Na zdravje in hara hači bu

Pred slabim letom dni se je pri 119 letih in 107 dneh poslovila Kane Tanaka, Japonka, ki je veljala za najstarejšo Zemljanko. Ko so jo ob vpisu v Guinnessovo knjigo rekordov vprašali, kdaj v tem izjemnem življenju je bila najbolj srečna, je razkrila, da prav takrat, ko so ji povedali, da je najstarejša. Sreča nas torej lahko čaka čisto na koncu. Živahnosti ji ni manjkalo, dve leti pred tem, pri 118 letih, se je pripravljala celo, da bo na olimpijskih igrah v Tokiu, sicer na invalidskem vozičku, nosila olimpijsko plamenico. Razlog, da se to ni zgodilo, je prišel od zunaj, kriva je bila pandemija, gospa Tanaka je bila namreč povsem pripravljena.

Pred dobrim tednom dni je s tega sveta odšla njena »naslednica«, Francozinja Lucile Randon ali sestra André, ki je dočakala 118 let in 340 dni. Kot globoko verna redovnica je bila prepričana, da skrivnost njene dolgoživosti pozna le Bog. Zdaj je štafeto prevzela 115-letna Španka María Branyas Morera. Guinnessova knjiga rekordov je ravno v četrtek tudi uradno potrdila, da je omenjena gospa, ki živi v ZDA, najstarejši človek na svetu. Njen recept za doseganje rekordov je preprost, v življenju so najpomembnejši red, mir, povezanost z družino, veliko pozitivnosti in izogibanje strupenim ljudem.

Za deželo nesmrtnih velja Okinava, japonski otok v Južnokitajskem morju. Japonci že tako slovijo po najvišji povprečni starosti, prav ta otok pa je že dolgo znan po osupljivem deležu ljudi, ki dočakajo sto let in več. Znanstveniki med tamkajšnjimi starostniki že več desetletij opravljajo raziskave in iščejo odgovor na skrivnost njihovih dolgih in zdravih življenj. Zveni preprosto: ključ se skriva v zdravi prehrani in tesnih socialnih vezeh. Njihov način prehranjevanja, ki je zaslovel po svetu, ni pa prevladal, se imenuje hara hači bu. Bistvo je v tem, da od mize odideš, ko nisi več lačen, in ne šele takrat, ko si popolnoma sit, dobesedno nažrt.

Na svetu so še štiri podobna demografska območja z izjemnim številom ljudi, ki presegajo stotico. Nam najbližja je Sardinija, sledijo še grški otok Ikaria, ki leži v Ikarskem morju, Nicoya v Kostariki in Loma Linda v Kaliforniji. Kaj imajo skupnega? Prebivalci teh območij se zmerno gibajo, zavedajo se smisla življenja, vzdržujejo vsakodnevne drobne rituale, ki odženejo stres, naj bo to molitev ali popoldanski spanec. Zmerni so v prehrani, uživajo veliko stročnic, meso le občasno, ob jedi in v družbi pa spijejo kakšen kozarec vina. In še to: visoko na seznamu njihovih prioritet so dobri odnosi v družini in tesna povezanost z najbližjimi.

Čeprav se Slovenci in Slovenke ne uvrščamo med svetovne rekorderje, vseeno nismo kar tako. Lani je med nami živelo 344 ljudi, starih sto let ali več. Še pred petimi leti jih je bilo skoraj polovico manj. Življenjska doba se podaljšuje, izračuni kažejo, da se je pričakovana življenjska doba pri nas v zadnjih 50 letih podaljšala za 12 let. Plamenico najstarejše Slovenke s 110 leti nosi gospa Julijana Zakrajšek, ki prisega na strp­nost in prijaznost.

Sanje o dolgem in zdravem življenju so se najbrž pojavile takoj, ko je bil človek sposoben razmišljati o lastnem minevanju. Navdihovale so umetnike in spisale zgodbe o junakih, ki so bili v zameno za večno mladost svojo dušo pripravljeni prodati hudiču. Danes je takšnih tudi med mladimi vse več, za popoln (plastičen) videz so pripravljeni prodati svojo mladost. Na trenutek, ko bo znanost zmogla življenje podaljševati skorajda v neskončnost, še čakamo. Pa si tega res želimo? In kdaj sploh postaneš star? Prestar? Odgovor pozna vsak zase. Ne tako dolgo nazaj so se nekatere gospe že pri 55 letih pritoževale, da so stare. Danes pa gledam poskočne osemdesetletnice, v džinsu in supergah, ki živahno klepetajo po kavarnah in ob dopoldnevih hodijo na jogo. In zdi se mi, da postaneš star takrat, ko dopustiš notranjemu glasu, da ti to vztrajno šepeta. Sanje o večnem življenju so grozljive, to bi bilo resnično prekletstvo. Lepota je v neponovljivosti in končnosti trenutka. Vsak zase ve, kako ga preživeti na polno.