Naša muz'ka

Muzika ni bila nikdar moja prednostna dvigovalka klavrnega razpoloženja, pa ne bi podrobneje, kaj je bilo. Seveda sem jo poslušal, snemal komade z RŠ z džingli in reklamami ter vmesnimi domislicami, nabrala se je zmešnjava in pol. Pred vsakim izpitom sem si na ful nabil Bolero, po zaslugi sorodnika sem že konec osnovne šole spoznal prvotnega Davida Bowieja, Iana Duryja, fasciniran sem bil nad Philipom Glassom ... Bila so leta, ko me je spremljala glasba, podprta s podobami, filmska, kajne, tu je bil moj prvak Ry Cooder. Čez prst rečeno pa me je v življenju bolj zanimalo, kaj vidim, gledam, pa naj gre za slike, fotke ali besede, tudi po oslepitvi na desen uček, kot kar slišim, poslušam.

Pa pride naraščaj. Pri štirih sva s hčerkico v paru poskakovala na vzhodnonemško himno, ki je bila zame najlepša na svetu, čeravno sem jo ob zmagah pretežnih dopingirancev izza železne zavese nerad poslušal, sledil je ples na Carmino Burano ... Ko jih je imela približno dvanajst, njen bratec tri leta manj, smo v avtu na poti na morje do onemoglosti poslušali Rammsteine, pa v prvi vrsti Kataleno ... Ne bom rekel, da sem bil ponosen, se mi je pa izbor poslušanega zdel fajn.

A tudi glasbeni okus je stvar okusa in ta je šel pri ta malih po svoje, včasih v meni neslutene širjave. Res je, živimo v okolju, kjer včasih odmeva z veselic, kjer se postavljajo mlaji ... Pa saj V dolini tihi, Čebelar in še nekatere bolj gorenjske so lepe. Če predsodkom vstaviš čepke.

Sam glasbo, če že, poslušam v avtu, ker sem tam relativno malo, pomeni ... Domača zbirka približno sto cedejev večinoma počiva, najbližjih s svojim okusom nočem obremenjevati, zato se moram sprijazniti z njihovim. Ni mi hudega, pa saj tudi ko med štirimi stenami, ki jih je v resnici precej več, samevam, poslušam tišino, nikarte Tišino.

Dopuščanje raznolikosti – mimogrede, muzika je zame precej natančnejši označevalec človekove nravi, pa še česa zahtevnejšega, kot denimo obleka – pa ima pri nas, no, pri meni, žičnato ograjo, lepše, mejo. Ko sem doma, manjkam predvsem, ko za svojo rit skrbim na kolesu, včasih tudi službeno, je (metaforična) Severina in večina južnejšega poudarjeno nezaželena. Moderno južnejšega, turbo pač ni truba. Zdajšnji idoli gaserjev in dekliških ustreznic niso naši Idoli, mladež bi bilo ta čas iluzorno glasbeno disciplinirati z Disciplino kičme ...

Pa me pred dnevi sin prestreže z navržkom, da posluša nemški bend, ki pa ni Rammstein. Pa ja ne Einstürzende Neubauten, pobrskam po svojem spominskem slovarju. Nak, Kraftwerk! Zadel me je v srce, z elektro pionirji, ki sem jih poslušal in všečkal njihov oblačilni slog, kaj šele lasno polizanost.

S sinom se zapreva v njegovo sobo, začnem naštevati: Butthole Surfers, Talking Heads, B-52's, The Jesus and Mary Chain, J. J. Cale. Ker seveda sodi v generacijo hitrih prstov, se iz njegovega telefončka hipoma razležejo največji hiti mojih nekdanjih občasnih spremljevalcev skozi revo vsakdana. Izkaže se, da glasba lahko poveže para ušes, med katerima je več kot štirideset let starostne razlike. No, ne nazadnje se že dolgo strinjava, da je Eminem kar car.

Ko je intimni koncert končan, naslednik odide pod tuš in nažge nekaj, zaradi česar mu takoj zagrozim z razdedinjenjem. Ob večerni deveti pač ne bom šel zdoma in v avtu poslušal svojih napevov.

Še to, obema otrokoma sem pred kratkim uspešno utemeljil svoje navdušenje nad Smaal Tokkom in med cijazenjem velikokrat poslušamo Domoljubno. Ja, tudi kakšna domača gre v ušesa.

Glede koncertov v živo pa – ne zaradi starosti, zaradi oddaljenosti ne pomnim, kdaj sem zadnjič prisostvoval živi resnejši muziki. Pomnim pa, da so me koncerti največkrat napolnili z – no, vsaj glasbo.

Ko je bila stara sedem let, sem hčerko v ljubljanskega Cankarja peljal na Kataleno. Veselila sva se je, vokalistke. Ni je bilo, bila je noseča. Za naju ne prehuda nesreča. Pa saj vse skupaj ni tako resno, kot bi se utegnilo dozdevati.