O gajbicah in gnilih jabolkih

Vsaka družina je zgodba zase, a pri vsaki terapiji se kmalu pokažeta podobni ključni težavi. Prva je, da ni reda ali da se izvaja na nepravilen način. Druga, da starša nista usklajena ali pa sploh ne sodelujeta. Ker je tudi vsak otrok zgodba zase, so različne tudi posledice tega temeljnega družinskega nereda: nekateri so razpuščeni oziroma so, kot se jih povsem zgrešeno označuje, razvajeni. Drugi so neproblematično ubogljivi. Tretji začuda zmorejo ohraniti zdravo jedro in odrastejo v psihično zdrave osebnosti. Vsi pa so zmedeni. Ker ne vedo, kaj sploh je prav, kateri prav velja danes in zakaj isti prav velja samo za nekatere. Spori in prepiri med otroki so praviloma posledica občutka, da jih starši nimajo enako radi. Da so nekateri »gor vzeti«, drugi pa krivično spregledani in zapostavljeni.

Izkušnje mi vedno znova potrjujejo izhodišča sistemske teorije, ki omogoča primerjave med družino in družbo. Pri nas bi res težko govorili o usklajenosti in sodelovanju »staršev«, torej tistih, ki jim je zaupano upravljanje države. Imamo kup zakonov, ki v osnovi menda niti niso slabi, samo izvajajo se ne. Zagotovo vsaj ne za vse enako. Formalno imamo ločene tri veje oblasti, ki pa očitno potiho sodelujejo. Če to ne zadošča, se po potrebi stre kakšno jajce. Ko nam v intervjujih s televizije pametuje nekdo, ki uradno prestaja že tako smešno kazen za vse zapravljene milijone, drugim pa se z levo roko odpisuje nekaj manj milijonov dolgov, je tudi najbolj ubogljivim »otrokom« jasno, da so pravila prepogosto zaradi lepšega in predvsem ne veljajo za vse enako.

Ljudje smo, kakršni pač smo. Ko gre družbeni nered predaleč, praviloma osebni interesi prevladajo nad družbenimi. Družba je dobro organizirana takrat, ko ji uspe v svoja jadra ujeti čim več vetra egoističnih nagibov posameznika. Ob tem pa državljanom pojasniti, kdaj in zakaj se je treba čemu odreči. Pravzaprav si morajo državljani to znati zadovoljivo razložiti kar sami. V avtokratskih in totalitarnih režimih s tem nimajo težav. Tam lahko uporabijo kup neprijetnih načinov, s katerim posamezniku dopovedo, da je družbena potreba enaka njegovi egoistični. Zadošča, da se posameznik pretvarja, da v to res verjame. V njihovo intimo se ne poglabljajo. Severna Koreja je v tem skoraj perfektna.

Demokracija kot farsa

Za demokracijo pa je opisano tehtanje individualnega in družbenega egoizma ključnega pomena. Demokracija brez spoštovanja pravil in brez odgovornosti državljanov je farsa. In prav v to se počasi, a zanesljivo spreminja večina zahodnih demokracij. (Individualne) pravice in svoboda so pomembne, ker dajejo občutek dihanja s polnimi pljuči. Vendar ne zadoščajo za občutek varnosti. Zanj je neprimerljivo bolj pomembna trdna družbena struktura. Obstoj in spoštovanje reda in pravil dajeta občutek zanesljivosti in predvidljivosti, ki sta ključna elementa varnosti. Kakovostne enakovredne odnose lahko plete samo tisti, ki se počuti varnega v sebi in varno povezanega z drugimi.

Zdravje demokratične družbe se najbolj kaže ravno z občutki varnosti in enakovredne povezanosti posameznikov. Ne gre za neki idealističen, naiven pogled. Zadošča, da je takih dovolj, da zmorejo vzdrževati temeljno strukturo družbe. Zadostna večina omogoča, da se v okviru dogovorjenih pravil (!) nevtralizira manjšina, ki se ne drži pravil. Ob tem mi na misel pride prispodoba, da je družba podobna skladišču gajbic. Dvajset zdravih jabolk v gajbici ne more pozdraviti enega gnilega. To eno samcato pa bo počasi gnilobo razširilo na celo gajbico. Zato ga je treba nekako omejiti ali ločiti od drugih. Sicer se bo gniloba razlezla po vsem skladišču.

Ne vem, kaj bodo pokazale resnejše analize trenutne družbene krize. Ne verjamem pa, da glavni razlogi ne bi bili povezani s splošnimi občutki nereda in družbene nepravičnosti. Vladanje z odloki, tudi če bi bili vsebinsko korektni, samo po sebi najeda temeljno substanco demokratične družbe. Pravila, ki jih želijo odloki uveljavljati, četudi imajo pravno (?), nimajo potrebne družbene legitimnosti. S tem tudi ni več jasno, kdo sploh je večina, katero jabolko je zdravo in katero gnilo.

Kmalu bomo imeli priložnost, da se znebimo gnilih jabolk iz levih in desnih gajbic. To ne bo šlo, če prej podobne selekcije ne naredimo v svojih gajbicah. Morda nam po volitvah in z nekaj sreče tudi po koncu epidemije uspe zbrati zadostno večino odgovornih državljanov (ne politikov!), ki bo ustvarila dovolj pritiska, da se spet vzpostavi red, v katerega bomo lahko verjeli.

Mogoče je edina pozitivna stran epidemije ta, da so se ljudje prebudili iz potrošniške odrevenelosti. Žal na novo prebujena energija za zdaj bolj spominja na trke v jedrskem reaktorju. Treba jo bo nekako ohraniti, zbrati in preusmeriti v kaj dobrega – za družbo in prek tega za vsakega od nas. V tem vrstnem redu!