Preblisk o Zalarju

Malcolm Gladwell, avtor številnih poljudnoznanstvenih uspešnic, je v knjigi Preblisk razdelal zanimivo in drzno tezo: odločitve, ki jih sprejmemo v hipu, so lahko prav tako dobre kot odločitve, o katerih razmišljamo ure, dneve, mesece, celo leta.

Del možganov, ki sklepa bliskovito, se imenuje prilagodljivo nezavedno; je kot nekakšen superračunalnik, ki zmore hitro obdelati velike količine podatkov. Gladwell kot najpomembnejšo nalogo svoje knjige izpostavlja, da želi prepričati bralca, da je mogoče hipno presojo izuriti in obvladati. »Tako kot se lahko naučimo razmišljati logično in preudarno, se lahko naučimo bolje presojati v bežnem trenutku,« piše.

To trditev podkrepi s številnimi primeri, ki večinoma potekajo na zavestni ravni. Eden izmed njih je teorija drobcev oziroma kako z malo podatkov vedeti veliko. Če laik posluša petnajstminutne izseke pogovorov naključnih zakonskih parov, bo v povprečju s 53,8-odstotno natančnostjo ugotovil, ali bosta zakonca po petnajstih letih še vedno poročena. Če se enake naloge loti primerno usposobljen strokovnjak, bo pravilno ocenil približno devetdeset odstotkov parov. Razlika med laikom in strokovnjakom je v tem, da se prvi posveti vsem razpoložljivim podatkom, drugi pa se osredotoči na ključne, in sicer na prisotnost izmikanja, obrambe, kritike in prezira, predvsem prezira v besedni in nebesedni govorici zakoncev. »Tako deluje naše prilagodljivo nezavedno,« je prepričan Gladwell. »Ko se v trenutku za kaj odločimo ali nas prešine slutnja, nezavedno opravlja enako nalogo kot strokovnjak. V danih okoliščinah preseje vse informacije, ki so na voljo, in izloči nepomembne, da se lahko osredotočimo na bistvo.«

Koncept drobcev podatkov ponazarja tudi na primeru zdravstva. Katera metoda je učinkovitejša, če želimo oceniti verjetnost, ali bo pacient tožil zdravnika? Dolgotrajna analiza zdravnikovega dela, preučevanje njegovih spričeval in priporočil ter preštevanje njegovih napak? Ali poslušanje kratkega odlomka iz pogovora med zdravnikom in pacientom?

Več raziskovalcev je potrdilo, da je učinkovitejša druga metoda. Ugotovili so, da so zdravniki, ki niso bili toženi, bolnikom v povprečju posvetili vsaj tri minute več kot zdravniki, ki so bili toženi. Pozorneje so jih poslušali, jih vključevali v pogovor, se z njimi pogosteje smejali in šalili. »Zanimivo je, da pacientom niso dajali izčrpnejših informacij o bolezni in zdravilih. Edina razlika je bil način, kako so se pogovarjali z njimi.«

Neka skupina raziskovalcev je šla še dlje in je svoje napovedi utemeljila izključno na tonu glasu. Pokazala se je jasna ločnica: če je bil zdravnik slišati avtoritaren, je bil verjetno v skupini toženih. In nasprotno, če je bil slišati zaskrbljen. Najbolj nevaren ton – podobno kot prezir v pogovoru med zakoncema –, ki ga zdravnik lahko ubere, je dominanten ton. »Če boste imeli pri zdravniku občutek, da vas ne posluša, da je pokroviteljski in da vas ne obravnava spoštljivo, vas občutek ne vara,« sklene Gladwell. »Našli ste drobec podatkov in zdravnikovo pomanjkljivost.«

Spletni portal N1 je konec maja poročal o razmerah na Univerzitetni psihiatrični kliniki (UPK) Ljubljana. Pogovarjali so se z zaposlenimi, nekdanjimi zaposlenimi, pacienti in njihovimi svojci. Sogovorniki so zatrdili, da so bili žrtve nasilja oziroma da so bili nasilju priča. Več jih je izpostavilo primere, ko naj bi bili do bolnikov nasilni zdravstveni tehniki.

Vodstvo psihiatrije je očitke o domnevnem nasilju zanikalo. Vprašanje je, kaj lahko post festum razkrije zunanji strokovni nadzor. Ne glede na to, kdo bo odstopil in kdo ne ter kdo bo razrešen in kdo ne, smo se znašli v neštetokrat videni situaciji »beseda proti besedi«. Ne vemo, s kakšnim tonom in s kakšnimi prijemi so zaposleni pristopali k bolnikom, saj nimamo posnetkov, kot so jih denimo imeli na voljo raziskovalci, ki jih omenja Gladwell.

Kljub temu pa imamo drobec podatkov. Vemo, s kakšnimi argumenti in kakšnim tonom je generalni direktor klinike Bojan Zalar nastopil na tiskovni konferenci. Novinarji in javnost nismo pacienti, pa vendarle: mešanica dominantnosti in nonšalance le redkokdaj prinese kaj dobrega.