Odločilni udarec Janši,Hojsu in Toninu

Že kmalu po razglasitvi socialnega distanciranja in karantene je 38-letni Ljubljančan, gledališki režiser Jaša Jenull, poskušal zgolj sedeti na kavču in tako reševati svet, ampak zaradi mnogih ukrepov in postopkov vlade tega ni več zdržal.

Začel se je rekreirati, z izraznim napisom je tekal naokoli po središču Ljubljane in se tudi posnel. In napisni izraz? »Banda, lopovi, gotovi boste!« Ljudje so mu izražali podporo, pravi, ko so bili primorani ostajati doma, biti pasivni, čutili pa so potrebo po izražanju.

Zakaj primoranost v pasivizacijo, izolacijo? Jenull meni, da je socialno distanciranje smotrno, potreben varnostni mehanizem, a vlada je po njegovem vzporedno potegnila poteze, ki nimajo zveze s stroko, zapora znotraj občin, napadi na javne medije, »vse to je izkoriščanje krize za neke druge namene«.

Najprej se je temu uprl še na nekaj mirnih načinov, potem pa pride novica, »da se odpirata golf in tenis kot mož­ni aktivnosti, medtem ko se ljudem omejujejo temeljne oblike delovanja«. Prepričal se je, da imajo vladajoči povsem drugačen pogled na to, kaj je ta hip za državljane pomembno.



»Lahko igramo golf, ne moremo si kupiti hlač,« upokojenci so časovno omejeni z nakupi v trgovinah, po njegovem je vse to dokaz neracionalnosti ukrepov. A če je bizaren golf, kaj pa kolona za drive-in McDonald's? »S tem so ljudje pokazali, kako pogrešajo občutek normalnosti.« Pogrešajo samoumevnosti, banalnosti.

Od doma do hrama

Režiser je prepričan, da se ob vladnih ukrepih vsi zelo žrtvujemo, zdravstveni delavci, trgovci, vsi najbolj izpostavljeni poklici, pa ne nazadnje vsi z otroki, samozaposleni v kulturi, kot je on, »ki so se nam vsi mogoči načini dela za prihodnost sesuli z enim dekretom vlade.

Razlogi so deloma objektivni, po drugi strani pa se država do nas, z obveščanjem, neobveščanjem, obnaša kot do otrok, ki jih po potrebi lahko pošlje v sobo. To je žaljivo in zbuja skrbi.«

Torej, osvobajajoči golf. Jaša Je­null je pograbil otroško palico za golf in žogico in odgolfiral od doma v Savskem naselju do hrama demokracije. Večino poti je šlo glede razdalj za pravi, proti koncu bolj za mini golf. O hendikepu, številu udarcev nad parom igrišča – pustimo podrobnosti – je težko govoriti, ker je bilo igrišče z njegovo akcijo šele vzpostavljeno, pa še to precej naključno, »porabil sem med 30 in 40 udarcev«. Ker je vmes malo pogoljufal.

S seboj je imel kartonaste podobe glavnega, notranjega in obrambnega ministra, ki so pred parlamentom ponazarjali golfski cilj. Luknje so bila njihova usta. Tudi snemal se je golfist sam in s tem ni nikogar zdravstveno ogrožal.

Marsikdo danes ne ve ali ne želi vedeti, kaj je metafora, mar je priložnostni golfist pričakoval obsodbe, da je s sklepnimi udarci ogrožal življenja ministrov, ali pa k temu vsaj sovražno spodbujal? »Ne, to je duhovit protest, to ni fizični napad. Na ta način se ljudi, ki nas ustrahujejo, zapirajo v sobe, postavlja pod vprašaj.«

Policija je bila ob njegovih akcijah korektna, »legitimirali so me v bližini parlamenta, vlade, kar je razumljivo«. Skrbi pa ga, ko se bodo takšni, tudi množičnejši mirni protesti stopnjevali, da bodo na policijo od zgoraj pritisnili k nasilnejšemu pristopu.
Igranje golfa je bilo politično, državljansko, umetniško dejanje, pove sogovornik.

V negotovem času, ko ljudje iščejo neki smisel, imajo umetniki možnost, »da s svojim dejanji reflektiramo dogajanje«. Tudi sicer je Jaša Jenull, kot režiser, gledališče pripeljal na ulico. Pred leti je bil aktiven v eksperimentalnem teatru, »potem nismo več želeli delati predstav za vedno istih 50 ljudi in smo vsebine ponudili širšemu krogu, idealen prostor za to je bila ulica«.

Pri koronaakcijah deluje sam. Dokazuje, da v takšnih časih lahko posamez­nik naredi nekaj, da je slišan, se izrazi, prek družbenih omrežij to deli z drugimi in jih, če ne drugega, za trenutek sprosti. In dokler bo treba, bo Jenull aktiven. Akcionar. Ljudi poziva, da bi se 1. maja spet, prvič so se 24. aprila, zapel­jali po mestu s kolesi, »se s tem varno, odgovorno, neogrožajoče izrazili«.

Ekstrem, averzija

Pravi, da ni član nobene stranke, sploh ne levičarski ekstremist. »Me pa definicija levičarskega ekstremista zelo zabava in kaže, da se desnica aktivnih držav­ljanov zelo boji in da bodo na podlagi izkušenj iz let 2012 in 2013 na različne načine diskreditirali vsakogar, ki se v javnem prostoru želi izraziti.«

Gre morda za apriorno averzijo do točno te vlade? Bi se enako obnašal do levosučne? »Ko se je oblast menjala, sem imel občutek, da je treba dati na stran notranje razdore, stopiti skupaj, v skupno dobro, a sprejeti ukrepi so mi dali vedeti, da ne bo tako. Obračunavanje s preteklostjo, prejšnjo vlado ...«



In kaj bi bila za aktivnega državljana racionalna mera ukrepov? »Hitro se je pokazalo, da je najbolj ogrožena starejša populacija, v domovih za ostarele. Tu bi morala država storiti še več, kar pa je težje kot neki splošen dekret o zaprtju občinskih meja. Tudi zaprtje šol, izobraževalnih inštitucij je bila ogromna poteza, ki je upočasnila širjenje virusa, a gre na račun staršev, učiteljev ...«

Glavnina ukrepov se je sprejela in so v redu, »da se ljudem dodatno teži, če gredo v drugo občino, je pa drakonstvo brez razuma«.

Virus, je izmišljen? »Ni izmišljen, ne gre za zaroto Billa Gatesa, gre za nekaj, kar bomo večinoma preživeli in je priložnost za razmislek, v kakšnem sistemu želimo živeti.« Kaj so prioritete, kaj potrebujemo, česa ne. Sam upa, da bodo posledice virusa dolgoročno prinesle pozitivna spoznanja, ukrepe, ne pa neki totalitarni sistem, gibanje, ki temelji na strahu in sovraštvu.

Na eni strani refleksija, na drugi odzivnost na nenavadne okoliščine. Eno od spoznanj, ki jih je izolacija prinesla Ljubljančanu Jenullu, je, kako super je hoditi v gozd. »Kar bom z družino počel tudi v prihodnje.«
Glede golfa pa ...