Čas nedolžnosti

Dajmo, kaj svetlega, navdihujočega, nekaj, kar nima nikakršne zveze s koronovirusom. Nemogoče. Lahko je tudi svetlo in lahko je navdihujoče, preigravamo vse palete čustev, ki smo jih že prej, a vse so povezane, regulirane, obarvane s tem, kar je zdaj, kar je okrog nas, morda v nas, pa ne vemo, morda v tistih, za katere se najbolj bojimo.

Že dolgo v zgodovini nismo bili priča, da bi neki pojav postal tako globalen in sprožil tako radikalne družbene spremembe kot koronavirus in tako korenito spremenil vsakdan večine ljudi na tem planetu. Vse, kar počnemo, je spremenjeno, zaradi drobnega virusa, male, nepredvidljive informacije, ki vstopa v naše celice.



V kakšen svet se bomo zbudili, sprašujem svoje intervjuvance, to se sprašujemo vsi. Tole pišem, medtem ko moj najstnik na ves glas navija rap, nato vztrajno prepeva No Time to Die Billie Eilish, vmes, ko zapiram vrata, prihaja v mojo sobo in me obstreljuje z baloni, ki so ostali od rojstnodnevne zabave (virtualne, seveda). Ne pomaga beseda ne, ne zdaj, ne dovolim, izrečena globoko, odločno, mirno, kakor je v Sobotni prilogi učila terapevtka Melita Kuhar, ne, nisem mirna in prepiri so del vsakdanjika.


A del vsakdanjika so tudi posebni trenutki, drugačno povezovanje, spoznavanje tistih, s katerimi smo si blizu, zelo blizu. Nenadoma je prostor in čas za igro, za ustvarjanje, branje, petje, ples, risanje, kuhanje skupaj. A danes tega časa ni in nisem mirna, čeprav se pretvarjam, da sem. Zunaj je čudno vreme, veter se zaganja v okna, drevesa, ki jih gledam skozi okno, se uvijajo, jutri bo morda posijalo sonce. Čakamo na napovedi strokovnjakov in drhtimo od znotraj. Zemlja drhti.

Vse, kar se dogaja, je tisto, kar se je »dogajalo daleč stran«. Zdaj je zelo tukaj. Ta občutek, da se lahko tudi tukaj zgodi prav vse. Italija, ki se je zdela neranljiva v svoji umetnosti uživanja, ležernosti, Zagreb, tudi »naše« mesto, v katerem so naši prijatelji, sorodniki, je hudo ranjen.

Zdaj čakam še, da nas napade Godzila, je dan po najhujšem potresnem sunku na instagramu zapisal Goran Bogdan.
Tolikokrat smo slišali, da je humor najboljše orožje proti malodušju, proti paniki, zdaj to čutimo na svoji koži. Tolikokrat smo slišali, da je umetnost zdravilo proti represiji, proti paniki ... Zdaj to vidim na družbenih omrežjih.

Vsi kulturniki, glasbeniki, humoristke, pisatelji, slikarji, pesnice in pesniki, vsi iz svojih domov na splet pošiljajo tisto, kar zmorejo, kar želijo deliti, kar je njihova strast, ljubezen, njihov poklic.

Izbruhnila je nova pandemija – kreativnost. Vlado Kreslin na svojem balkonu deli Pesmi iz karantene, Tjaša Železnik v imenu dramskih igralcev in sodelavcev Mestnega gledališča odpira telefon za starejše in osamljene v stiski, Drama bere, Anja Golob govori svoje pesmi upora, Urška Centa pleše flamenko v svoji sobi, radijci nas pozivajo k aplavzu in podpori za  tiste, ki so tam zunaj in delajo za skupnost, zdravnike, medinsko osebje, trgovke, policistke in policiste ... Vsak poskuša, vsak daje. Lahko bi rekli, da je svet, en del sveta, postal ena velika družina, in če bi to napisala pred pol leta, bi zvenelo strašno patetično, utopično in ceneno. Zdaj nekako ni.

Pod vso to pandemijo strahu se dogajajo tektonski premiki in igre, ki jih ne razumemo. Zato je sporočilo, ki se pojavlja skupaj z #ostanidoma, tudi #ostanibuden.

Na začetku je grožnja pandemije ohromila vse, zdaj se vsak zase prilagaja na situacijo, vsak hrani svetlega ali temnega volka, kakor bi rekla Manca Košir, odvisno, v kakšen dan se zbudi in katera novica ga najprej pričaka. Včasih je volk tudi siv, tak, kakršen pač je.

In če je edino, kar lahko storimo za sočloveka, da ga ne ogrožamo s svojo bližino, potem si moramo najti svoj smisel, svoj svet, svoje drobne radosti in užitke v karanteni.

Drugi obraz pandemije je narava, ki kot da se prebuja v vsej svoji razkošnosti. Kitajci v velikih mestih so prvič po dolgem času videli zvezdnato nebo, na Rožniku mi na pot skoči srnjak, delfini so menda priplavali v Trst in Benetke. Drugi obraz pandemije nam kaže čas nedolžnosti, ko moramo začeti na novo, brez plašnic na očeh. Če dokazujemo vsak dan znova, da solidarnost, skupnost in ljubezen do bližnjega niso samo besede, pomeni, da lahko morda res ustvarimo drugačen svet.

Kakor je rekel Noam Chomski, globalna kriza, povezana s pandemijo, odpira temeljno vprašanje: mar niso bile radikalne spremembe političnih in družbenih sistemov v resnici ves čas mogoče?