Lani je v Sloveniji živelo 344 ljudi, starih sto let ali več. Še pred petimi leti jih je bilo skoraj polovico manj, na prelomu tisočletja 60, s čimer so skupina z največjo rastjo v tem mileniju. Kot pravi najstarejša Slovenka, 110-letna Julijana Zakrajšek, je visoka starost, kakor vsa druga življenjska obdobja, lepa. Kakovost življenja v poznih letih pa je, poudarja dr. Gregor Veninšek s Centra za geriatrično medicino UKC Ljubljana, zelo odvisna (tudi) od tega, kako vključujoče je okolje, v katerem živijo.

Sto deset let, pa vsa enako lepa

Na spreminjanje starostne piramide prebivalstva, pravi Gregor Veninšek, ne bi smeli gledati kot na nekaj slabega. Spreminjanje te strukture iz oblike piramide, pri kateri prevladuje mlado prebivalstvo, v obliko »kebaba«, kot jo je poimenoval, dokazuje, da postajamo normalna, zrela družba. Podobno se dogaja v številnih evropskih družbah, dodaja strokovnjak za demografijo dr. Janez Malačič z ljubljanske ekonomske fakultete, in je bilo pričakovano. »V razvitem svetu se pričakovana življenjska doba ob rojstvu že 150 let podaljšuje za 2,5 leta na desetletje. Za eno leto je to pričakovanje tudi pri nas sicer nekoliko znižal covid-19, a jasno je, da se življenjska doba podaljšuje.«

Težko bi govorili o posebnostih

To kažejo tudi podatki slovenskega statističnega urada, po katerih se je pričakovano trajanje življenja v zadnjih 50 letih podaljšalo za približno 12 let: na začetku šestdesetih let je bilo 66 let za moške in 72 za ženske, zdaj je skoraj 74 let za prve in skoraj 84 let za druge. Dobrih 21 odstotkov prebivalcev je starih 65 let ali več, ki sicer v statistiki še vedno velja za nekakšno starostno mejo, toda nad njo so še drugi starostni razdelki in čim višje starosti so, tem hitreje se delež povečuje, spomni Malačič. Čeprav je povečanje najbolj izrazito med stoinvečletniki, to po njegovih besedah še ne pomeni, da bi lahko o tem pisali kakšno specifično zgodbo; število je namreč še vedno razmeroma majhno glede na populacijo – po zadnjih podatkih znaša okoli 16 na 100.000 prebivalcev (na Japonskem jih je približno 60 na 100.000 ljudi).

100

Največ stoletnikov je v osrednjeslovenski statistični regiji (110, od tega je 89 žensk), toda to je mogoče pripisati dejstvu, da tam tudi sicer živi največ prebivalstva (po podatkih iz leta 2020 več kot 550.000), Malačič pa pri tem ne zanemari pričakovane življenjske dobe ob rojstvu, ki je na zahodu države daljša kot na vzhodu. A vsaj pri podatkih o stoletnikih to ni razvidno, saj je druga regija, najbogatejša z njimi, podravska (tudi druga po številu prebivalcev – 325.000), ki jih ima 61, od tega je 48 žensk.

Julijana Zakrajšek je v pogovoru za Nedelo razkrila svoje vodilo življenja: živeti brez zamer in nikar metati časa stran s predolgim spancem. Foto Milena Vintar

Daljšanju življenjske dobe bi moralo slediti tudi dojemanje starosti v družbi, a glede tega je Veninšek zelo razočaran »nad sodržavljani, soobčani in tudi nad sodelavci«. Pri nas je namreč še vedno presenetljivo visoko postavljena meja let, pravi, pri katerih ljudi že dojemamo kot stare. »Tisti, ki imajo med 40 in 50 leti, pogosto vidijo ljudi, ki imajo več kot 60 let, že kot stare. To je strahovito problematično,« opozarja. Predvsem pa kaže na diskriminacijo in stereotipe, kakršne izražamo že s tem, ko strahoma gledamo proti svojemu življenju v poznih letih.

Tu smo pri vprašanju, kaj je starost. To je socialno-kulturna kategorija, pojasni Veninšek, saj je odvisna od tega, kako dojemamo soljudi, pri čemer ni pomembno, koliko so v resnici stari. Tu je še socialna dimenzija, povezana z upokojitveno starostjo, ki je arbitrarno določena. Sogovornik sam pa, kot pojasni, kot stare vidi ljudi, katerih »rezerve za življenje na več področjih tako upadejo, da je njihovo bivanje v dotedanji odliki že ob manjši travmi visoko ogroženo«. Kljub vsemu pa smo vsi ujetniki kronološke starosti in tako je »nekdo, ki je sto let star, praviloma star«.

Genetska zasnova, okolje, zmernost

Za ohranjanje kakovosti življenja in vitalnosti v visoki starosti je sicer pomembnih več dejavnikov. Veninšek najprej poudari genetsko zasnovo: največ stoletnikov živi na japonskem otoku Okinava in na italijanski Sardiniji, in tam se tudi razmnožujejo ljudje, ki imajo dolgoživost v genih. Prav tako zelo pomembno je, da jih v okolju nič ne ogroža in da z vnosom v telo ne škodijo samim sebi. »To so ljudje, ki so zmerno redno telesno aktivni, izbirajo hranila, ki imajo kratko pot do mize, in so zmerni pri vnosu teh hranil. Hara hači bu je koncept hranjenja na Okinavi, ki pomeni, da nehaš jesti, ko nisi več lačen, kar je precej drugače, kot če nehaš, ko si sit.« Pomembno pa je tudi, dodaja, da živijo v vključujočem okolju, ki jih sprejema vse življenje.

Ena od značilnosti, ki jih navajajo pri Okinavi, je, da živijo stari ljudje v skupnosti, ki jih sprejema vse življenje. Foto Issei Kato/Reuters

Z višjo starostjo sta sicer izrazita dva problema: kronološko starejši ljudje pogosteje umirajo, zato tisti, ki živijo dolgo, zlagoma izgubljajo vrstnike. »Tako pogosto slišimo: 'začela padati so drevesa tudi v mojem gozdu' in naposled 'samo jaz sem še ostal',« ponazori Veninšek. Zaradi tega je pri starejših velik problem socializacija; ker se ne identificirajo z novimi družbenimi vrednotami in prioritetami, ne uporabljajo sodobnih tehnologij podobno kot mlajši in ne sodelujejo na družbenih omrežjih, so pogosto izključeni. »Kakovost življenja se tako začne zmanjševati zaradi socialnih razlogov in evolucije družbe same, hkrati pa postajajo vse bolj bolni. Sinonim za odmaknjeno starost je multimorbidnost, kjer gre za številne deficite v zdravju, pri čemer ni nobeden tako izstopajoč, da bi ga lahko postavili v ospredje, začne pa se tudi telesno pešanje, čemur pravijo nekateri starostna krhkost,« opisuje vodja Centra za geriatrično medicino. In navsezadnje na kakovost pomembno vpliva tudi to, da je zdravstvena oskrba pri nas zastavljena za zdravljenje mlajših ljudi z eno boleznijo, zaradi česar se otroci starejših pogosto spremenijo v prevoznike od enega specialista do drugega.

Slovenci smo po statistikah, kot še opozarja Veninšek, med tistimi prebivalci evropske skupnosti, ki poročajo o velikem številu bolnih let pred smrtjo. »To lahko pomeni dvoje: da smo tako učinkovito vključeni v programe zdravljenja, da se začnemo prej zdraviti, zato s temi stanji tudi dlje živimo. Lahko pa preprosto radi tarnamo, navsezadnje so to rezultati anket,« razmišlja. Po njegovem mnenju ljudje danes kljub vsemu živijo bolje, kot so kadarkoli v preteklosti, zato so tudi starejši lahko v precej dobrem telesnem stanju in imajo vrhunsko kakovost življenja. »Znano je, da starejši, ko opravijo s svojimi reproduktivnimi frustracijami, ko se ujamejo v službi, ko poskrbijo za svojo eksistenco do te mere, da se ne počutijo več ogrožene, postanejo mirnejši. Zato je njihovo življenje lahko bolj kakovostno kot prej, saj se jim stvari preprosto postavijo na pravo mesto,« pravi Veninšek.

Med tistimi, ki doživijo najvišjo starost, je arheolog Blaž Podpečan, ki se je pri nas pogovarjal z največ stoletniki in poskušal izvedeti skrivnosti o dolgoživosti, v pogovoru za Delo pred časom omenil prav posebno lastnost: duševno svežino.

Za uradno potrjeno najdlje živečo prebivalko našega planeta še vedno velja Francozinja Jeanne Calment, ki je umrla leta 1997. Foto Reuters