V nadaljevanju preberite:

Yiannisa Kourosa si zlahka predstavljamo kot osrednjo osebnost Kolosa iz Maroussija ameriškega pisatelja Henryja Millerja. Je namreč tako grški, da bolj grški ne bi mogel biti. Kot kakšen Katsimbalis, resnični protagonist Millerjevega hvalospeva Grčiji, navdih išče v vsem, kar ga obdaja: ljudeh, naravi, poeziji, arhitekturi, glasbi, preteklosti, lepoti. Obožuje antično zgodovino, čudovito pripoveduje zgodbe ter premore močna stališča, temperament in strast, slednja pa je neločljivo povezana z zmedenostjo, protislovji in kaosom – vsemi temi pristnimi človekovimi odlikami, ki jih je nekako treba krotiti.

Kouros jih kroti s tekom. Z veliko teka. Je najboljši ultramaratonec vseh časov. Štirikrat je nastopil na 246 kilometrov dolgem teku od Aten do Šparte in štirikrat zmagal. Rekord proge, ki se mu do danes ni nihče približal, je postavil na drugi izvedbi leta 1984, ko je za njim zaostal le njegov dobri prijatelj Dušan Mravlje. Še vedno je lastnik svetovnih rekordov v teku na tisoč kilometrov (pet dni in šestnajst ur) in tisoč milj (deset dni in deset ur) ter na 48-urni (473 kilometrov) in šestdnevni preizkušnji (1036 kilometrov).

Na vrhuncu moči je bil tako rekoč nepremagljiv. Tako rekoč nepremagljiv je bil tudi, ko ni bil na vrhuncu moči. Njegova osebna filozofija temelji na prepričanju, da se za tako ekstremne preizkušnje, kot je ultramaraton, človek nikoli ne more ustrezno telesno pripraviti, zato se mora osredotočiti na um. Um, ki potrebuje navdih, da seže onkraj razuma, logike in bolečine.

V intervjuju za Nedelo je Kouros med drugim povedal, kako negativne misli med tekom uporabi kot vir energije in volje, zakaj ne mara Špartatlona in kako je Dušanu Mravljetu nekoč svetoval, naj ne pije toliko piva.