Od lene kremšnite do zaljubljenke v hribe

Nikoli nisem bila športni tip človeka. V osnovni šoli je bila telesna vzgoja (poleg vedenja, ampak o tem v kakšni drugi kolumni) edini predmet, pri katerem so me vedno ocenili z največ »uspešno« in mi je konstantno kvaril piflarsko popolnost. Ko je v srednji šoli profesor vpil name, da se premikam kot kremšnita, sem bila vsakič nekoliko užaljena. Zdaj vem, da sem ji bila v resnici malo podobna – preveč lena in gibalno nesposobna, da bi celo pasti znala, kot se spodobi.

Zgolj materi naravi, ki me je obdarila s prirojeno vitko telesno konstitucijo, uspešno prenašajočo večerna nažiranja s pico ter sendviči s sirom in majonezo, sem se lahko zahvalila, da je bila kljub lenobi in neaktivnosti zadovoljena tudi (prav tako prirojena) nečimrnost glede telesnega videza.

A kot z vsemi rečmi v življenju je tudi s telesno dejavnostjo tako, da pride čas, ko ugotoviš, da je vrag vzel šalo (konstantno prinašajoč salo). Pri meni je bilo to okrog 30. leta. Uvidela sem, da se – neaktivna in s čipsom kot stalnim spremljevalcem – ne počutim več dobro v lastni koži. Torej je bilo treba nekaj storiti. Fitnes mi nikakor ni dišal, za kakšno športno specializacijo mi je kot nekdanji kremšniti odpeljal vlak. Kaj torej, da mi motivacija ne bi prehitro upadla?

Počasi sem tako začela hoditi. Bila je logična izbira – samo nos pomolim iz hiše in sem na najbolj priljubljeni pešpoti na našem koncu. K teku se moram še danes prisiliti, a hojo, to pa sem resnično vzljubila. In hribe. Če sem jih v začetku videla zgolj kot pobiralce kalorij in poligon za rekreacijo, so sčasoma prerasli v tesno navezanost. Nič več niso le nekaj, s čimer ohranjam telesno kondicijo, pač pa mi pomenijo odklop od ponorelega sveta. Ker to – to pa res potrebujem. Odklope.

Da sploh ne omenjam, koliko skritih kotičkov Slovenije sem odkrila v teh letih pohajkovanja po domačih hribih in dolinah. Samo morski oddih nekje v plavi laguni lahko v nepozabnosti poseka vzpon na Rodico na vroč julijski dan, ki se konča z namakanjem bosih nog v ledeno mrzlem potoku ob poti. To je poleg razgibanih udov tisto, kar mi še daje pohodništvo – spomine ustvarjam. Nepozabne spomine.



Eden od virtualnih znancev je zadnjič nekje zapisal, da je bil že neštetokrat na Triglavu, a je bil najlepši, najbolj dragocen vzpon nanj tisti z družino. Ne bi se mogla bolj strinjati z zapisanim. Dve, morda tri osebe imam, s katerimi rada hodim v hribe. Dovolj se poznamo, da ni tišina na poti nič nenavadnega, pustimo si dihati, tempo si prilagaja vsak po svoje. Če ne gre drugače, se počakamo na vrhu. Obvezno kosilo na poti nazaj pritisne še piko na i. Celotno izkustvo mi daje ogromno, veselim se takih dni, ko ne gre le za »iti in se utruditi do skrajne meje«, pač pa za »iti, uživati v dvoje, se družiti v tišini ali ob klepetu, dihati, prazniti glavo, srkati razgled na vrhu, ne gledati na uro«. Ne le enkrat se mi je po poti utrnila celo ideja za kakšen novinarski prispevek.

Spomladansko zaprtje občinskih meja sem preživela (dobro, čisto malo pretiravam) prav zaradi vsakodnevne hoje. Bodisi pred službo ali po njej sem skoraj vsak dan (tu pa ne pretiravam) ubrala standardno 10-kilometrsko traso, na kateri sem le redko srečala kakšno živo dušo. Tempo je bil po senčni ravnini precej navit, v ušesih občasno Bruce Springsteen, ob bolj napornih dneh Metallica, nekaj pač, kar mi je odpeljalo misli stran od koronavirusa, epidemije in štetja mrtvih.

Rada si mislim, da mi je zdravo pamet aprila v resnici rešila hoja. Da mi je zraven prinesla še lepo rit in čvrsta stegna – tudi nekaj narcisa je očitno v meni –, je bila le še jagoda na vrhu torte. Nizkokalorične torte, se razume. Ker – ni jih več 20.