Otroci se učijo, ne da bi sami vedeli, da se

Učenci prvega razreda dvajsetih slovenskih šol bodo v naslednjem šolskem letu imeli tuji jezik poskusno že kar vpisanega v urnik – med obveznimi predmeti. Jih bo preobremenilo? Ni nekoliko prezgodaj? Pogledali smo v učilnice in preverili, kako dobro so angleščino sprejeli učenci in učitelji.

Angleščina je t. i. lingua franca našega časa: čeprav v večini držav ni uradni jezik, jo poleg tistih, ki se vanjo rodijo, govori okrog 470 milijonov, po nekaterih ocenah pa več kot milijardo ljudi po vsem svetu. Slovencev je sicer za prgišče, a vendar jo po zadnji raziskavi Eurobarometra govori 61 odstotkov, z njo pa so, tako kot marsikateri evropski državi, vse bolj v stiku že malčki in otroci.

Tuj jezik je v šoli zdaj že drugo leto obvezen predmet v drugem razredu, v prvem pa zgolj kot izbirni. Starši se zanj ali odločijo ali pa ne. Krepka večina se. Po podatkih ministrstva za izobraževanje, znanost in šport izjeme skoraj ni bilo: na ta izbirni predmet se je letos vpisalo 20.762 učenk in učencev prvega razreda, kar je 95,6 odstotka vseh otrok. Nemščino je izbralo 3,8 odstotka vseh prvošolcev.

Tako bo ostalo predvidoma še tri leta, do takrat pa bi po domnevah ministrstva že utegnile biti pripravljene podlage za zakonske spremembe, ki bodo angleščino za stalno zasidrale na urnike prvih razredov vseh slovenskih šol.

O tem, ali se bodo otroci že v prvem razredu pridružili pouku angleščine, ne odločajo sami, temveč njihovi starši. Ob uvajanju jezika v prve razrede osnovne šole so imeli nekateri pomisleke: opozarjali so na to, da jih bo še ena ura preobremenila, saj se že tako ali tako zajeda v njihovo podaljšano bivanje, da bodo znali angleško, slovensko pa ne, da bodo znali kvečjemu malega »zamorske« angleščine, da tudi učitelji nimajo ustrezne izobrazbe, da spodbujamo jezikovni imperializem angleščine ….

Brez učbenikov in delovnih zvezkov

Kako učitelji sploh uvajajo učence v tuj jezik in s tem v večjezičnost, smo preverili na več slovenskih šolah.

Učbenikov in delovnih zvezkov otrokom ni treba nositi v torbici, saj jih pri pouku ne uporabljajo. »S pisanjem in branjem ne smemo začeti prezgodaj, prvi dve leti se osredotočamo na poslušanje in govorjenje,« pravi Irena Dular, učiteljica angleščine na Osnovni šoli Mirna, in poudarja, da angleščina ne sme biti korak pred materinščino. »Opismenjevati se morajo najprej v svojem jeziku.«

Zato pa se tujega jezika poskušajo učiti kot materinščine, tako da so med poukom nenehno izpostavljeni angleščini. Poslušajo pravljice, gledajo videoposnetke, pripovedujejo izštevanke, igrajo spomin, si podajajo žogice, telovadijo po angleških navodilih, učitelj pa večino časa govori angleško. »Koncentracija teh nadobudnežev je kratka, zato hitro menjavamo aktivnosti, ki vedno sledijo izbranemu jezikovnemu cilju,« pripoveduje Dularjeva. Njena kolegica Slađana Zvizdalo z Osnovne šole dr. Ivana Korošca Borovnica v pogovoru podčrta, da dejavnosti niso vezane na mizo in stol v učilnici, »gremo tudi na hodnik ali v naravo.« Po njenem je pomembno, da se učijo, ne da bi sami vedeli, da se.


 

Niso vedno razpoloženi

V večini se učijo organsko, nezavedno, v svoj vsakdan jo sprejemajo neobremenjujoče. Priznavajo pa vsi, da pridejo otroci v razred tudi že utrujeni. »Pride kakšen dan, ko morda niso razpoloženi. Ne morem pričakovati, da bodo vedno stoodstotno navdušeni. Saj tudi odrasli nismo,« pravi Ana Perović, učiteljica angleščine na Osnovni šoli bratov Polančičev Maribor.

V tem smislu si nekateri učitelji želijo, da bi bila angleščina že v prvem razredu del obveznih predmetov. »Šeste ure so malo nerodne, ker se jim kdaj pozna utrujenost,« pravi tudi Katarina Gostinčar z osnovne šole Prežihovega Voranca, kjer bodo letos angleščino kot obvezni predmet poskusno že uvedli v prvi razred.

Za večino učencev učenje ne bi smelo biti obremenjujoče, vendar za vse otroke to ne velja. Takrat se je treba povezati z razredničarko, saj jih spremlja tudi pri drugih predmetih, opozarja Dularjeva. »Če sama opazi težave pri angleščini, jih je verjetno tudi že razredna učiteljica.« A učni načrt ponuja dovolj avtonomije, da v čim večji meri prilagodijo dejavnosti in vsebine zmožnostim in potrebam vsakega otroka.

Gostinčarjeva ugotavlja, da imajo z učenjem angleščine celo manj težav kot z drugimi predmeti. »Več utrjujemo, več je svobode, osredotočimo se na to, kar jih zanima.«


 

Napredujejo hitreje

Učitelji opažajo, da v tej starosti otroci napredujejo hitreje. Kar ugotovijo same, morda ni vidno vsem staršem. Nekateri bi raje videli, da bi se na pamet učili sezname besed, morda že kar nepravilne glagole. Gostinčarjeva pravi, da razume njihovo mnenje, »vendar je razlika med mnenjem in informiranim mnenjem, zato je dobro, da starši poznajo tudi ozadje.«

Poleg tega jim tudi pomisleki hitro izpuhtijo, ko se seznanijo z delom in jim bolj približaš učilnico, ugotavlja Slađana Zvizdalo. Ana Perović pa odgovarja takole: »Ne bi poučevala nečesa, česar ne bi zagovarjala in če ne bi bilo koristno za otroka.«