Obžalujem

Na vas se obračam na pomoč, ker me hudo boli, kar sem naredila v preteklosti. Upam, da bom lahko v teh kratkih vrsticah pojasnila razlog svojega obupa, iz katerega vedno manj vidim izhod. Poročena sem bila petnajst let, pred letom sem se zaradi hudih nesoglasij odločila, da zapustim moža, ker nisem več zdržala. Ločila se nisva, skupno sva še naprej skrbela za hčerko, neuspešno poskušala poiskati rešitev in dnevi so tekli. Med tem časom sem se začela srečevati z drugim. Ker živimo v majhnem kraju, kjer se vsi poznamo, sva razmerje skrivala.
Novi partner je tako rekoč idealen. Najbolj mila duša pod soncem, priden, finančno zelo preskrbljen ... ni bilo minutke, da me ne bi osrečil. Mislila sem ... srečna bom. Pa nisem. Z možem sva spet navezala stike. Mislim nanj ... Takoj zdaj bi šla k njemu nazaj, pa si ne upam ... drugi ne razume, zakaj hočem prekiniti, joka eden in drugi. Mene pa je groza, da sem to naredila, zakaj nisem ostala in poskušala najti rešitev. Kaj naj naredim? Najraje bi izginila. Marija

Vsak kdaj stori kaj takega, za kar mu je pozneje žal, morda mu je celo tako nerodno, da bi se kar ugreznil v zemljo. Tudi vi niste izjema, saj zakaj bi pa bili. Pred letom dni ste se v stiski odločili, kakor ste takrat mislili, da je najbolj prav. Tudi če ste se odločili narobe (kdo bi to lahko vedel?!), ste tedaj to videli kot edini izhod. Da si ne boste po nepotrebnem očitali, morda je za vas takrat to tudi bil edini izhod. Položaj, v katerem sta se znašla z možem, je bil za vas nevzdržen, nekdo je moral kaj narediti. Vi ste se vsaj odločili in niste nemočno čakali, kakor to počne večina ljudi, ki upajo, da so bodo težave razrešile same od sebe. In na koncu morda ostanejo skupaj, a v praznem odnosu brez vsebine.

Torej sploh ni nujno, da ste se takrat odločili napačno, čeprav zdaj dvomite o tem. Pametni postajamo zaradi izkušenj in ne tega, kar kje preberemo ali sami stuhtamo. Zaradi vaše odločitve ste bogatejši za kar nekaj izkušenj, vidite stvari drugače, pa tudi mož je moral v tem času marsikaj postoriti, kar ga je verjetno vsaj malo spremenilo.

To je točka, na kateri bi bilo pametno nadaljevati. Ukvarjati se s tem, ali je bilo prav ali ne, nima prav nobenega smisla, predvsem pa nikomur ne koristi. Nehajte se obtoževati, umirite se, vzemite si čas in poskušajte vsaj malo ugotoviti, kaj je tisto, kar vas vleče nazaj. Kakor pred letom verjetno ni bilo najbolj modro, da ste na hitro pobegnili, bi bilo zdaj enako nespametno se kar preprosto vrniti. Morda se mož zdaj res prepričuje, da vam je sposoben vse odpustiti in pozabiti, da le pridete nazaj.

Vendar zadaj čakajo nezaceljene rane, ki bodo potrebovale precej časa in veliko truda, da se bodo toliko zacelile, da se bo v vajin odnos vrnilo zaupanje. Prav vsi vajini problemi, zaradi katerih ste takrat odšli, so počakali. V pričakovanju ponovnega zbližanja ste verjetno to spregledali, a verjemite, da nikamor niso izginili. Zato se bosta morala z njimi spoprijeti, seveda tokrat drugače, če želita, da bo vajin odnos bolj zadovoljujoč. Sicer se bosta kaj kmalu znašla tam, od koder ste nekoč že pobegnili.

Če se boste po umirjenem razmisleku odločili, da spet poskusite z možem, se ni treba kar takoj tudi preseliti k njemu. Če čutite, da je bolje, da še počakate, poslušajte te svoje občutke. Ne odločajte se torej po joku obeh svojih moških, saj ne jokata zaradi vas, ampak zaradi sebe. Bodite odgovorni in se odločajte predvsem po svojih občutkih, mislih, vesti ... Odločate se najprej zase, predvsem pa se morate odločiti tako, da bo prav za vas. Lahko se celo zgodi, da na koncu zapustite oba in greste sami naprej po svoji poti. A če se boste odločili, da spet poskusite z možem, potem prekinite vse stike z drugim moškim. Brez tega je res težko verjeti, da vama z možem lahko uspe. Podobno velja, če se boste odločili za novega partnerja – potem z možem ohranite samo odnos, ki je potreben za kakovostno starševstvo.

Ob morebitni vrnitvi k možu vas najprej čaka iskreno opravičilo. Karkoli je že bilo med vama, vi ste bili tisti, ki ste šli iz odnosa. Ni se vam treba kriviti in poniževati – dovolj je pristno in iskreno opravičilo. Dovolj iz preprostega razloga, ker več od tega ne morete narediti. Ostaja pa tveganje, ali vam bo mož sposoben toliko odpustiti, da stare zamere ne bi ovirale rasti vajinega odnosa. A to je odgovornost, ki jo z vašo morebitno vrnitvijo prevzema mož. Preden si spet padeta v objem, naj si odkrito odgovori, ali bo zmogel.

Čeprav s svojim odhodom niste naredili nič »narobe«, ima in bo imela vaša odločitev posledice. Tega ne morete spremeniti. Lahko pa se potrudite, da naredite vse, kar lahko, da bi vama uspelo. Prav nič ne bo koristilo vajinemu odnosu, če boste kljub iskrenemu opravičilu še vedno v odnos prihajali s krivdo in zaradi tega poskušali prenašati, česar niste zmogli prej. Ker tudi zdaj ne boste mogli ali pa bo to šlo na račun vajinega odnosa, morda celo vašega zdravja. Ne morete postati, kar niste, zato ostanite zvesti sebi, v odnosu bodite pristni. Če vam kaj ni všeč, to povejte. Vztrajajte, da podobno stori tudi vaš mož in da se tako naučita odkrito pogovarjati.

Upate lahko, da vaju je skorajšnja ločitev toliko izučila, da se bosta zmogla bolj potruditi in morda sama izboljšati odnos. Če pa ne bo tako, ne odlašajta in poiščita pomoč. Ne bo odveč, če si jo kar takoj, saj vaju po začetnem navdušenju čaka trdo delo. Skratka: nič takega niste naredili, da se ne bi dalo popraviti. Če pa se ne da popraviti – je to morda dokaz, da ste se pred letom le odločili prav. Zato glavo pokonci in pogumno naprej po poti, ki ste jo zastavili. Včasih se šele čez čas izkaže, da je korak nazaj v bistvu najboljši korak v želeno smer.