Nadaljevanje (proti)sindikalnega boja

»Konkretno, nosilce neoliberalizma najbolj moti, da so v državnem svetu predstavniki sindikatov. Bes nosilcev špekulativnega kapitala je od Margaret Thatcher naprej usmerjen v zastopnike interesov zaposlenih, v sindikate. To ima epske razsežnosti. Tudi slovenske nasprotnike državnega sveta najbolj motijo funkcionalni interesi, znotraj njih pa najbolj sovražijo predstavnike sindikatov.« Tako mi je v intervjuju konec leta 2012 takrat že bivši predsednik državnega sveta Blaž Kavčič pojasnil odnos takratne oblasti oziroma, konkretneje, takrat največje vladne stranke SDS, do sindikatov.

To je bil čas druge vlade Janeza Janše. Zdaj se zdi, da se odnos Slovenske demokratske stranke – prek zdravstvenega ministra Janeza Poklukarja iz kvote SDS spet popolnoma podrejene Nove Slovenije – do sindikatov ponovno jasno kaže. Tokrat v noveli zakona o zdravstvenem varstvu in zavarovanju z osnovno idejo preoblikovanja vodenja zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ki upravlja blagajno obveznega zavarovanja, vredno približno 3,4 milijarde evrov.

Poklukar namreč načrtuje, da bi ZZZS namesto 45-članske skupščine vodil 11-članski svet zavoda. V skupščini imajo zavarovanci, ki jih kot predstavniki aktivnih zavarovancev zastopajo sindikati, skupaj s predstavniki drugih zavarovancev – upokojencev, invalidov in kmetov – 25 glasov. Predstavnikov podjetij oziroma delodajalcev je 16, štiri pa neposredno imenuje vlada. Razmerje med predstavniki zavarovancev, se pravi večinskih plačnikov v blagajno, in drugimi, je torej 25 proti dvajset. Aktivne zavarovance, delavce, dejansko zastopa 15 predstavnikov sindikatov.

Novi enajstčlanski upravljavski organ, svet zavoda, bi sestavljali štirje predstavniki zavarovancev – po en predstavnik zaposlenih, študentov, upokojencev in invalidov – trije predstavniki delodajalcev, od teh bi enega imenovala vlada, in še štirje neposredni predstavniki vlade. Iz sestave je jasno, da bi zavarovanci izgubili nadzor nad denarjem, ki ga plačujejo za zdravstveno zavarovanje. Kar pet članov sveta bi imenovala vlada, torej vsakokratna politična večina, kar pomeni, da bi politika dobila uradno največji, dejansko pa večinski nadzor nad ZZZS. Kot da že to ne bi bilo dovolj, bi imel zdravstveni minister pravico veta na vsako odločitev sveta zavoda. Ogorčeni predstavniki sindikatov v skupščini ZZZS pravijo, da bi temeljna zdravstvena zavarovalnica v praksi postala del zdravstvenega ministrstva.



Minister Poklukar pravi, da je temeljni vzrok za novelo zakona, da je »treba zagotoviti učinkovito upravljanje«. Tega zdaj menda ni, ker je skupščina prevelik organ, v njem pa tudi ni koga, ki bi po njegovem moral biti, na primer predstavnika študentov.

Verjetno je osnovni ministrov namen, da bi politika dobila nadzor nad 3,4 milijarde denarja za zdravstvo. Vendar je pomemben namen novele zakona gotovo tudi zlomiti moč sindikatov. Ti so kljub padanju članstva še vedno pomemben dejavnik, predvsem v javnem sektorju. Vodilna vloga v ZZZS je eden temeljev njihove moči. Če bi jim jo izbila iz rok, bi imela ta vlada, ki vsaj za javnost glasno razmišlja o zaključku tega in potem še o enem mandatu, na številnih področjih šibkejše sogovornike.

Najprej bo o spremembah odločal državni zbor, saj je Poklukar ta teden spet zatrdil, da ne razmišlja o umiku predloga. V njem koalicija še zdaleč nima večine. Zanimivo bo predvsem ravnanje Desusa, za katerega se zdi, da ga sestavljata povsem ločena dela, stranka in poslanska skupina. Stranka melje po svoje – predsednik Ljubo Jasnič je zdravstvenega ministra pozval, naj novelo umakne – poslanci pa potem glasujejo po svoji vesti, se pravi večinoma podpirajo manjšinsko vlado.

A tudi če nova ureditev prestane državni zbor, jo čaka negotova prihodnost. Sindikati so eni redkih, ki zlahka zberejo dovolj zahtev za razpis referenduma. Kaj se zgodi s predlogi zelo nepriljubljene vlade, ko pridejo pred volivce, pa smo to poletje že videli. Za vlado je neprijetno predvsem to, da je z bližajočimi se volitvami vsak referendumski neuspeh bolj nevaren.