Fotografi Dela in Slovenskih novic so na Ljubljanskem gradu postavili na ogled podobe iz časa, ko nam je nevidno bitje čez noč postavilo življenje na glavo.
Matej Družnik, Jure Eržen, Marko Feist, Uroš Hočevar, Dejan Javornik, Blaž Samec, Jože Suhadolnik, Leon Vidic in
Voranc Vogel nas vračajo v čas od začetka marca, ko se je začelo z zapiranjem državnih meja, do postopne obuditve življenja. Z avtorji smo se pogovarjali o ustvarjanju v času pandemije.
Za začetek smo o tem, kako je videl ustvarjanje časopisa v izrednih razmerah, povprašali odgovornega urednika Dela in Slovenskih novic
Bojana Budjo. »Priznam, ni bilo lahko. Predvsem je bilo negotovo. Kar naenkrat od nekod neki virus, ki nas je vse ujel nepripravljene. Pogled na prazno redakcijo je bil strašljiv, le tu in tam je izza računalniškega zaslona molela kakšna glava. A smo zmogli. Strani naših časopisov in prilog so bile vselej enako polne, čez noč smo se prilagodili danosti. Doumeli smo, da nenadoma živimo v novem svetu, ki je veliko vsega postavil na glavo. Ne nazadnje tudi bralne navade. Pa seveda delovne, življenjske, nakupovalne. Celo svet vrednot. Vsak se je prilagodil po svoje. Z vedenjem, da je preteklost za vselej in zatrdno pretekla. Da se ne more vrniti. Da bodo pravila obnašanja in življenja vse bolj pisali epidemiologi. Žal tudi taki v službi dnevne politike,« je povedal o času, ko se je vse spremenilo.
Slika, ki bo ostala v spominu
»Časopis sem prve tedne opremljal od doma. Velika razlika je bila seveda v tem, da ni bilo nobenih dogodkov razen tistih, povezanih s koronavirusom. Najožja uredniška ekipa, ki so jo sestavljali dnevni in odgovorni urednik ter drugi ključni stebri časopisa, največ pet ljudi, se je vsako jutro na sestanku odločila, kaj bo tisti dan v ospredju. Po posvetu z dnevnim urednikom sem razdelil delo fotografom. Ustvarili smo veliko svojih zgodb, zgodb o ukrepih, ki jih je vlada tisti dan bodisi zaostrila ali omilila. Bilo jih je cel kup, recimo o trgovinah, ki so bile zjutraj odprte samo za starejše … Fotografi na terenu niso bili prestrašeni, vsi so delali vse, nekateri so v nenavadni situaciji našli navdih, saj je to bilo nekaj novega, situacija, kakršne še nismo doživeli, in upam, da je tudi nikoli več ne bomo. Meni sicer ustreza, da je življenje nekoliko bolj mirno, seveda pa ni fino, če se ob tem sesuje celotno gospodarstvo,« je dejal Delov urednik fotografije Matej Družnik.
Na razstavi je na ogled njegov portret
Vlada Kreslina, ki ga je ujel med prepevanjem na domačem balkonu. »Srečo sem imel, da Kreslin stanuje na lokaciji, kjer se je dalo na balkonu najti kot, da se v ozadju vidi tudi del Ljubljane. Za fotografiranje smo izbrali idealno uro, tik pred večerom, ko je bila svetloba v dolini podobna tisti na balkonu, zato ta slika deluje tako, kot deluje. Zanjo sem dobil nekaj pohval iz redakcije, kar mi je bilo seveda všeč, lepo je uspela. Z izbiro pravega trenutka se da pri fotografiranju narediti marsikaj in v času, zajetem na razstavi, smo velikokrat lahko načrtovali in fotografirali ob pravih urah,« je povedal. In katera razstavljena fotografija po mnenju Delovega urednika fotografije ujame duha časa pandemije? »Meni je najbolj všeč fotografija Voranca Vogla, ki jo je posnel na vrhu visoke ljubljanske stavbe, zvečer, v polmraku. Ko je bilo geslo 'Ostanite doma' na vrhuncu, je ovekovečil luči v prestolnici, ki so pričale, koliko ljudi je doma. Ta slika mi bo najbolj ostala v spominu, bolj kot vse maske, razkužila ... – to, da je bila dejansko cela Ljubljana doma. Če bi iz iste stavbe fotografiral v nekem normalnem času, bi bilo skoraj vse temno, ta tej fotografiji pa prav vse žari.«
Osvetljena Ljubljana v času, ko smo morali biti doma. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Omenjena fotografija je ostala v spominu tudi avtorju in neformalnemu kustosu razstave Vorancu Voglu: »Posneta je bila na strehi ljubljanske Situle, kamor sem se odpravil fotografirat večerno panoramo mesta, obsijano z lučmi prebivalcev, ki so morali ostati doma,« je dejal, o delu v tem nenavadnem času pa pristavil: »Razglasitev epidemije je v trenutku spremenila utečen način fotoreporterskega dela, saj so odpadli vsi javni dogodki, ki jih drugače vsak dan fotografiramo. Nastala je nekakšna praznina, o kateri pa se je pokazalo, da je pravzaprav priložnost. Želja, da bi se lahko dlje posvečal eni sami temi, je verjetno prisotna v vsakem fotoreporterju dnevnega časopisa. V času karantene smo dobili to priložnost, je pa res, da si je bilo treba vsak dan znova izmisliti način, kako situacijo v državi predstaviti javnosti relevantno in hkrati vizualno atraktivno.«
»Kamorkoli sem pogledal – prazno«
Na uredništvu Slovenskih novic sem ujela Marka Feista. »Delati na začetku, ko so razglasili epidemijo, je bilo na trenutke kar strašljivo. Preprosto nisem bil navajen prizorov, ki sem jih gledal. Hodil sem po Ljubljani in nikjer ni bilo nikogar. Kamorkoli sem pogledal – prazno. Strah me ni bilo nikoli, le tak neprijeten občutek je, če ima človek doma družino, v družinski hiši pa živijo tudi stari starši. Zaradi tega mi je bilo na trenutke kar tesno. Novice sem seveda spremljal, temu se ni mogoče izogniti, če človek dela pri časopisu, in ob vsem tem bombardiranju z informacijami se je marsikoga lotila tesnoba,« je povedal. In kako je epidemijo doživel s fotografskega stališča? »Po eni strani so bile prazne ulice zanimive, po drugi pa dolgočasne. Vedno težimo k temu, da se na fotografiji nekaj dogaja, saj nismo arhitekturni fotografi. Sploh na Novicah delamo bolj reportažne zadeve in stremimo k temu, da je na fotografiji vedno človek. Zgodbe se sploh ne lotimo, če se človek noče predstaviti z obrazom, imenom in priimkom, to naredimo le izjemoma,« je dejal Feist. Na Ljubljanskem gradu razstavlja tudi njegov kolega s Slovenskih novic, Dejan Javornik. O svoji razstavljeni fotografiji je povedal: »Strah pred virusom in okužbo je bil predvsem med starejšim prebivalstvom tolikšen, da so se tudi v naravi sami sprehajali z zaščitno masko. Kljub strahu so se hkrati zavedali pomembnosti gibanja v naravi in svežem zraku. Fotografija je nastala blizu doma starejših občanov v Kranju, kjer niso zaznali okužbe s koronavirusom.«
Ples na Kongresnem trgu
Delovega fotografa Blaža Samca sem ujela na dopustu. »V času karantene sem zaradi službe seveda še vedno hodil ven. Najbolj mi je ostalo v spominu, kako prazna je bila Ljubljana. Ob večerih sva se z Barbaro, mojo življenjsko sopotnico, sprehajala po središču mesta in opazil sem, da v Stari Ljubljani gori luč le v vsakem desetem stanovanju. Stanovanja, ki so jih lastniki prej oddajali prek airbnbja, so zdaj samevala. Načrtno sem se torej ob večerih sprehajal s fotoaparatom in ujel podobe prazne Ljubljane. Na sprehodih velikokrat nisva srečala žive duše, še sosedov ni bilo na spregled, kar je bilo v popolnem nasprotju s trumami turistov, ki so drli v Ljubljano pred pandemijo. Okužbe me med delom ni bilo strah. Nisem se imel kje okužiti, saj nikjer ni bilo nikogar. Nekega večera sva z Barbaro tako celo zaplesala na praznem Kongresnem trgu,« je povedal Samec, ki je tudi v najhujšem ohranil smisel za romantiko.
Leon Vidic je opazil predvsem velike razlike v obnašanju ljudi na vasi, kjer prebiva, in v mestih. »Na začetku, ko se je vse čez noč zaprlo, je bilo ozračje res čudno, kamorkoli si prišel, so se te ljudje izogibali. Ceste so bile prazne, ne glede na to, v katero smer si se odpravil, vse skupaj je delovalo kot vojno stanje. Sam živim na vasi, kjer razlike v življenju niso bile tako drastične kot v mestih, ki so bila opustošena. Prvi šok sem doživel, ko sem po ustavitvi javnega življenja delal reportažo o delavcih, ki so delali tudi med pandemijo. Odpravil sem se v Ljubljanske mlekarne in pred trgovino je stal varnostnik, ljudje pa so v velikem razmiku stali v vrsti, vsi so imeli zaščitno masko in rokavice ter mirno so čakali, da bodo prišli na vrsto. Zdelo se mi je, da sem v filmu.« Razstavo na Ljubljanskem gradu sklepa Vidičeva fotografija nogometaša pred praznimi tribunami, ki simbolizira vrnitev v življenje, a to bo poslej vendarle drugačno. »To je bila prva tekma po premoru. Ponavadi, ko sem prišel na stadion ob tekmah Olimpije in Maribora, je bilo ozračje vedno izjemno: navijači, bakle in hrup, tokrat pa je vladala tišina in nisem imel občutka, da sem na tekmi, ampak na treningu,« je poudaril.
Vračanje v normalnost z najpomembnejšo postransko stvarjo na svetu. FOTO: Leon Vidic/Delo
Improvizacija v vrhunskem športu
Uroš Hočevar se je kot mnogi starši v tem času spopadel tudi s hčerinim šolanjem na daljavo. Dejal je, da je zato delal manj kot običajno in je hvaležen kolegom, ki so kdaj vskočili namesto njega. »V spominu mi je ostalo nekaj podob, recimo posnetek natakarice v znova odprtem lokalu, kar je napovedovalo vračanje v normalnost. Fotografiral sem tudi Cankarjev kip, ki mu je nekdo nadel masko, nastal je prav zabaven posnetek,« se je nasmehnil.
Ko sem ga prosila, naj izpostavi zgodbo, ki mu je najbolj ostala v spominu, se je odločil za mladega športnika. »To je rokometaš Domen Makuc, ki je to poletje prestopil iz Celja v Barcelono. Je velik talent in strokovnjaki so napovedali, da bo eden od večjih zvezdnikov tega športa. Fotografija je nastala v času, ko so treningi v omejenem obsegu v Celju že potekali, toda kadar je bil doma, je počel enako kot v času koronavirusa, tekel po okoliških cestah in poteh Rodika s punco Tijo Ocvirk, slovensko reprezentantko v teku na 800 metrov, in dvigal uteži v garaži. Zgodbo sva delala s Stankom Grudnom in ti fotografiji sta nama že pred fotografiranjem služili za razmislek o nadaljnem delu, čeprav sta nastali šele na koncu dneva. Sta pa vsekakor zanimivi, saj je jasno razvidno, da je oče, tudi sam nekdanji rokometaš in član slovenske reprezentance Simon Makuc, improviziral z gradbenimi stojkami, uteži pa si je sposodil v enem od koprskih fitnesov, zbil klop ... Skratka, čista improvizacija tudi v vrhunskem športu,« je povedal Hočevar.
Mladi rokometaš Domen Makuc med treningom v domači garaži FOTO: Uroš Hočevar/Delo
»Odločbo o delu od doma sem dobil v petek, 13. marca. Od takrat, razen v kosu treh dni zapored, nisem niti enega delovnega dneva preždel doma, saj so se kmalu pred poslopjem državnega zbora začeli protesti v obliki sedenja na tleh in prižiganja sveč zaradi neživljenjskih ukrepov, predvsem za ljudi, ki imajo status samostojnega podjetnika oziroma samostojnega ali svobodnega kulturnega delavca. Mnogi od njih so bili protipravno kaznovani z nekaj sto evri. Govorim o 3000 do 4000 posameznikih, ki imajo tudi družino, in o 10.000 ljudeh, ki so ostali brez dela, denarja in prihodnosti,« je opozoril na posledice pandemije, ki so že med nami, in na tiste, ki nas še čakajo, Jože Suhadolnik.
»Ogledalo rojevanja tega novega sveta je ta razstava. Fotografi medijske hiše Delo, torej obeh njenih časopisov,
Dela in
Slovenskih novic, ter prilog, so bili vsak dan na terenu. V redakcije svojih edicij so nosili in pošiljali podobe stisk, nejevere, nemoči, tudi obupa, jeze, strahu, žalosti. Prestrašenih in zgaranih obrazov na oknih in balkonih domov za ostarele, vrst pred trgovinami, praznih prodajnih polic, med štirimi stenami doma ujetega otroškega živžava. Ter še in še. Ta razstava ni le spomin na neko obdobje. Je predvsem opomin vsem nam. Prav nič ni samoumevno, vse manj je predvidljivega. Ker smo pač živeli tako, kot smo,« je sklenil odgovorni urednik Dela in Slovenskih novic Bojan Budja.
Nekateri so se z masko in rokavicami zaščitili tudi na svežem zraku. FOTO: Dejan Javornik/Slovenske novice
Razstava
Co(u)vid: podobe nove realnosti je na Ljubljanskem gradu na ogled do 13. septembra.
Komentarji