V nadaljevanju preberite:

Prihodnji teden bo minilo 30 let od tedaj, ko je prvi predsednik samostojne slovenske države Milan Kučan nekaj ur po njeni razglasitvi na Trgu republike povedal, da bo jutri sicer nov dan, a da so danes dovoljene sanje. Zanimivo je, da so v družbenopolitičnem zboru, najpomembnejšem od treh domov takratne skupščine, sedeli predstavniki natanko toliko strank, kot jih je v državnem zboru po tridesetih letih, devetih. A le dve, demokrati (SDS) in socialni demokrati (SD), lahko svoje neposredne predhodnike najdeta v skupščini, kjer so sanjali tiste dni.

Od vodilnih politikov v tistih časih jih je danes precej že pokojnih, upokojenih ali neaktivnih, nekateri so bili zaradi nečednih rabot vmes tudi v zaporu. Med tistimi, ki so bili junija 1991 na resnično pomembnih mestih, je ostal edini resnično pomemben en sam, Janez Janša. Danes je sicer v drugi stranki, kot je bil takrat, a je – če odštejemo predsednika Boruta Pahorja, ki nima praktične politične moči in ni bil med pomembnimi osamosvojitelji – edina vez med starimi in novim političnimi časi. Janša je zadnji tranzicijski politik na položaju s formalno politično močjo v Sloveniji.