V nadaljevanju preberite:

Minuli ponedeljek je bilo dokaj mučno opazovati Uroša Zormana, po mnenju mnogih najboljšega slovenskega rokometaša vseh časov in zdajšnjega selektorja domače izbrane vrste, ki je še pred enim tednom blestela na olimpijskih igrah, a za las ostala brez kolajne, kako kot kup nesreče ždi na klopi pred vhodom v Železniški muzej. Tam je potekalo medijsko srečanje z olimpijci, on pa je s sklonjeno glavo premišljeval o kdove čem, zato pogovora, ki sva ga čez dva dni opravila na njegovi standardni lokaciji v Štepanjskem naselju, ni bilo mogoče začeti drugače kot z vprašanjem …

Ste že prišli k sebi?

Še ne, če sem iskren. Saj je logično, za nami je naporen turnir, v nedeljo smo se odpravili domov, v ponedeljek smo bili ves dan naokoli zaradi sprejemov, danes pa je sreda. Sam sem moral misli takoj preusmeriti proti klubski sezoni, kar me je malce napolnilo z energijo, ampak mislim, da je ta energija lažna. Novi val izčrpanosti me bo gotovo vsaj še enkrat povozil. Okoli tega ne gre filozofirati, sem eden redkih selektorjev, ki je trener tudi v klubu, ampak se ne pritožujem, saj sem se sam odločil za to pot. Za turnir, kot so olimpijske igre, se splača potrpeti. Pravzaprav o trpljenju niti ne razmišljamo. Kot sem povedal že tisočkrat: to so sanje vsakega športnika in trenerja. Zastopati Slovenijo na olimpijskih igrah je velik privilegij.