Odcep za Albanijo pri betonskem kolosu

»Človek je ujetnik, kaj se more. A bodi srečen, da si ujetnik ljubezni, nečesa, kar imaš rad. Pojdi proti cilju, ne omahuj, pojdi do konca. Imeti moč, da greš do konca, to je smisel in lepota življenja.«

Joža Horvat, hrvaški pisatelj in morjeplovec

 

Z Martinom sediva na verandi restavracije v mestu Lygia, on pije vino, jaz pivo. Martin je star 50 let, ima 14-letnega sina, dela kot inženir, razvijalec sistemov za nalaganje tovora v letala. Govoriva o Grčiji, potovan­jih, službah, celo do politike zaideva. Ko gre dan h koncu, mi reče, da bi si želel pridobiti nekaj takšne mladostne energije, kot jo menda izžarevam.

Zamislim se. Odgovorim mu, da se mu bo morda zdelo čudno, a jaz si zase želim naložiti nekaj dodatnih let, nekaj starosti in miru, ki (tako si predstavljam) pride z njo. Sprašujem se, zakaj mi je bolj naravno, če si pri petdesetih rečem fant kot pa mož.

Naslednje jutro se z Martinom nepričakovano srečava pri trgovini. Zaprta je in kdo ve, kdaj in ali se sploh bo odprla. Notri se zdi vse zaprašeno in mrtvo. Odstopi mi svojo plastenko vode in kos kruha. Zdaj sem pomirjen in pripravljen na nadaljevanje poti proti Albaniji.

Prazen betonski kolos na obali nekje pred Igumenitso na dolgi samotni plaži je kot nasedla ladja. Rad imam ta brutalizem, v tem primeru gromozanski hotelski kubus, ki v meni skoraj nikoli ne pusti grenkega priokus, sploh če je zapuščen in pozabljen ter tako že pridobiva šarm izgubljenega časa. Takšni kompleksi, ki sem si ji nekaj ogledal tudi na jadranski obali, se mi zdijo kot arhitekturno dovršena odlagališča odpadkov – deponije.



Ne moremo se pretvarjati, da jih ni in da jih ne potrebujemo, lahko pa poskrbimo, da so kljub glomaznosti lepe in funkcionalne ter kar najmanj obremenjujejo in kazijo naravo. Občutek imam, da smo v Jugoslaviji na obali gradili krasne deponije ljudi, turistov, okoli katerih je bilo dovolj prostora za neokrnjeno naravo, danes pa je ista obala eno samo divje odlagališče betonskih apartmajev, ki kot plastenke v slavljenju svobode in individualizma dušijo lepoto.

Skrivnosti, dane samo kraljem in kraljicam

»Kakšen čudovit šotor,« bruhne iz mene, ko stopim iz zgradbe s tuši in stranišči v kampu pred Igumenitso. Še samega sebe presenetim, doma nisem tako neposreden. Ampak šotor je res krasen, v njem ni prostora skoraj nič več kot za eno osebo.
In ta oseba je Fergus, ki je Škot! Star je 51 let (ali bodo res vsi, ki jih bom srečal na tem potovanju, stari toliko kot jaz?!) in je popotnik. Srečam ga med dvodnevnim postankom v kampu, ko končno najdem čas in infrastrukturo za pranje perila, polnjenje baterij, obisk trgovine in urejanje postopkov za prehod meje.



O, Fergus, če bi se srečala včeraj, bi končala na pivu in kje bi se končalo to, nihče ne ve. Zdaj pa sem preveč neuča­kan, dan brez veslanja me je pohabil, in ti, Fergus, me popolnoma razumeš. Potuješ s kolesom in praviš mi, da se včasih ustaviš, da bi si spočil telo, pa si po dveh dneh brezdelja le še bolj utrujen. O vsem se strinjava, misli si bereva sproti, še preden so izrečeni stavki. Z istega planeta sva, okoli naju pa nešteto avtodomov z ljudmi, ki jih še opazila ne bova.

Smo kot mravlje, stopicamo skozi svet, se srečamo, staknemo tipalke, dve zgodbi se objameta, veseli, da sta se našli, a sta že naslednji trenutek na svoji stari poti. »Poslušaj, Fergus, jutri grem zelo zgodaj, ob sedmih bi bil rad na vodi. Zelo me je veselilo, strašno vesel sem, da sva se srečala!«

Preden me je premamil jutrišnji dan veslanja, sva s Fergusom stikala tipalke več kot uro. Kolesari že dva meseca, pred tem je bil učitelj angleščine v Vietnamu, zdaj razmišlja, da bi zavil proti Turčiji in si tam poiskal delo. Vse v njegovih besedah in kretnjah govori o tem, da je zraščen s kolesom. Deset let je profesionalno dirkal za ekipe z Otoka in nato tudi v Franciji. Potem se bicikla deset let ni niti dotaknil. Nato je znova sedel nanj in se odpeljal v svet.

»V supermarketu sem srečal človeka, ki mi je rekel, da živim sanje. Pomislil sem: človek, jaz živim v tem malem šotoru in vse, kar imam, je v teh dveh torbah. Ampak res je sanjsko, prav je imel.«

Ob tej Fergusovi vinjeti se spomnim, da je tudi pri meni zelo veliko prijateljev ali znancev, ki sem jim povedal, da najprej zapuščam službo, potem pa odpotujem, na to gledalo z občudovan­jem. Zdelo se mi je, kot da ima vsak v sebi kanček želje po spremembi, pustolovščini, negotovosti, novem življenju, izhodu iz rutine. Zakaj nas je tako malo, ki zares naredimo ta korak?

Sam nimam izdelanega prepričanja, da je v odpotovanju karkoli junaškega in občudovanja vrednega. Nekateri gremo in prinesemo zgodbe, drugi ostanejo in jih poslušajo. Tudi na poti se velikokrat prikrade naveličanost, rutina. Ure in ure veslanja, vsak večer enako zaporedje gibov postavljanja šotora, kuhanja, pisanja, branja knjige, igra pasjanse za izpraznitev misli. A tudi ta navidezna rutina plava v vseobsegajoči negotovosti.

V mestu je vedno jasno, kaj je za vogalom ali ovinkom, kaj za katerimi vrati, na potovanju pa nikoli ne vem, kaj me čaka za naslednjim rtom, ali bom našel primerno mesto za šotor, ali bo vreme takšno, kot so ga napovedovali. Ta razburkanost pa dneve podaljša v neskončnost, da se zdijo dolgi kot tedni, kajti čas se meri v količini preživetih in doživetih zgodb, ne pa v suhoparnih minutah in dnevih. Telo je zdravo, duh pa živ kot nikoli v uspavanosti doma.

In potem iznenada pade veter, gladina se zgladi, jasno zagledam dno in svoj odsev, kako potuje prek grebenov, travnikov, jat rib in se navsezadnje umiri na zebrastih sipinah mivke. Gledam sebe kot nekoga drugega, ki drži sapo neskončno dolgo in razkriva skrivnosti, ki v običajnem svetu nimajo nobene vrednosti, tu pa so dane samo kraljem in kraljicam.

Najboljša verzija veslača

Igumenitsa, Igumenitsa, nič nisi kriva, mesto si, jaz pa sem sveže opran s samotnim morjem, odrgnjen s presušeno soljo, zato te ne maram, takoj me narediš nemirnega. Stopim na ogorek, ljudje so preglasni, vročina asfalta je neznosna, tovornjaki trobijo, gotovo brez potrebe, morje je ujeto med pomole, je to sploh morje, rjavo je, v njem plavajo mrtva bitja, srečam uradnike, s katerimi se ni mogoče pogovarjati v razumskem jeziku, treba je preklopiti na nekakšen birokratski žargon, naravne stvari, kot so spanje pod milim nebom, veslanje ob obali in dihanje svobode, tem ljudem ne pomenijo nič.

Slutim težave, najraje bi se potuhnil, spremenil v tistega tjulnja in potoval neopažen, a treba bo čez vse to, tukaj so meje in kužne bolezni, treba se bo spomniti tega jezika in se prebiti na drugo stran zaliva.



Odpluti sem nameraval ob sedmih, a kot po navadi zamujam. Včeraj nisem prejel Fergusovega sporočila z naslovom, zato takoj po svitu prebredem ves speči kamp, da najdem papir (odtrgan s škatlice cigaret) in svinčnik (nespeči gost z računalnikom za mizico ob obali) ter mu napišem naslov in mu ga zataknem za krmilo kolesa.



Končno hočem odriniti, pa nenadoma spoznam, da ne vem, kje so dokumenti in denar. Že sem prepričan, da so izgubljeni, da sem izgubljen, ko jih najdem, kjer morajo biti in kamor sem pogledal že čisto na začetku – v rešilnem jopiču.
Zdaj res grem, prvi zavesljaji so mirni in počasni, danes si želim res daleč, na skrivaj razmišljam celo o meji.

Po desetih kilometrih sem pred delto reke Thyamis, ribič polaga mrežo, pozdraviva se, za trenutek imam še lahko srce, potem vidim, da oblaki pred Krfom niso nedolžni. Čez pol ure prav pred plitvinami zagrmi, strah začutim nekje spodaj v notranjosti čolna pod krovnico. Ni jasnega zavetja, vse je ravno in plitvo, hitro vlečem nase neoprensko kapuco, v obraz se mi zaleti mrzel nevihtni veter, na vso moč veslam proti sipinam, še dobro, da je prav v tej smeri vrzel med oblaki in zadaj modro nebo, morda pa bo šlo hitro mimo, debele kaplje mi režejo v lica.

Čisto majhen sem, nobenih načrtov nimam več, samo strah me je. Čoln podrsa, ne še zdaj, obala še ni čisto tu!, dno me spusti in že sem na sipinah, skočim ven, oblečem neopren, počepnem v mivko, ki se razpira in me požira, stisnem ramena k ušesom, ne mislim na nič, kot žival sem, ki čaka, da mine. Čez petnajst minut je sonce, zdaj sem našel izgubljeni pogum, smejem se in se fotografiram, sem že nazaj na poti. Dežja ni več, nevihta se je premaknila, a veter za njenim repom še pometa, in to vedno bolj, veslam proti njemu, vedno počasneje in kmalu vem, da me bo premagal.

Od kod se je zdaj vzela ribiška koča na kolih sredi lagune, sredi ničesar, bolj se zdi privid, kot da bi bila zbita iz resničnih desk. Z ihtavimi zavesljaji se privlečem do nje, stopim v do kolen globoko vodo in splezam na podest. To pa je kraljestvo, tu bi lahko prenočil, varen sem! Hodim okoli po od sonca pobeljenih deskah, se smejim, odpiram vrata, se čudim neredu, se sprašujem, kdaj je bila tu nazadnje živa duša, si sposodim stol, razbijem trdo kuhano jajce, ga pojem s kruhom, končam s piškoti, spet sem poln moči.

Veter kot da razume, gre drugam, vse se umiri, kot da sploh ničesar ni bilo, spet veslam lahkotno in počasi, navdušujem se nad svojo močjo, to je najboljša verzija veslača. Zdaj padem v zamaknjenost, ure in kilometri gredo tako, da ničesar ne opazim, voda je kot olje, zavedam se samo tega, da se vozim proti meji mimo neskončne vrste kletk za ribe, ki spodaj krožijo v obupu, obsojene na smrt.

Tik pred Albanijo me zdrami ribič, ki mi trobi iz avtomobila na obali, ne vem, kaj bi, rahlo zavijem proti njemu, a se je že usedel v čoln in drvi proti meni. Skupaj sva, kriči name v grščini, ničesar ne razumem, kaže mi priklenjene roke, sklepam, da namiguje na zapor, malo me skrbi, potem obrne proti obali, nič ne kaže, da bi želel ali zahteval, da grem z njim, in tako sem brez madežev na duši spet na poti.



Kako smešno, da sem danes že dvakrat neki neugleden neporaščen del kopnega v daljavi zamenjal za Krf. Častil sem ga po božje, vriskal njegovo ime, končno sem pri tebi, dragi Krf, potem pa je samotno in veliko prehitro odplaval mimo, jaz pa sem v sramoti gledal v kljun čolna. No, to pred mano je zdaj zares Krf in zdaj se ga zanalašč nič ne veselim.

Veselim pa se branja Herzogove knjige Hoja po ledu zvečer v šotoru. Tako zelo mi je všeč, da ga posnemam in ga je zdaj vse polno v teh vrsticah. Ni me sram priznati, ko ga imam pa tako rad. Ampak ni še konec dneva. 45 kilometrov je za mano, meja tudi, zdaj pa hitro po­trebujem prostor za šotor, prvega na albanski strani.

***

Koliko človek potrebuje, da je srečen? In kaj? Predmete, svobodo, ljudi? Veslanje ni nič drugačno ali bolj plemenito od peke kruha ali struženja vijakov, kvečjemu manj. Še vedno nisem prepričan, ali bom zmogel vso pot, še vedno zaradi strahu na zemljevidu nisem odprl celotne poti, da bi ocenil, kako daleč sem prišel, niti podrobno izmeril, ali sem se zmotil v skupni dolžini. Občutim nenavadnost in morda iščem to.

Veliko stvari mi ni jasnih, pa ne govorim o osnovnih delcih in črnih luknjah. Ali pa morda prav o tem. Mlad Albanec z imenom Dominik se na obalo, ki sem jo izbral za svoj šotor in je okrašena z obveznimi tremi betonskimi bunkerji, pripelje s štirikolesnikom in punco. Zelo je prijazen in ves čas mi govori bro. Rad ga imam.