V nadaljevanju preberite:

»Če sem predolgo v stanovanju, me začne vse boleti. Sem človek akcije, rada grem ven, moram slišati ptice. Zelo vesela sem, da imam psa, da se z njim sprehajam, zanima me narava in pravzaprav bi bilo idealno, če bi živela v hiši, kjer bi bilo treba nenehno nekaj brkljati na vrtu, lahko pa tudi v delavnici,« na terasi Dramine kavarne pripoveduje igralka Nina Valič. Na sprehodih se uči tudi besedil za predstave.
 

Na portalu Ljubljana.info sem brala intervju z vami, v katerem ste dejali, da ste te nove, izredne razmere sprva videli kot priložnost za utrditev človečnosti, toda postale so priložnost za vse kaj drugega, za tlačenje denarja v žepe, zlorabo oblasti in poniževanje ljudi. V istem času, ko je kultura veljala za smrtno nevarno, smo lahko opazovali polna nakupovalna središča.

V vseh intervjujih, ki jih dajem, in vedno, ko se pogovarjam z ljudmi, jih poskušam prepričati, naj si kupijo vstop­nico za gledališče in si kakšno stvar ogledajo, četudi mislijo, da česa ne zmorejo. Odgovornost, da predstavo naredimo tako, da bi jo kdor koli, ki je prvič v gledališču, moral razumeti in bi se ga morala dotakniti, nosimo mi.

Zelo sem vesela, da moja otroka ne marata nakupovalnih centrov, da nikoli nista gojila te kulture. To sicer verjetno ni moja zasluga, ker si otroci te stvari izberejo sami.

Pravzaprav poznam veliko ljudi, ki niso potrošniki, sem pa v nekem obdobju, ko sem imela zelo malo denarja, po­trebovala največ stvari. Ko imaš občutek, da ne dosegaš finančne svobode, se mu hitro pridruži še občutek, da svojemu otroku ne moreš omogočiti tega, kar imajo drugi, in delaš same neumnosti.

V obdobju, ko sem bila z denarjem najbolj na tesnem, sem hčerki, sina takrat še nisem imela, kupila največ neumnosti, ker nisem hotela, da bi bila prikrajšana. Čim so se stvari uredile, sem lahko svobodno rekla ne.

To je ta zanimiva pozicija finančne zadostnosti, ki človeku omogoča, da se dostojno sprehaja po tem svetu z dvignjeno glavo, da ni podredljiv, da ne misli, da je slabši od drugih. Denar je še vedno tisti, ki vse to definira, kar je žalostno.