Nočna pasma

Politiki ne bodo nikoli priznali degradacije okolja kot dejstva in ustrezno ukrepali. Ne želijo zdravega okolja, saj bi zanje to pomenilo pogubo. Vsaka človeška pasma je omejena na prostor, kjer so razmere ustrezne za njen obstoj in blagor. In politiki so prav posebne kreature, če se ozremo po parlamentu, zlahka uvidimo, da gre za nočna bitja. V zavetju teme ni pomembno, kakšnega videza je organizem. Nekaj podobnega lahko zasledimo pri globokomorskih ribah, kjer estetiki preprosto poide sapa. Še ena prilagoditev na življenje v temi je oglašanje, to je praviloma neprestano, še zlasti med sezono parjenja. Ker so politiki neotenična pasma, se pravi, da prenašajo juvenilne lastnosti v odraslo fazo, je paritveno oglašanje nadomestilo vsakodnevno komunikacijo, medtem ko se je ta morala umakniti izsiljevanju za še eno igračo in nenasitnosti.



Tako lahko površni opazovalec njihove zvoke zamenja za nosilce sporočila, ko gre v resnici zgolj za šopirjenje in rinjenje v ospredje. Spanje in umankanje miselne bistrine med parlamentarnimi sejami zatorej krivično pripisujemo lenobi, ko v resnici silimo nokturno pasmo v dnevno aktivnost.

​Velika večina predstavnikov te človeške pasme ne bi preživela niti dneva pod klasičnimi evolucijskimi pritiski, kar je še dodaten razlog za aktivno degradacijo okolja. Če se ne bi gibali v zavet­ju klimatiziranih bemvejev, bi jih pokončal že zmeren toplotni val. Znižanje plače bi močno omejilo možnosti razploda, zato ne presenečata njihova prirojena predanost in dovzetnost za denar. Glede na čedalje večjo anemičnost novih generacij politikov je njihova težnja, da se obranijo konkurence, več kot smiselna, govorimo seveda v okvirih boja za obstoj. Kot privrženci ustekleničene vode in prezračevalnih sistemov so prepoznali svojo priložnost in v skladu z njo tudi ravnajo.

Procesorske kapacitete živčnega sistema politika so omejene na obdobje štirih let, ko se opravi prepotrebno vzdrževalno resetiranje pomnilnika in nalaganje novih sistemskih usmeritev. Predstavniki obravnavane človeške pasme so si sila podobni, njihovi vzgibi, želje in odzivi so tako zelo usklajeni, da bi se ne zmogli med seboj ločevati, če se ne bi delili na levo- in desnosučne. Gre za banalno razliko, ki dejansko ne pomeni ničesar, čeprav jo sami radi poudarjajo. Zadeva je lahko neljuba le občasno, ko se zaradi kakšne samonikle motnje okvari štiriletni ciklus (kot se je nedavno zgodilo pri nas). V tem primeru se pri posameznikih brez predhodnega svarila spremeni sučnost, kar povzroči preplah v njihovi srenji in daljše obdobje iskanja ponovne sinhronizacije.
Ena od prednosti štiriletnega ciklusa je, da ne čutijo odgovornosti do prihodnjih generacij. Brez slabe vesti se osredotočajo na lastne kratkoročne cilje. Pri doseganju teh radi uporabijo naj­imenitnejše pogruntavščine, kot je zadolževanje. To je daleč najboljša zadeva, nekaj vzameš in bo vrnil nekdo drug. Preprosto, vzameš, imaš in pozabiš.

Tudi naravi lahko jemlješ in koplješ in imaš. S tem politiki zgolj širijo svoj življenjski prostor. Zavedati se moramo, da je prav beda predstavnikov najštevilčnejše človeške pasme slehernikov tista, ki jim ponuja ustrezen bivanjski substrat. Gre za okolje, ki jim je pisano na kožo, ki ga obvladajo in poznajo do obisti. Ne marajo, če v te vode zaide kakšen tujek s svojimi idejami in razlagami sveta. Že tako je dovolj težko, da si morajo to okolje deliti s še eno, prav tako agresivno človeško pasmo – novinarji. Tekmovalnost z njimi je strahotna, a videti je, da se bodo te nadloge končno otresli. Še malo in stopili bomo v svet dobrih novic in zaslužene hvale. Kar pa se novinarske pasme tiče, premalo je prostora, da bi osvetlili ta prikupna, pametna, zvesta, marljiva in sploh sijajna bitja. Vsak, ki je pogledal gor, že ve, da so tudi nekateri novinarji nokturna bitja.