Na obisku: Gojcu in Zvonki se s Krasa nikamor ne mudi

»Ko sem prvič pripeljala Gojca sem, je bilo vse ena sama ruševina. Niti tega nisi mogel videti, da se pod kupom kamenja skriva vodnjak,« se pod prijetno senco s pogledom na vzorno pokošeno zelenico in lepo vzdrževano staro hišo spominja stanja izpred desetletij Zvonka Makuc. »To pa je bil tudi preizkus najine zveze. Mislila si je, če bom jaz tu zavihal nos in rekel, kaj pa je zdaj to, ta ruševina … potem je konec,« potencialno kočljivo situacijo za njuno takratno zvezo opiše Gojmir Lešnjak Gojc.
 

Vrača se življenje

V toplem poletnem dopoldnevu, ki kljub blagi ohladitvi obeta nov vroč dan, z gostiteljema, kostumografinjo Zvonko Makuc in igralcem, režiserjem in voditeljem Gojmirjem Lešnjakom Gojcem, kramljamo pod očarljivim lesenim balkonom, na katerem viseča mreža le čaka, kdo bi si prvi drznil zavleči se vanjo, in ko bo trenutek primeren, oddremati svojo siesto. Kamnita hiša, ki jo objema visoka kamnita ograja s tradicionalnimi velikimi dvokrilnimi vrati, znotraj pa jo mehča urejena trata in par dreves, daje občutek spokojnosti, ki se naseli tudi v obiskovalca.

Ni si težko predstavljati, da na drugi strani zidu vabijo morski valovi ali valovijo polja sivke, morda se bodo vrata že čez trenutek odprla in bo pogled zdrsnil na živahen trg sredi Provanse. Ah, ne, to je vendar kraška vasica Škofi, komaj nekaj hiš ima, v svoje stare stene pa spet privablja življenje. »V tej vasi je trenutno 12 prebivalcev, bili pa smo tudi že samo štirje. Tako da to je najhitreje rastoča vas po številu prebivalcev v Sloveniji, procentualno seveda. Domačini se vračajo,« pojasnjuje Gojc.



Nič čudnega, da ne njega ne Zvonke iz tega dobrodejnega miru ne vleče več nikamor. Rada sta potovala, obredla sta dobršen del sveta, a zdaj se strinjata: »Vedno manjšo potrebo čutiva, da bi hodila okrog.«
 

Staro in moderno hkrati

Te dni sta uživala v dopustniškem ritmu, končno sta dočakala tistih par tednov, ki jih imata lahko le zase. In za družino in sosede, s katerimi se radi družijo, ter seveda prijatelje. Ti so k njima na Kras vedno radi prihajali in če kdo, potem onadva, zgledna in gostoljubna gostitelja, vesta, kaj pomeni imeti hišo odprtih vrat. Dokazi o tem so shranjeni na unikatni lokaciji – stene stranišča so prava družabna kronika. Fotografije njune družine, znanih in manj znanih gostov, druženj s prijatelji, prizori razigranih, nasmejanih, objetih ljudi, ne manjka niti fotografija z njune ohceti, ki so jo pripravili prav na tem dvorišču. Človek bi kar sedel in … gledal, seveda.



In razgledoval bi se tudi po simpatični majhni kuhinji, jedilnici, sobah, policah …, kjer je nepregledno veliko predmetov, slik, starih likalnikov, svečnikov, pletenih košar, cvetnih venčkov, celo pomivalno korito iz ameriškega veleposlaništva je tam našlo novo lokacijo … Stare lesene stopnice in temni močni tramovi lepo uokvirjajo vse, kar se je nabralo v teh letih. »Ja, in nabira se tudi prah, to je hiša muzej, v muzeju pa je težko živeti,« vskoči Gojc, a s prizanesljivim tonom. Zvonka zadržano prizna, da bi danes morda kaj naredila drugače, a ne bistveno.

Gojc si je želel nekaj bolj modernega, a če nič drugega, mu je iz stare hiše uspelo narediti pametno hišo, v kateri je po internetu mogoče upravljati vse sisteme, od nadzora do gretja in zalivanja.
No, resnici na ljubo je treba povedati, da se toliko reči ni nabralo kar samo od sebe, ampak za vsem stoji prav strastna zbirateljica. Zvonka. »Nora sem na stare stvari, pa ne na kakšne lepe gradove, ampak bolj tiste s kmečkim pridihom,« pove z žarečimi očmi. Ljubezen do starin je bila tako močna, da je predmete kupovala na bolšjem trgu, še preden je vedela, da jih bo nekoč lahko razstavila po primernem domovanju. So dragoceni? »Seveda so dragoceni,« pravi, a le zato, ker jih krasi patina časa.



Tako kot njuno hišo, ki jo je Zvonka našla, še preden sta se z Gojcem sploh spoznala. »Vedno sem oboževala vse, kar je bilo kamnitega – Provanso, Dalmacijo, Istro … Nekoč smo šli obiskat režiserja Zvoneta Šedlbauerja, ki ima tu svojo hišo, in sem zagledala ruševino, kjer je bilo vse kot v Trnuljčici. Lastnik je bil neki star gospod, invalid, ki je bil že v domu za ostarele, in občina je, misleč, da nima sorodnikov, dala hišo na dražbo. Z očetovo pomočjo sem imela ravno prav denarja za nakup, če pa bi kdo licitiral, bi pogorela. Dražba se kar ni hotela začeti, na srečo je bil z mano Marcel Buh, ki je bil direktor pri večini filmov, pri katerih sem sodelovala, in se je malo spoznal na stvari. Po eni uri čakanja je zagrozil, da bo organizatorja prijavil, in potem je steklo. Bili smo edini, zato je licitiranje odpadlo in hiša je bila naša. Šele pozneje smo izvedeli, da so dejansko čakali na nekoga, da bo dvignil ceno, a je človek pozabit priti,« se Zvonki še vedno smeji.
 

Nikoli konca

Naključje, usoda, kdo bi vedel, a v Škofih je – ne da bi poznal Zvonko – tudi Gojca med obiskom pri Šedlbauerju ob neki drugi priložnosti prešinila misel, da bi nekega dne rad živel prav tu. In šele ko sta se z Zvonko tja prvič odpravila skupaj, se mu je film zavrtel nazaj in vse se je zdelo zelo znano. Tako so se mu uresničile sanje. »Menda sem že v osnovni šoli govoril, da bom nekoč živel na Krasu. Tu so moji rodni kraji in kri pač ni voda. Pa tudi Zvonka je doma s Primorske,« doda.



»Ja, ampak v Ljubljani so me vedno imeli za Primorko, na Primorskem pa za Ljubljančanko,« pove ženska, ki se je prenove lotila brez pomoči arhitektov, s svojimi idejami in z golimi rokami, kar seveda velja za oba. »Zvonka ima preprosto okus za takšne stvari,« jo pohvali Gojc, ona pa doda, da če bi se še enkrat odločala, bi se ukvarjala z opremljanjem stanovanj.
Brez številnih mojstrov, od zidarjev do mizarjev in kamnosekov, ne bi šlo in oba še vedno kar malce ganjeno omenjata vse, ki so jima pomagali pri tem življenjskem projektu.

Z leti so sosedje spoznali, da ti »Ljubljančani« le niso tako slabi, njihovo največje spoštovanje pa si je Zvonka prislužila že kmalu na začetku, ko je bilo treba s fizično silo razbiti in odstraniti vse stare omete na zunanji in notranji strani sten. »Jaz sem kupil kompresor, živcev pa nisem imel. In Zvonka je dva dni s kompresorsko pištolo tolkla in stolkla dol ves zunanji zid. Potem so domačini rekli, ooo, saj zna delati, ni neka gospa, ki je prišla šminkirat,« se zasmejita.

»Delala sva ogromno in vprašanje, kaj bi bilo, če ne bi upoštevala Marjana Rožanca, ki je bil eden najinih prvih obiskov.« Tudi sam se je vselil v hišo v sosednji vasi in jima iz izkušenj dal odličen nasvet: eno leto delajta, eno leto pa izginita od tod. »In sva se tega držala, eno leto sva dala denar v hišo, drugo leto pa sva si privoščila potovanje. Drugače bi se požrla in hišo zasovražila. Že tako sem jo vsaj dvakrat. Jaz se kar malo kregam, da zdaj imam pa dosti,« razkrije Zvonka.

Tu vmes poseže Gojc, češ da dela še ni konec in ga tudi ne sme biti, ker bo potem konec tudi vsega drugega. Tudi zato se zadnje čase posveča nekdanjemu bunkerju v kleti in ga postopoma spreminja v vinsko klet. Nasploh je v hiši marsikaj iz lesa naredil sam, police, mize, v teh dneh dela novo omaro, ker je stara razpadla. Nič umetelnega, pojasni, a ko se loti dela, rad vmes naredi še kaj drugega iz lesa. »Zvonka pa se jezi in me priganja, naj najprej dokončam tisto, česar sem se najprej lotil,« se muza. »Gojc ves čas meša vse, kar počne,« pristavi še Zvonka.

»Tak sem, potrebuje malo predaha,« se zasmeji, češ da tudi v umetniškem ustvarjanju ni drugačen. »Zelo rad imam gledališče, zelo rad imam film, veliko režiram, predvsem pa veliko delam z ljubiteljskimi gledališči.« In našteva projekte, da se človek samo čudi, kako mu sploh uspe vse stlačiti v urnike. Igralstvo, režija, tv-oddaje, vlogi v muzikalih Mamma mia in Nune v akciji, pa novi načrti, ob katerih ga je presenetila misel, da bi se lahko že čez par let upokojil. »Saj ne rečem, včasih bi mi pasalo, ampak …« Ampak je škoda zamuditi lepe stvari, ki jih prinese delo.
 

Mamma mia, še zadnjič

»Zadnja stvar, ki sem jo delal, in to z velikim užitkom, je kratki film režiserja Žige Virca, ki je med drugim posnel Houston, imamo problem. Delovni naslov je Sveti krst, Špela Rozin igra mojo mamo, Nina Valič pa mojo simpatijo, iz katere se rodi ljubezen, vsebine ne bom govoril, ker bi bilo škoda. Lahko povem, da gre za črno komedijo.«



Z velikih veseljem omeni predstavo Mamma mia, v kateri je nastopil kot Bill in bo to nedeljo še zadnjič na odru Križank, kjer je s 23 ponovitvami postavila poseben rekord. »Bilo mi je res v užitek, ne le zato, ker smo se v ekipi odlično ujeli, ampak tudi, ker je producent Jure Franko pokazal izjemen pogum, to ni bil mačji kašelj. Zelo cenim, da se je odločil muzikal narediti v maksimalnih tehničnih pogojih, z vrhunsko lučjo, vrhunskim zvokom ...«



Zdi se, da je Gojca povsod polno, na vseh koncih Slovenije, od sodelovanja s KD Janez Jalen v Notranjih Goricah do KUD Šempeter pri Novi Gorici, tudi njegova kuharska oddaja Čarokuhinja še traja. Najbolj pa je v zadnjem času ponosen na predstavo Petelinji zajtrk, ki jo je podpisal kot režiser in velja za najboljšo predstavo preteklega leta v amaterskih gledališčih. »Petelinji zajtrk je nastal po filmu, knjigi in radijski igri, izhajali smo iz vsega naštetega. Besedilo smo prenesli v gorenjščino, kar je bil svojevrsten izziv, a tako bolj zaživi, in ga postavili v ruralno okolje. Mislim, da v Ljubljani ne bi funkcioniralo, čeprav nismo poskusili. Moči sta združila jeseniško gledališče Tone Čufar in Šentjakobsko in predstava še zdaj živi naprej.«


Za prihodnje leto pa pripravlja projekt z delovnim naslovom 12 postaj v nekem življenju. »Gre za obračun s 60 leti mojega življenja, bivanja na tem planetu. Sebastian Duh, izjemen glasbenik, mi je pomagal pri muziki in aranžmajih. Po 25 letih bom spet šel v javnost z gledališko-glasbenim projektom, povabil sem še Jašo Jamnika, da bo režiral in igral z mano. Ravno zdaj se bova lotila veznih tekstov, songe sem nekako že končal. O bendu, ki me bo spremljal, pa bom še malo molčal. Nisem si upal želeti takšnih glasbenikov ob sebi, kot so mi zdaj potrdili, da bodo.«

Skupaj Zvonka kot kostumografka in Gojc sodelujeta v predstavah v Šentjakobskem gledališču, praviloma pa se v njegove projekte ne vmešava, čeprav mož pravi, da je prav ona njegov najboljši kritik. A šele potem, ko je predstava že narejena. »Le zdaj, ko sem muziko delal doma, se je skoz nekaj 'petljala' zraven. Moram reči, da je v mnogih primerih imela prav. Čeprav najprej rečeš: Kaj, no, kaj ni dobro!? Potem pa prespiš in vidiš, da je njene pripombe pametno upoštevati.«


Res pa je, da Zvonka po upokojitvi svoje nekdanje službe prav nič ne pogreša. Uživala je v njej, rada je delala v ekipi in hodila na snemanja, a dejstvo, da je bilo vse manj denarja za kostume in honorarje, je ubijalo veselje. »Pred dvema letoma sem delala zadnji film z Markom Sosičem Komedija solz. Res zadnji film, ko so bili pogoji takšni, kot bi morali biti, pa je bil Veter v mreži v režiji Filipa Robarja Dorina. To je bil še zadnji projekt, ki je imel dovolj denarja, da sem lahko tudi v kostumografiji nekaj pokazala, zato sem tudi dobila nagrado za svoje delo. Bistvo je v tem, da je treba narediti kostume, ki jih nihče ne opazi, ki niso moteči za gledalca. Ponosna pa sem tudi na to, da sem bila kostumografka v z oskarjem nagrajenem filmu Nikogaršnja zemlja.«
 

Mistika Tanzanije in Peruja

Menda je gradnja hiše velika preizkušnja za trdnost zakona, Zvonka pa je nekoč dodala, da se tudi na potovanjih pokaže, ali sta dva za skupaj ali ne: »Če zdržiš s partnerjem na potovanjih, lahko zdržiš z njim vse življenje!« Onadva sta dvakratno preverjena. Brez večjih težav. In ko izbirata vsak svoj najlepši popotniški spomin, Gojc nemudoma omeni večer, ki sta ga preživela s plemenom Hazabe v Tanzaniji.



»Eden najbolj mističnih dogodkov v mojem življenju je bil obred ob prazniku prazne lune, ki sva ga doživela med Hazabami v Tanzaniji. Povabili so nas na obred, na katerega belcev nikoli ne vabijo, in obljubiti smo morali, da o tem, kaj smo tam doživeli, ne bomo nikoli govorili. Naš žal pokojni prijatelj Miško je veliko naredil zanje, zato so nam bili naklonjeni, pa tudi mi smo se jim poskušali oddolžiti z dobrodelno akcijo,« pove Gojc in še naprej spoštuje dogovor o molčečnosti.

Zvonka pa je še vedno očarana nad Južno Ameriko, zlasti nad Perujem. »Peru je moj, ljudje tam so čisto drugačni. Na Machu Picchu naju je peljal najin vodnik, fakultetno izobražen Indijanec, in čeprav je bilo veliko turistov, je vladala tišina. On pa nama je zaigral na piščal, in ko sem prišla tja gor, sem edinkrat v življenju pomislila, da bog je.«
Če pa bi se enkrat Zvonka in Gojc nažrla vsega, s Krasom vred, ki se jima zdi najlepši jeseni, ko se ves odene v rdečo, bi kupila enosmerno vozovnico za Novo Zelandijo. Skupaj.