Ne mara ležati na plaži z možgani na off

Kdo je ne pozna, energične Primorke, ustvarjalne glasbenice, pevke, diplomirane flavtistke, mentorice, producentke, avtorice glasbe, priredb, besedil, ki je na slovenski glasbeni sceni že več kot dve desetletji? Tinkara Kovač, ki ne zna mirovati niti na počitnicah, je na oder festivala Melodije morja in sonca (MMS) prvič stopila leta 1997 in navdušila s pesmijo Ne odhaja poletje, na istem festivalu pa je blestela tudi prejšnjo soboto. S skladbo Bodi z mano do konca je prepričala tako strokovno žirijo kot glasbene postaje in občinstvo. Zdaj končuje snemanje novega albuma in se odpravlja na koncertno turnejo. Že drevi bo Pesmi iz škatlice vžigalic predstavljala v atriju Nuka v Ljubljani.

Jeseni bo tako izdala že svoj enajsti studijski album, na katerem bodo nove skladbe in skladbe iz njene preteklosti v novih, prav posebnih, kreativnih preoblekah, obljublja prejemnica številnih domačih in tujih nagrad ter priznanj (več na MMS, zlatih in platinastih odličij za vse njene albume), zmagovalka na EMI in nato finalistka na Eurosongu pred tremi leti.

V svoji karieri je Tinkara Kovač izvedla že prek tisoč koncertov, nenehno pa se loteva tudi drugih projektov: ima lastno založbo T-key Music, štiri leta je učila na Mednarodni britanski šoli v Ljubljani, pred dvema leta je izdala svoj knjižni prvenec, glasbeno-izobraževalno slikanico, zadnja leta je aktivna tudi v gledališču. Z arhitektom Matejem Mljačem imata dve hčerki, živijo na Krasu, in kakor je povedala, ob koncih tedna ne navijajo budilke, ampak skupaj počnejo tisoč in eno stvar, začenši s kraljevskimi zajtrki, pogosto z izleti, nikoli pa ne pozabijo niti na delo oziroma učenje.
 

Kakšni so vaši spomini na družinske počitnice in konce tedna?

S starši smo bili ob vikendih vedno skupaj in si jemali čas za bližino, ki je med tednom nismo vedno mogli vzpostaviti zaradi obveznosti. Velikokrat smo šli na vikend k babici in dedku z lepim razgledom na Sečoveljske soline. Tam smo jedli, jedli, jedli, okopavali vrt in veliko prepevali. Od daleč se nas je slišalo, kako pojemo slovenske narodne pesmi, pesmi iz Istre in italijanske kancone. Še moj oče se je naučil peti, čeprav mu sprva ni šlo tako dobro od ust. Ob zimskih večerih je bilo najlepše, ko smo zakurili ogenj v peči in klepetali dolgo v noč. Sicer pa smo šli poleti najraje na morje, pozimi na smučanje, vmes pa na izlete po slovenskih krajih.

Kako pa konce tedna preživljate sami? Večina ljudi iz sveta zabave prav ob vikendih največ dela. Je tako tudi pri vas?

Zelo je odvisno od sezone. So obdobja, ko sprejmem koncerte in koncertiram, so obdobja, ko sem več v gledališču, kar je običajno med tednom in dopoldne, in so obdobja, ko poučujem, kar je tudi med tednom. Tako se mi po obdobjih vse spreminja, kar je dobro zame. To me drži pokonci. Težko si predstavljam, da bi imela vedno vse urnike enake. Ne bi mi ustrezalo. Potrebujem dinamiko.

Sicer pa ob vikendih oba dneva spimo brez budilke, pripravimo si kraljevski zajtrk, urejamo vrt in okolico našega doma, spečemo vsaj eno slaščico. Ob sobotah gremo na kakšen krajši izlet po Sloveniji ali k prijateljem, ob nedeljah pa običajno počivamo, se urejamo in čedimo za ponedeljek, ponovimo snov za šolo ali se pripravljamo za govorne vaje, nastope v glasbeni šoli in podobno. Mislim, da mora biti izobraževanje del vsakdana, nekaj naravnega kot dihanje.

Na šolo sama nisem nikoli gledala kot na neko zoprno obveznost, pozneje tudi na svoj poklic ne, zato ga ne jemljem kot nekaj, od česar se moram med vikendom odpočiti. Pomembno je, da imamo radi svoj poklic, da smo radovedni in ustvarjalni. Le tako nikoli zares ne občutimo prevelikega pritiska tudi med tednom, ki je poln obveznosti.

Vsak dan se sicer trudim, da ne bi bil zgolj lov za urniki in ujetost nas in naših otrok v kletko tisoč in ene obveznosti. Raje počnemo manj stvari, ampak te zares. In tudi ni rečeno, da so samo konci tedna namenjeni počitku, zato hčerkama dovolim, da si v vsakem letnem času izbereta po en prost dan v šoli. Poimenovale smo ga kar športni dan in na tisti dan dela vsak, kar želi: počiva, ustvarja, se igra, bere, gre na izlet nekam, kamor se drugače ne bi odpravil.

Kaj pa vas osebno najbolj sprošča oziroma vam napolni baterije?

Če nanese, da sem za vikend sama, kar je sicer zelo redko, sem najraje doma. Počivam ali pa kar udarim eno maratonsko spanje, zelo asketsko jem, veliko berem in pojem ter igram na svoje instrumente.

Se torej ob koncih tedna znate povsem odklopiti od dela?

Od svoje glasbe, pisanja, zadnje čase gledališča se ne znam popolnoma odklopiti nikoli. Moj poklic je vedno z mano, kakor sem omenila že prej. Velikokrat se pošalim, da dvomim, da bom šla sploh kdaj v pokoj. In v bistvu se nočem odklopiti. Je del mene. Saj poznate tisti pregovor: kdor ima rad svoj poklic, v življenju ne bo imel občutka, da je delal.

Kam se odpravite, kadar potrebujete čas zase, zakaj ravno tja?

Za čas zase sem, po pravici povedano, najraje kar doma. Obožujem pa velnese in spaje: bazen, savna, masaža. Prav tako imam rada dobre restavracije. Z navdušenjem pokušam različne okuse hrane z vseh koncev sveta.

Ali radi potujete? Katero potovanje vam je ostalo v najlepšem spominu?

Zelo. Med svojim sedemnajstim in približno sedemindvajsetim letom sem večino prihrankov vložila v potovanja. Kar zadeva počitnice, je z mano najbrž naporno, ker ne maram ležati na plaži z možgani na off. Že po nekaj urah mi postane dolgčas. Želim si obiskovati velika mesta, muzeje, atrakcije in naravne parke.

Med lepšimi potovanji mi je tako v spominu ostalo potovanje v Dolino smrti, New Orleans, na Koralni greben v Avstraliji, v narodni park Yellowstone, New York, na Korziko in Portugalsko. Potovanja odpirajo obzorja nam in našim otrokom. Kako lepo je iti nekam in odkriti nekaj, česar še nismo videli, slišati novo pesem, okusiti novo kulinarično mojstrovino, povohati drugačno rožo ali začutiti drugačen pesek pod nogami! Se je pa lepo tudi vrniti domov.

Ali proste konce tedna vnaprej načrtujete ali ste bolj nagnjeni k trenutnemu navdihu?

Oboje. Imam pa svoje želje za lokacije in kraje, ki si jih želim obiskati. Prevladujejo enodnevni izleti po Sloveniji, ki je krasna.

Vas kdaj kaj, denimo slabo vreme, odvrne od načrtov? Če vas, kaj počnete doma?

To me ne vznemiri preveč. Pa kaj! Pelerina, škornji in gremo! Poleti pa še tega ne potrebujem! Med lepšimi spomini iz mojega otroštva je skakanje z bosimi nogami po lužah v poletnem dežju.

Se med vikendi morebiti lotevate stvari, za katere med tednom nimate časa?

Med vikendom si vzamem nekaj ur časa za svoj hobi – pekarnica za slaščice, pekovske izdelke, domači sladoled in podobno. Takrat imam več časa in je zato rezultat boljši. Do ponedeljka običajno ne ostane nič več v skledi. (smeh)

Kaj bi bil sicer za vas sanjski konec ted­na ali sanjske počitnice?

Že veliko let si želim, da bi bila čuvaj živali v kakšnem narodnem parku, recimo opic v Južni Afriki, tjulnjev na obali Avstralije ali pa prerijskih psov v državi Illinois v ZDA. Moja druga želja pa je, da bi vsaj tri tedne preživela v Kerali v Indiji, ki je zelena zibelka zdravja in ajurvede, najstarejše vede o življenju na svetu.