Na Rakitno po sapico z morja in hribov

Pojdimo na Rakitno, smo se ob nedeljah večkrat odločili na hitro, potem ko smo zaman čakali, da se bo v kotlini razkadila megla. Res nas je pogosto že na polovici vzpona proti kraški planoti obsijalo sonce. Tokrat smo se proti njej odpravili v toplem, sončnem jutru, ko pa smo sredi vasi ob cerkvi svetega Križa stopili iz vozila, smo si zaradi hladnega vetra hitro zapeli plašče. Navsezadnje smo se pripeljali na približno 800 metrov nadmorske višine, kjer se srečujejo vetrovi z juga in severa.

Domačini vam bodo svetovali, da se iz Ljub­ljane k njim pripeljete čez Barje skozi Črno vas, ker na tej poti skoraj ni semaforjev in tudi skoraj nobenega zavoja. Tudi če se boste na izlet odpravili prek Viča in pri gostilni Pok zavili proti Vnanjim Goricam, boste do Rakitne mirno prispeli v dobre pol ure po slikoviti barjanski pokrajini in mehkih gričih, v katere prehaja. V tem času vas bo vso pot razveseljevala pomladna barva mladega zelenja, iz katerega se že blešči belo cvetje sadnega drevja. Rakičani imajo za sabo pravo zimo z visokim snegom, ki se je začela pozno in to se pozna tudi pri rastlinju. Travniki so komaj dobro ozeleneli, odprle so se trobentice in vijolice, na močvirnem zemljišču za jezerom žarijo rumeno­oranžni svetovi kalužnice. Ob hišah so v polnem cvetu narcise in tulipani.



Na kraškem polju

V zgodnjem dopoldnevu je Rakitna mirna, kakor vsa naselja, iz katerih se meščani dopoldne odpeljejo v službo in šolo, in še bolj tiho bi bilo, če bi ne bilo otrok na bližnjem igrišču ob šoli. V središču vasi je vse, kar tam pričakujemo: trgovina, šola, vrtec, vaški trg, cerkev, parkirišče ... Kraško polje obrobljajo pretežno smrekovi gozdovi, kamorkoli seže pogled. Opazovalec, ki se bo postavil pred cerkveno obzidje in se od tam razgledal prek travnikov, bo hitro opazil, da je naselje sestavljeno iz dveh delov: za cerkvijo stoji stari del vasi, na drugi strani, proti jezeru, na vzpetini prevladujejo počitniške hišice, ki so začele iz tal poganjati na začetku 60. let. Rakitna je bržkone eden najbolj znanih slovenskih krajev, za katere je značilna gosta pozidava z vikendi, in nekdo, ki je bil tu zgoraj na izletu le enkrat, vam bo gotovo rekel – ja, ja, to je tam, kjer so po gozdu majhni vikendi s strmimi strehami do tal. Že ob lepih koncih tedna, posebno med poletno in zimsko počitniško sezono, je podoba danes mirnega naselja drugačna: parkirišče ob cerkvi je do zadnjega mesta polno pločevine, prav tako asfaltiran prostor ob šoli, ob jezeru je vse polno vozil dopoldne, potem pa pločevinasta kača stoji tudi ob cesti in povsod, kjer je le mogoče najti prostor za štiri kolesa. Zato smo se k Rakičanom odpravili, preden si bodo spet bolj mrkih obrazov ogledovali množice obiskovalcev.

Tu so doma društva

Sredi Rakitne se dobimo z domačini, ki so tja prišli po različnih poteh – no, zdaj bržkone že štejejo za domačine. Barbara Kovačič se je sem gor poročila pred dvajsetimi leti. »V tem času sem najbrž že postala domačinka, ampak sama se imam še vedno za Ljubljančanko,« pripoveduje v smehu, tako da nismo prepričani, da res še vztraja pri meščanskem statusu. Res si je dolgo želela, prizna, da bi se z družino preselila nazaj v svoje rojstno mesto, zdaj pa o tem ne razmišlja več: »Otroka o tem nočeta niti slišati. Za otroke je tu res lepo. Ves dan so lahko zunaj, sredi narave.« Mož, domačin, se v službo vozi v Ljubljano, sama pa je po razmisleku napisala odpoved, ostala nekaj časa doma in si nazadnje našla novo priložnost: »Potem ko se je sovaščanka Marica odločila opustiti edino trgovino v vasi, so me vaščani začeli nagovarjati, naj jo prevzamem jaz. Nazadnje sem to res naredila in lani novembra začela na novo. Po izkušnjah je predhodnica večino prometa ustvarila poleti, med turistično sezono, in to ji je pomagalo preživeti tudi druge mesece. Redno prihajajo predvsem starejši prebivalci, drugi pa vsaj občasno po manjših nakupih. Počasi uvajam širšo ponudbo, pred vrtičkarsko sezono recimo semena, ki se dobro prodajajo.« Za blagajno se izmenjujeta s Sabino, ki je odpovedala službo blizu svojega doma v Ljubljani in se raje zaposlila na 800 metrih nadmorske višine.



V prostem času, če je temu mogoče reči tako, je Barbara Kovačič predsednica krajevne skupnosti: »To delo sem prevzela, ker preprosto ni bilo nikogar drugega, ki bi si hotel naložiti takšno obveznost. Dva mandata je bil predsednik dr. Gorazd Kovačič, ki je za kraj naredil izredno veliko, zdaj pa je občinski svetnik na Brezovici, tako da ne more biti še tukaj. S svojim dragocenim znanjem mu je uspelo za kraj pridobiti tudi evropska sredstva. To je zelo zapleteno. Po njegovi zaslugi bomo po desetih letih v kraju v teh dneh spet dobili bankomat. Šola in vrtec sta bila v zadnjih letih popolnoma prenovljena, tudi energetsko.« Ob parkirišču pri cerkvi so namestili parkomat, parkirnina za ves dan znaša dva evra: »Upamo, da nam bo uspelo parkirišče tudi asfaltirati.« Zdaj pripravljajo večgeneracijsko igrišče, ki bo stalo okoli 25 tisoč evrov: »Malo z evropskimi sredstvi, malo iz parkomata.« Na Rakitni imajo društvo upokojencev, športno društvo, polharje, gasilce, kulturno društvo, ki ga »poganja« Alenka Kovačič, čeprav živi v Ljubljani: »Ona skrbi tudi za vaško knjižnico.« Mešani pevski zbor deluje pod taktirko učiteljice Vide Kranjc, ki uči v Kranju. »Za nas je pomembno, da imamo v vasi še vedno pošto, čeprav dve uri na dan. Otroci lahko do petega razreda hodijo v osnovno šolo doma, potem gredo v Preserje. Tu, na Rakitni, sta le dve učilnici. Generacije otrok so različno številčne, prav veliko jih ni nikoli. Moj otrok je imel recimo le dve sošolki,« pove Barbara Kovačič. Upa, da se bo na letošnjih volitvah še kdo potegoval za glavno vlogo v krajevni skupnosti. »Pravijo mi, naj ostanem, češ da mi bodo že pomagali, jaz pa odgovarjam, pa prevzemite vi in bom jaz pomagala,« pripoveduje dobrovoljno, potem pa se ji že mudi po opravkih.

Na flajštru

Že skozi okno trgovine vidimo, da nas na vaškem trgu ob cerkvi čaka predsednik rakiškega turističnega društva Darko Jerina. Za nam pozdrav seže v roko in takoj povabi: »Upam, da imate vsaj kakšne tri ure časa. Veliko bi vam radi prikazali. Jaz sem tamle doma, čez travnik, na robu vzpetine, v hiši s temno streho. Pokojna žena je bila tam doma. Dani pa je više, na vrhu hriba.« Pridruži se nam namreč tudi podpredsednik turističnega društva Dani Praprotnik. Skupaj stopimo le nekaj korakov čez cesto, k hiši nasproti cerkve, in preden Darko Jerina pove, zakaj se pri hiši reče Na flajštru, nas med vrati prenovljene domačije, ki po izročilu tu stoji že najmanj 300 let, prijazno pozdravlja in vabi, naj vstopimo, gospodar dr. Matija Kovačič. Na posesti pa živijo tudi »ta mladi«. Povej kar sam, od kod vaše domače ime, ga spodbuja naš »turistični vodnik« po Rakitni, ki leži ob robu najvišjega kraškega polja v Sloveniji, sredi krimskih gozdov, kakor svoj kraj obiskovalcem predstavljajo domačini. »Tu, kjer stoji hiša, je zemljišče precej močvirno, mokro. Zato so ga pred gradnjo tlakovali s skalami. Po nemško se tlaku reče flaster, iz tega je nastalo Na flajštru. Ko smo na dvorišču kopali za odtočne kanale, smo v globini 40 centimetrov res našli velike skale,« pripoveduje Matija Kovačič, ki je kmetijo podedoval po mami. Tu se je rodil leta 1942 in dobro se spomni skromnih razmer, v katerih so vaščani živeli v času po drugi vojni.

Življenje se je izboljšalo, ko so se odprla delovna mesta v Cerknici. »Poln avtobus delavcev se je vozil delat v Brest. Takrat so se njihove ekonomske razmere občutno popravile,« se spominja starih časov. Sam je še kot dijak peš hodil v Preserje na vlak. Po drugi svetovni vojni je število vaščanov več desetletij upadalo, ko pa so dobili javni prevoz in pozneje avtomobile, kar je omogočilo dnevne migracije do delovnih mest, se je Rakitna spet začela polniti: »Leta 1981 je imela samo še 379 prebivalcev, zdaj pa jih je okoli 700. Ampak število kmetij se je vseskozi le zmanjševalo. Leta 1937 jih je bilo 85, danes jih je še 18. Moja mama je bila trinajsti otrok na kmetiji.« Ko so na začetku 60. let prejšnjega stoletja tu začeli zidati vikende na zemljiščih, ki za kmetijstvo niso bila uporabna, so si domačini opomogli s prodajo zemljišč, nekateri pa so tudi pomagali pri gradnji in tako prišli do dodatnega zaslužka. Zemljišča so kupovali razni premožni in ugledni kupci, ki so iskali mirno zavetje za konec tedna. Vikendaši so se sprva držali bolj zase, domačini pa se jim tudi niso poskušali približati, se spomni tistih let. Zdaj je precej drugače, veliko bolj so povezani med sabo. Matija Kovačič v šali pravi, da je sam kot kmečki sin vseskozi živel od kmetijstva: »Bil sem profesor na agronomski fakulteti. Poučeval sem agrarno ekonomiko, zadružništvo, razvoj podeželja.«



Vsak s svojo zgodbo

Med klepetom v prijetni kuhinji Kovačičeve domačije ugotovimo, da so zbrani sogovorniki zanimiva druščina. Gostitelj se je na Rakitni rodil in je v resnici ni nikoli zapustil, četudi je študiral v Mariboru in se izpopolnjeval v tujini. Predsednik turističnega društva Darko Jerina se je poročil s domačinko – družina je najprej živela na Vrhniki, kjer je bil dolga leta logar, potem pa se je naselila v ženini rojstni hiši. Upokojeni revizor Dani Praprotnik, ki se je med delovno dobo poglabljal v banke in zavarovalnice, pa je z ženo sodnico, ki je zdaj tudi že upokojena, sem najprej prišel kot »vikendaš«, zdaj pa sta stalna prebivalca: »Z ženo sva se spoznala kot študenta. Njeni starši so malo više ob cesti zgradili vikend, tako da sva sem hodila že kot študenta leta 1980, deset let pozneje pa sva zastavila svoj vikend. Pozneje sva stanovanje v mestu prodala in zdaj sva tukaj stalno. Nisva vedela, kako bo, čeprav sva že leta hodila sem gor. Drugače pa lahko greš vsak dan v Ljubljano. Če ni zastojev, si pri Dolgem mostu v 25 minutah. Čez noč sva se navadila, da tukaj živiva za stalno, zaradi dobre klime, lepe narave, miru. Imava stalni krog prijateljev, tudi med domačini. Otroci naju pridejo obiskat. Da se tu počutiš domačina, moraš čutiti, da so te oni sprejeli za svojega.« Zdaj, ko imata vnučko, se večkrat spustita v mesto, da jo varujeta, obiščeta kakšno predstavo in razstavo – ali pa gresta v Ljubljani na kavo in potem nazaj domov.

Ravno ugodna klima je tisto, zaradi česar si meščani radi pridejo napolnit pljuča na 800 metrov nadmorske višine, ki jo z avtomobilom dosežejo v dobre pol ure. »Kadar boste pri poročilih slišali, da pri morju piha burja, to čutimo tudi mi tu zgoraj,« pravi gospod Praprotnik. Zrak, ki ga burja iz Kvarnerskega zaliva poriva vse do njih, omogoča mešanje morskega in višinskega zraka, ki se k njim spušča s tokovi z območja Alp: »Včasih prav začutiš vonj po morju.« Zato je bilo na Rakitni klimatsko zdravilišče za otroke, ki so imeli astmo in druge težave z dihali – stavbo zdravilišča so temeljito prenovili, a ni več klimatsko zdravilišče, pač pa ima nove vsebine.



»Zdaj pa bo treba naprej,« nas priganja Darko Jerina, ki nam želi razkazati, česa vsega se lahko v vasi in blizu okoli nje naužijejo obiskovalci, ki pridejo tja kot turisti. Dobro je znano rakiško umet­no jezero, ki so ga v travnato kotanjo »nalili« v prvi polovici 60. let, tako da so zajezili potok. »To je zdaj naša plaža. Poleti je tako polna, da je težko najti prostor ob jezeru, ki je globoko največ tri metre. Voda je zelo čista, biološko neoporečna, na dnu pa je precej mulja, zato je včasih kalna, sploh če je plavalcev veliko,« pripoveduje Darko Jerina. Želijo si, da bi bilo na bregu več reda. Jezero bi radi dobili v upravljanje, tako da bi bila kopanje in uporaba obale bolj organizirana, a od občine še nimajo odgovora, kako bo s tem. Turistično društvo so na Rakitni sicer ustanovili že leta 1985, a zadnjih petnajst let je mirovalo, pravi sogovornik: »Zdaj ga spet oživljamo. S tem je ogromno dela, ogromno papirologije, preden smo se registrirali na upravi enoti.« Turizem bi Rakičanom lahko dal več, kot imajo od njega zdaj, pravi sogovornik, so pa interesi stalnega prebivalstva večkrat drugačni od želja tistih, ki prihajajo k njim le občasno, v svoje vikende, in pričakujejo predvsem mir. Sam je dal pobudo, da so ob jezeru in naprej po gozdu uredili arheološko učno pot. Sprehajalec se na tablah lahko poduči o rimski cesti, ki je v davnih časih vodila skozi te kraje, vedno le naravnost, nikoli po ovinkih, o rimskem zidu in drugih znamenitostih.

Gneča v vodi

Za ribe v umetnem jezeru skrbi Ribiška družina Barje, in kakor pravi ribiški čuvaj Tone Šaronja, ki živi v bližnji hiši, vanj na leto vložijo skoraj tono mladic, trikrat vlagajo krape, dvakrat postrvi ... Nekaj ribjega zaroda vzredijo sami, nekaj ga kupijo: »Krapi tu dosežejo tudi do deset kilogramov teže, od pol do krilogram na leto. Voda je zelo čista, zato so tudi krapi dobri. Doma jih ni treba puščati v banji, da bi se prečistili, tudi zelo mastni niso. Ščuk trenutno ne vlagamo, požrejo preveč drugih rib. Tudi postrvi so v jezeru. V njem živi deset vrst različnih rib. Voda je tako čista, da v njej uspevajo tudi raki.« Ribiči morajo spoštovati red, ki ga določi ribiška družina, njeni člani in gostje. Na leto pride k jezeru okoli 200 dnevnih ribičev, ki niso člani društva: »Redno nadzorujem, kaj se dogaja na jezeru. Nedovoljenega lova ni več veliko.« Poleti, na vrhuncu turistične sezone, razmere za ribiče čez dan niso najboljše, ker je voda polna kopalcev, tako da si morajo izbrati ure, ko teh še ni – je pa tako, pravi ribiški čuvaj Tone, da morajo ribiči kupiti karto, če želijo namakati trnek, za plavalce pa je voda brezplačna.



V blag klanec mimo cerkve proti zdravilišču pelje vaška cesta proti gozdu, ki z vseh strani objema Rakitno in njene travnike. »Morate videti, kako lepo je tam. Zapeljimo se do Zakotka, kjer je včasih stala kmetija. Imeli so sto hektarov posesti, a o njej zdaj ni več sledi. Sedanji lastniki imajo tam bogato košnjo,« nas vabi Darko Jerina, da se res zapeljemo po makadamski gozdni cesti do travnikov, ki jih dosežemo v manj kot desetih minutah. »Glejte, tam je Mokrc, ki ima pet vrhov. Krim je malo višji. V tisti grapi spodaj teče naš potok Zala, tam čez pa sta Iški vintgar in rečica Iška. Tam čez je že Dolenjska,« nam kaže razgled čez valovito pokrajino, preraščeno s travniki in visokimi, mogočnimi smrekami.

V gozdovih okoli Rakitne je vse polno čemaža, ki je zdaj že nekakšna prehranska modna zapoved. Tistim, ki se bojijo, da bi liste zamenjali za podlesek, Darko Jerina svetuje, naj počakajo, da bo nastavil cvetove, saj to bo kmalu: »Dokler so še v popkih, jih lahko vložimo v kis, kot kumarice. To je prava specialiteta.«