specialistka za optimalni razvoj dojenčkov in otrok. Več na: www.solazavzgojostarsev.si

Po elektronski pošti

Vaša vprašanja za Nedelove svetovalce pričakujemo na naslovu Nedelo, Dunajska 5, 1509 Ljubljana, s pripisom Za svetovalnico, ali na elektronskem naslovu svetovalnica@delo.si. Napišite še, kateremu svetovalcu je namenjeno vaše vprašanje. Svetujejo Tjaša Kočevar Dakić (parents life coach, CIMI) in Mojca Stonič (specialistka za osebni in čustveni razvoj, psihoterapevtka), Šola za vzgojo staršev; Izidor Gašperlin, partnerski in družinski terapevt; Dunja Gačnik, inštruktorica stott pilatesa® in osebna trenerka; Anže Sirc, diplomirani fizioterapevt.