Oblačila z zgodbo so naši zasebni muzejčki

»Naše garderobne omare postajajo zatohle, čas je, da jih prezračimo in napravimo prostor za nova oblačila. V času, ko ne moremo v trgovine, nam pri tem lahko pomaga projekt Osebna koda obleke,« vizualna umetnica in avtorica projekta Marija Mojca Pungerčar poziva k sodelovanju vse ljudi, ki bi radi podarili oblačila, na katera so čustveno navezani.

Do 28. februarja lahko prispevajo kos oblačila, ki ga ne nosijo več, a se mu še niso odrekli, ker jih nanj veže lep spomin ali zanimiva zgodba. Zgodbo lahko tudi pripišejo, kar bo njihovo obleko pospremilo v novo življenje, v katerem bo še naprej cenjena.
 

Kakšen statusni simbol v naši družbi predstavljajo oblačila? Razlike v ceni med majicami uveljavljenih blagovnih znamk in drugimi so ogromne in ne izražajo dejanske razlike v kakovosti …

Draga oblačila priznanih blagovnih znamk so seveda tudi v naši družbi simboli premožnosti. V projektu Osebna koda obleke ceni in statusnim simbolom ne pripisujem nobene pozornosti. S projektom želim opozoriti na dodano vrednost, ki je ekonomska cena ne vključuje: na čustveno vrednost, ki jo obleka pridobi s tem, ko jo nekdo bodisi izbere bodisi izdela, jo nosi ob posebnih priložnostih – ali pa je tudi ne nosi.
Ko nam obleke obležijo v omarah, se začnemo spraševati, kam z njimi. No, ne vsi, nekaterim je vseeno in jih vržejo v kontejner, kar je najlažje. Drugi pa iščemo poti, kako bi se jih znebili na bolj smiseln način, kar ponavadi pomeni, da bi s tem koristili še komu drugemu.

Je vaš projekt po svoje tudi poziv h krožnemu gospodarstvu?

Projekt Osebna koda obleke vzpostavlja prostor, ki ga ni niti v ekonomski niti v ekološki izmenjavi. To pa je mogoče zato, ker gre za umetniški projekt. Umetnost namreč lahko odpira prostore in vprašanja, ki za druga področja niso pomembna.

Se je za čustveno vrednost treba bolj potruditi v primerjavi z ekonomsko?

Čustvena vrednost obleke ponavadi pride sama po sebi. Zanjo se ne trudimo, obleke se preprosto prime. Je pa res, da obleke, ki nam več pomenijo, običajno dlje ležijo v omarah. Četudi jih ne nosimo več, se jim težko odrečemo, ker nas nanje vežejo spomini in zgodbe. Večina udeležencev je prepoznala ta projekt kot pravo mesto za obleke, ki so čustveno bolj »obremenjene«.
Ljudje hranimo posebne kose oblačil več let ali celo desetletij. To so naši zasebni muzejčki. Gledamo jih in se spominjamo trenutkov, ko smo bili oblečeni vanje in kaj smo takrat doživljali. Najsi gre za prelomne dogodke, kot je poroka, ali druge trenutke, ki so nam veliko pomenili – materialnega spomina nanje nočemo zavreči na navaden način. Projekt Osebna koda obleke lahko te spomine ovekoveči: obleka se v novo uporabo predaja skupaj s spominom. Projekt obleki, predvsem pa spominu, podaljšuje življenje.

Katere zgodbe letos prednjačijo?

Zgodbe so različne. Največ oblek, ki sem jih prejela, je že dlje časa čakalo na pravo priložnost. Morda so koronavirus in ukrepi, povezani z njim, zaprli poti izmenjave. Po drugi strani pa so ustvarili priložnost za generalko v omarah; marsikdo mi je povedal, da ne more podariti ničesar, ker je lani izvedel generalno čiščenje.
Nekateri kosi, ki so ji ljudje darovali, so vintage – torej obleke, ki so bile moderne pred mnogimi leti. Drugi kosi so novejši. Veliko oblek je bilo malokrat nošenih, nekatere tudi samo enkrat.

Katera zgodba je pritegnila največ vaše pozornosti?

Vsaka me pritegne. Berem jih z navdušenjem. Nekatere se bolj opisne, druge hudomušne, tretje predstavlja samo kak podatek … Zdi se mi super, da dajo zgodbe oblačilom lepo popotnico v novo življenje. Veliko je tudi priporočil novim lastnikom, da bi se še naprej tako lepo ravnalo z obleko in da bi bila še naprej tako ljubljena.

Bi lahko potegnili kakšne vzporednice z letom 2002, ko ste organizirali podoben projekt Dresscode?

Projekt Osebna koda obleke je posodob­ljena različica projekta Dresscode, ki sva ga ustvarili pred devetnajstimi leti z zdaj že pokojno Veroniko Klančnik. S tokratnim projektom se poklanjam tudi njenemu spominu in predstavljam del najinega skupnega dela, ki je lahko še vedno aktualno.
Druga primerjava ima časovno komponento: tehnologija se je v 19 letih močno spremenila, zato bo zdajšnji projekt tehnološko posodobljen. Premisliti je bilo treba tudi, kako izvesti brez fizičnega druženja projekt, ki je v osnovi zelo družaben – leta 2002 se je na sklepnem dogodku zbralo lepo število ljudi.
Zgodbe pa so zelo človeške in primerljive. Ljudje ostajamo ljudje. Na spomine smo navezani na enak način kot pred dvajsetimi leti.

Zdaj so vintage kosi skorajda že tisti, ki so bili leta 2002 moderni …

Seveda, stari kosi so vedno lahko spet moderni. Mlajše generacije so bile od nekdaj inovativne pri kombiniranju starega z novim. Tisti, ki jim je ta način blizu, bodo prišli na pravo mesto, ko bom obleke konec marca brezplačno oddajala v galeriji Spomeniškovarstveni center v Ljubljani.
Do mene prihajajo v zelo dobrem stanju. Ne samo zato, ker bi bile zgrešen nakup, kar nekatere seveda tudi so, ampak tudi zato, ker so si ljudje predstavljali, da bo več priložnosti, da jih bodo nosili, potem pa jih ni bilo. Želje se pogosto razlikujejo od resničnosti. Če je obleka lepa, jo čuvaš in upaš, da jo boš nekoč nosil, potem pa sčasoma obupaš – ali pa ti postane premajhna. (smeh)

Leta 2002 ste sami prispevali več kosov, med drugim srajco s polžki, ki ste jo nosili, ko ste študirali na akademiji za likovno umetnost. Iz linoleja ste izrezali modelčke morskih polžkov in s tem motivom ročno potiskali moško srajco, ki ste jo kupili na razprodaji. Pozneje vam je prijateljica, ki je šla v London, povedala, da so polžki pravi hit v Angliji …

Da, to je bilo popolno naključje, da sem doma ustvarila nekaj, kar je bilo rdeča nit kolekcije nekega tujega oblikovalca.

Se danes sploh še lahko zgodi, da je neki motiv hit na enem koncu sveta, na drugem pa sploh ne vedo zanj?

Gotovo, podobne ideje se lahko vedno rojevajo neodvisno na različnih koncih sveta. Moda je sicer zdaj drugačna … Sem pa letos prejela več kosov slovenskih oblikovalcev kot ob prvem projektu. Morda zato, ker pred dvajsetimi leti ti ustvarjalci še niso bili uveljavljeni, zdaj pa jih imamo več in tudi njihovi izdelki krožijo.
Zakrožila pa bosta tudi dva plašča starejših kultnih znamk: Murin plašč ter plašč, ki ga je izdelal mojster Pavlin, ki je po besedah darovalke oblačil tudi Jovanko Broz.

Boste tudi letos prispevali kakšen kos iz svoje garderobe?

Kovačeva kobila je tudi tokrat bosa, saj še nisem našla časa, da bi prebrskala svojo omaro. Gotovo pa to ni ključnega pomena za projekt. Razvila sem tudi navado, da obleke, ki jih ne potrebujem, sproti oddajam. Projekt Osebna koda obleke trenutno meni kot potrošnici ni ravno pisan na kožo.

Osebna koda obleke nekoliko spominja na muzej prekinjenih ljubezni v Zagrebu. Ne po konceptu, ampak po dejstvu, da oboji dajete velik pomen zgodbam, ki jih nosijo stvari. Ste dobili veliko oblačil, za katerimi je žalostna ljubezenska zgodba?

Žalostne ljubezenske zgodbe ni v tem projektu nihče delil. Prednjačijo vesele zgodbe. Dobila sem štiri poročne obleke … Saj veste, srečen konec je odvisen od tega, na kateri točki nehaš spremljati zgodbo. Na točki poroke je bila zgodba teh oblek gotovo srečna; ali je bilo srečno tudi nadaljevanje, pa ne vem.