Oto na postaji

V še enem tednu, polnem bizarnosti, preplačanih podrtij, podplačanih belih halj in nerabljenih računalnikov, sem zastrigla z ušesi ob vesti o potnikih, ki so naredili usodno napako in se v soboto ob 17.40 v Mariboru vkrcali na vlak za Ljubljano. Ker so se zaradi slabega vremena pretrgali električni kabli, so 40 minut po odhodu s postaje obtičali med Ponikvo in Grobelnim in dve uri na neogrevanem in neosvetljenem vlaku čakali na nadomestno dizelsko lokomotivo.

Ta jih je povlekla do Šentjurja, kjer je vlak ponovno obstal, potniki (med njimi je bil enomesečni dojenček) pa so tri ure čakali na nadomestno vozilo. Ker je v šentjurski čakalnici prostora le za dvajset potnikov, bilo pa jih je približno 50, so morali nekateri stati na mrazu. Zunaj je bilo minus 14 stopinj. Z avtobusom so jih nato prepeljali v Celje, kjer so se vkrcali na drugi vlak, ki jih je naposled pripeljal v Ljubljano. Namesto ob 19.30 so prispeli ob pol dveh zjutraj. Potovali so osem ur, šest ur več kot v običajnih razmerah.

Direktorica potniškega prometa na Slovenskih železnicah Darja Kocjan je za TV Slovenija pojasnila, da je šlo za »sosledje več izrednih dogodkov«. Potnikom niso ponudili ne odej ne toplega napitka, direktorica potniškega prometa pa je razložila: »Potniki niso nič zahtevali kakšne intervencije. Otrok je v glavnem spal, bili so oblečeni in ni bilo neke posebnosti, seveda je pa tako dolga pot neprijetna prav za vse potnike.«

Isti dan so si Slovenske železnice, ki se na svoji spletni strani trenutno oglašujejo s sloganom Poti v zimskem času so lahko čudovite. Še posebej, če se na pot odpravite z vlakom, naredile še dodatno reklamo, saj je pot od Sežane do Ljubljane trajala približno sedem ur, od tega je vlak za pet ur obtičal brez ogrevanja, pijače in hrane.

Stvar je bila vredna podrobne analize. Na spletu sem našla podatek, da bi konjska vprega, če bi konji galopirali, potovala s hitrostjo 20 kilometrov na uro. Od železniške postaje v Mariboru do železniške postaje v Ljubljani je 124 kilometrov. Iz štajerske prestolnice v slovensko bi prigalopirali v 6,2 ure in za slabi dve uri prehiteli sobotni vlak.

Dobra stran vsega je, da imamo Slovenci smisel za humor in na družbenih omrežjih se je usulo. Berem: »Na Japonskem je vlak dosegel 603 km/h. Pri taki hitrosti se ne da uživati v lepotah narave. Pri nas, na primer, že na eni vožnji iz Maribora v Ljubljano vidiš, kako drevo raste in odvrže liste.« »Tujci so veseli, ker se med potovanjem skozi državo naučijo naš jezik.« »Chuck Norris je hitreje na cilju s sobnim kolesom.« »S Slovenskimi železnicami doživiš v eni vožnji vse štiri letne čase.« »Sedem let v Zidanem Mostu. Igra Brad Pitt.« »Prostor in čas sta iluzija. Potujte z nami. Slovenske železnice«

Težava je le, da je vrag nekje med Grobelnim in Celjem oziroma Ljubljano in Divačo odnesel šalo. Ne gre le za soboto, ko bi se lahko izgovarjali na zapadli sneg, na vlake se ne moreš zanesti, niti ko na nebu ni oblačka. Jeseni sem na postaji ob dogovorjeni uri čakala bratranca, ki je pripotoval na zdravniški pregled. Poklical me je, da bo pozen, zelo pozen. V Litiji so jih z vlaka preusmerili na avtobus in poročal mi je, da se cijazijo od ene železniške postaje do druge. Zamudil je 40 minut. Kolega je včasih iz Maribora v Ljubljano redno potoval z vlakom. Zdaj tega ne počne več, ker je preprosto zamudil preveč pomembnih sestankov, sodu pa je izbilo dno, ko je vlak že ob prihodu v Maribor zamujal debelo uro in pol.

Slovenske ceste se dušijo pod pločevino, obenem pa te dni beremo o zelo slabi kakovosti zraka na območjih Ljubljane, Zagorja, Murske Sobote in Črne na Koroškem ter o slabi kakovosti zraka v Kopru, Kranju, Trbovljah, Hrastniku, Celju in na Ptuju zaradi zelo visoke ravni delcev PM10. Onesnažen zrak velja za prvi okoljski vzrok prezgodnje smrti v EU, zaradi njega umre desetkrat več ljudi kot v prometnih nesrečah.

Oto Pestner vlak na postaji čaka že trideset let. Se bomo premaknili pred njim?