V nadaljevanju preberite:

Če smo kdaj imeli igralske zvezde v pravem pomenu besede, je Milena Zupančič gotovo ena izmed njih. Kdor nima v spominu barve njenega prepoznavnega glasu, pozna vsaj njeno podobo. Ko rečeš Milena Zupančič, ne moreš mimo drhtečih besed Mož in žena, mož in žena ... To je le nekaj povedi, ki jih je mogoče izbrskati v Delovi dokumentaciji, povedi, s katerimi so novinarji opisovali ikono slovenskega filma in gledališča, ki sem jo prejšnji teden obiskal na njenem domu na Bohinjski Beli.

To je nemara najslavnejša slovenska gledališka hiša, o kateri je bilo prelitega veliko biografskega črnila. Milena Zupančič (1946), rojena Belanka, jo je sredi sedemdesetih zidala skupaj z bivšim možem Radkom Poličem - Racem – nekateri so njun zakon primerjali s tistim med Richardom Burtonom in Elizabeth Taylor –, a igralca sta se takoj zatem razšla; v ljubezenski trikotnik je bil vpet še režiser Dušan Jovanović, s katerim je Zupančičeva, ki se je v naš kolektivni spomin vtisnila kot Meta v Cvetju v jeseni, Žašlerca v Vdovstvu Karoline Žašler in Mimika v filmu Moj ata, socialistični kulak, ostala v razmerju vse do njegove smrti pred štirimi leti.

Njena hiša stoji na robu vasi in na prvi pogled deluje podeželsko šik; lastničina ljubezen do rastlin je več kot očitna. Ko mi je tistega sivega torka razkazala sprejemno sobo, se je malodane v zadregi opravičevala, da med številnimi osebnimi fotografijami in slikami, ki visijo po stenah, najbolj izstopa njen portret ob podelitvi Prešernove nagrade; kot bi se v njej tepli dve prepričanji, da je skromnost čednost in da je treba biti realist – in realnost njene kariere je vse prej kot skromna.

Zatem sva se po zavitih stopnicah odpravila v zgornje nadstropje, od koder se je odpiral čudovit razgled na okoliške hribe. Seveda sem ga pohvalil, a takoj mi je pojasnila, da je bil pred desetletji neprimerno lepši, saj so bili vsenaokoli polja in njive. Tisti Babji zob, skalnati rob planine Jelovica, je še vedno isti, toda dolina se je betonizirala. Natančneje, to so z njo storili ljudje. Preden sem prižgal diktafon, sva rekla še par krepkih o nadležnih radarjih v vasi in o neotesanih kolesarskih turistih, potem pa sva se posvetila gledališkim in bivanjskim temam. Natančneje, Duši Počkaj, igralski inteligenci, izgubi najbližjih, pravi in lažni modernosti, pa tudi življenju na Bohinjski Beli in nenavadni obsesiji njenega življenjskega sopotnika.