Na ovinkih Črne gore

Okroglo urico potrebuje potniško letalo z Brnika do glavnega mesta Črne gore, Podgorice. Vendar je to šele dobra četrtina potovanja do cilja – Hercegnovega. Po opravljenih mejnih formalnostih smo se s kombijem vozili še dobri dve uri in pol, toliko smo namreč potrebovali za 120-kilometrsko pot po zavitih gorsko-hribovskih cestah, ki prepredajo Črno goro.

Obiskovalca vsekakor prijet­no preseneti gladkost asfalta na cestah, ki so bile očitno nedavno obnovljene. Seveda bi se lahko iz Ljubljane v Herceg­novi podali tudi z avtomobilom, a bi prevozili okoli 720 kilometrov, za kar bi po Googlovih zemljevidih potrebovali okoli osem ur in pol.

Trajekt skrajša čas potovanja

Če boste s podgoriškega letališča tako kot mi izbrali cesto mimo Cetinja, nekdanje črnogorske prestolnice, boste po dobri uri vožnje, ko se boste spuščali proti Budvi, prvič uzrli morje. V Budvi zavijete na jadransko magistralo in nadaljujete v smeri Tivta. Če se nam ne mudi, se lahko do Hercegnovega peljemo po jadranski magistrali in prevozimo obale zaliva Boke Kotorske.



Seveda v tem primeru računajmo, da se bomo od Tivta do Hercegnovega vozili urico in pol. Če smo s časom na tesnem, pa se v kraju Lepetane vkrcamo na trajekt, ki nas bo zapeljal čez ožino bokokotorskega zaliva do kraja Kamenari – za pot bomo potrebovali približno osem minut in 4,5 evra, kolikor računajo za enosmerno vozovnico za osebni avtomobil. Pešci se s trajektom peljejo brezplačno; za kolo plačamo evro, za motocikel pa dva.

Živahno poleti, pozimi dosti manj

Poletni utrip v Hercegnovem je podoben tistemu, ki smo mu priča v obmorskih mestecih vzdolž Jadranskega morja: junija so razmere še znosne, pretirane gneče še ni. Tako kot drugod ob obali se naval turistov začne julija. Vsekakor pa, sodeč po lanski turistični statistiki, v mestecu ne boste srečali prav veliko rojakov.



Podrobnejše raziskovanje Hercegnovega je v vročih poletnih mesecih še kar naporno, saj je mesto zraslo na pobočju hriba. Od mestne luke Škver do starega jedra, ki ga predstavljata Trg Nikole Djurkovića in Trg Herzeg Stjepana – pravijo mu tudi Bellavista –, bomo prehodili lepo število stopnic in premagali 43 višinskih metrov.



Steklenica pitne vode bo med tem podvigom prišla še kako prav, nekaj telesne kondicije prav tako. V starem mestnem jedru je tudi znano stopnišče pod urnim stolpom, ki povezuje omenjena trga. Urni stolp, ki je imel hkrati obrambno funkcijo, so dali zgraditi Turki leta 1667, današnji psevdoromanski videz pa je dobil v 50. letih 19. stoletja. Na trgu Bellavista stoji tudi cerkev sv. Mihaela, ena od 89 cerkva, ki jih lahko najdemo na območju občine Hercegnovi. Dodajmo, da je 74 pravoslavnih, druge so rimskokatoliške.

Mestne utrdbe

Streljaj od trga Bellavista v smeri morja sta še cerkev sv. Jeronima in utrdba Forte Mare, s katere se odpre prelep razgled na zaliv in mesto. V daljavi vidimo še letoviško mestece Igalo, v katero proti zahodu preide Hercegnovi. Forte Mare ni edina tukajšnja utrdba, više stoji še trdnjava Kanli Kula, kjer je tudi poletno gledališče.

Na dan našega obiska so scenski delavci pripravljali oder za večerno baletno predstavo. Najvišjo lego v mestu, 170 metrov nad morjem, ima Španska utrdba, ki ji meščani pravijo tudi Španjola iz italijanske besedice Spagnuola.

Obstajala je še četrta trdnjava, Citadella, ki je stala na obali. Zakaj govorimo v pretekliku? Katastrofalni potres, ki je prizadel regijo aprila 1979, jo je porušil, njeni ostanki pa so končali v morju, kjer so še danes na ogled. V širši okolici mesta, takoj pri vstopu v zaliv Boka Kotorska, sta na strateških mestih postavljeni še dve utrdbi – Mamula in Azra.

Nekoč proga, zdaj sprehajališče

Vrnimo se k morju, na Škver, kjer je še nekaj zanimivosti. Najprej je tu visok spomenik bosanskemu kralju Tvrtku I. Kotromaniću, ki je maja davnega leta 1382 ustanovil Hercegnovi, tedaj imenovan Novi Grad, Castrum Novum. Tik ob Sprehajališču pet Danic – ime je dobilo po petih ženskah, ki so padle med drugo svetovno vojno in vsem je bilo ime Danica – je nekdanja železniška postaja Hercegnovi, ki je zdaj preurejena v kavarno Stanica, Postaja po slovensko.

Namreč tam, kjer je danes sprehajališče, je nekoč tekla ozkotirna proga, ki je povezovala Sarajevo in Zeleniko, tovorno pristanišče v Boki Kotorski, zgradili pa so jo na začetku 19. stoletja po ukazu tedanjega avstro-ogrskega cesarja. Obstajala je vse to leta 1968, ko so jo odstranili in je nastalo eno najdaljših obalnih sprehajališč na Jadranu. Ko že omenjam Jadran, na območju mestne luke je tudi bazen znamenitega istoimenskega vaterpolo kluba.

Zdravilišče, kjer srečamo tudi Norvežane

Dobre pol ure sprehoda po obalni promenadi v smeri zahoda nas pripelje do Igala in tamkajšnjega zdraviliškega kompleksa, katerega sloves sega daleč po Evropi, celo do Skandinavije. Sprehajalna pot vodi mimo številnih kavarn in gostilnic na eni strani in njihovih gostilniških vrtov ter plaž na drugi, morski strani. Skoraj vse plaže v Hercegnovem so v koncesijskem upravljanju, kar v praksi pomeni, da je treba za ležalnik in sončnik plačati nekaj evrov.



Seveda je nekaj prostora tudi za brezplačno uporabo plaže, kamor se lahko naselimo s svojo brisačo, saj to od koncesionarjev zahteva črnogorska zakonodaja – da je dostop do morja javen in nemoten. Ali je taka tudi praksa, nam ni uspelo povsod preveriti.

Zdravilno morsko blato

Zdraviliški kompleks v Igalu, ki danes nosi ime Inštitut dr. Simo Milošević, je bil zgrajen v 70. letih prejšnjega stoletja in je v tistih časih veljal za vrhunec arhitekture in gradbeništva. Bivanje v inštitutu, ki v dveh ločenih stavbah – starejši fazi I in novejši fazi II – premore več kot 1450 ležišč, je svojevrstno doživetje s kančkom nostalgije.



Sobe so opremljene minimalistično, v tedanjem slogu, a zelo prostorne in razvajajo z velikimi balkoni z lepim razgledom. Na hodnikih še vedno najdemo javne telefonske govorilnice; brez skrbi, celotna stavba je prepredena tudi z oddajniki za brezžični internetni dostop. Dodajmo, da so sobe v bloku B celo klimatizirane, sicer s predpotopnim sistemom jugoslovanske proizvodnje, a delujočim.

Razvoj zdraviliškega turizma se je v Igalu začel zaradi znamenite Blatne plaže oziroma Stare banje, kakor ji pravijo domačini, kjer je zdravilno morsko blato, nedaleč stran pa je tudi izliv rečice. Ko temu dodamo še svež morski zrak in izvir mineralne vode Igaljka, dobimo krasno enačbo za zdravilišče. Vse našteto je že davnega 1949 navdihnilo dr. Svetozarja Živonovića in Mirka J. Stijepčića, da sta odprla zdravilišče – Inštitut Igalo.

Iz njega je zrasel že omenjeni Inštitut dr. Simo Milošević, ki je sčasoma postal znan po vsej Evropi kot zdravilišče za revmatične bolnike in rehabilitacijo po poškodbah. V njem se zdravijo celo Norvežani v sklopu svojega obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Vila Galeb in Tito

Tukajšnja prijetna in zdravilna klima je bila znana tudi Josipu Brozu Titu, saj je njegovo zdravje v 70. letih počasi, a vztrajno pešalo. Zato so mu v Igalu leta 1976 v pičlega pol leta zgradili Vilo Galeb. Opremili so jo s tedanjo najmodernejšo tehnologijo, izbranimi materiali, od braškega marmorja do silno redkega brazilskega modrega marmorja, makedonskimi preprogami perzijske kakovosti, če omenimo le nekatere.



Površina vile, ki ima štiri etaže, meri 5550 kvadratnih metrov, okoliški park, ki je bil v jugoslovanskih časih seveda ograjen in za javnost nedostopen, pa kar sedem hektarov in pol. Vila ima tudi svoj velnes, z bazenom in sobami za različne terapije. Kadi v velnesu so lahko polnili z morsko, vodovodno ali mineralno vodo iz bližnjega izvira. V najnižji etaži, ki je delno vkopana v hrib, so uredili tudi jedrsko zaklonišče. Vse spalnice in kopalnice so bile opremljene s kisikovo napeljavo priznane znamke Dräger.



Kot zanimivost omenimo še posebno napravo nemške izdelave, s katero so preverjali neoporečnost vode. Napravo je sestavljal akvarij, v katerega so nekaj dni pred Titovim prihodom naselili tropsko ribico, ki je zelo občutljiva na čistočo vode. Če pride v stik z oporečno vodo, pogine. Njen pogin so zaznala tipala v akvariju in sprožila alarm. Vodnik po vili nam je povedal, da takšnega alarma nikoli niso imeli.

Vila je zdaj del inštituta, ki organizira vodene oglede po njej. Kaj bo z njo v prihodnosti, nihče ne ve, saj je državni institut v fazi privatizacije, vila kot taka pa, začuda, ni uvrščena na seznam kakršnekoli dediščine. Lokalna turistična organizacija seveda upa, da bo zaživela kot muzej.