»Na Pokljuki je še tako, da imajo krave prednost,« pravi Ivica Torkar, ki nas spremlja po planini Goreljek, kjer ima njena družina od nekdaj svoj »rot«, rovt, izkrčeno posest s travniki, kjer so kosili, sušili seno za zimo in pasli živino. Kadar se rogate živali zibljejo po cesti skozi naselje na pašo ali z nje, morajo vozniki pač mirno počakati pri kraju. Iz marsikaterega stanu je v zadnjih šestdesetih letih nastal vikend, a nekateri še služijo svojemu prvotnemu namenu. Živina in človek skupaj ohranjata planine, ki so že dolgo zanimive tudi za turizem.

Sožitje na pokljuških planinah

Na Goreljku je sredi tedna zgodaj dopoldne spokojno, kakor da je glavna turistična sezona že mimo in ne na vrhuncu. Pred hotelom Jelka si je mogoče izbrati najbolj senčno mizo, ker je gostov le za eno ali dve omizji. Spodaj v bregu na travniku ob žičnici je slišati pozvanjanje kravjega zvonca, a tudi tam ni nobene gneče, le nekaj živali: »Krava je pametna, umakne se v senco, poišče vodo.« Domačini iz bohinjskih vasi, ki gospodarijo na Pokljuki, so se navadili živeti v sožitju s počitniškim prebivalstvom in dnevnimi obiskovalci, če le spoštujejo pravila, ki veljajo v planinah. Navsezadnje koristijo drug drugemu.

»Letos je tu gori manj ljudi,« opaža Francelj Benedik s kmetije pri Mihovih v zaselku Krniški Lom, ki spada pod vas Koprivnik, kar izpričuje tudi hišna številka – Koprivnik 19. Na Goreljku pa imajo hišno številko 90. Tam najdemo 80-letnega gospodarja in nekaj let mlajšo ženo Mojco pri vsakdanjih opravilih. Živine na Goreljku nimata več, ker sta skrb zanjo in molža za njiju postali prenaporni: »Z mamo sva imela veliko skute, ampak tega zdaj ne bi več zmogla. Pomolzel bi še in mleko oddal, če bi bila na Goreljku še mlekarna. Pa je že dolgo ni več.« Kislo mleko in žgance pa Mojca še postavi pred pohodnike, če potrkajo na njuno hišico, in tudi suha zelišča za čaj ima pripravljena.

Na planini sta preživela dve zimi, lanska pa je bila prehuda, tako da sta se morala pred snegom in mrazom umakniti domov na Krniški Lom. Gospodarja z Goreljka 90 imata tri otroke, osem vnukov in tudi že pravnuka. Doma se s kmetijo ukvarjajo sin, snaha in vnuki, ata in mama pomagata po svojih močeh. Nekaj repov je še v hlevu, a ne veliko, čez poletje se pasejo v planini Zajavornik in na Rud­nem polju. Septembra pa bodo krave najbrž še prignali na Goreljek, da bodo popasle travnik, preden se bodo vrnile na Koprivnik.

Poletje v »rotih«

Letos je prazen tudi hlev družine Dobravec v Zevtarjovem rotu pod hotelom Jelka, kjer se travnik oziroma pašnik v širokem pasu vzpenja navzgor do gozda in naprej do grebena na vrhu vzpetine, ki se na drugo stran prevesi v planino Jelje. Mladi za pašo in molžo v planini nimajo več časa, ker so zdaj že vsi v službi. Prirejo mleka bodo nadaljevali jeseni, ko bodo krave spet v hlevu, in Ivica bo nečaku spet pomagala tako, da bo rednim strankam prinašala mleko in skuto z domačije na Zevtu. Dotlej pa bo Dobravčeva živina na planini, s Praprot­nice se je preselila na Konjščico, ne zaradi mleka, le toliko, da preživi poletje na paši, domači pa si bodo ta čas malo odpočili, pripoveduje Ivica: »Težko je ob službi še skrbeti za živino. Zjutraj moraš najprej v hlev, potem pa od doma. Upamo, da bodo krave zdaj ostale breje, ker če nimajo telet, tudi mleka ni. Potem niso ne tič ne miš.«
Na Goreljku ne pasejo več, hiše so le še za turizem. Krav je na Pokljuki vse manj, pravita Ivica In Francelj. Ko ne bo več živine in ljudi, ki so pripravljeni gos­podariti po planinah, se bodo zarasle, je zaskrbljen Francelj, ki je vso delovno dobo delal kot gozdar: »Letos sta se na Goreljku ustavila dva hleva, naš in vaš, Zevtarjov. Mi smo imeli po pet glav živine, vi tudi po pet, to se kar pozna.« Lastniki počitniških hiš in dnevni obiskovalci na planini nimajo nepomembne vloge in pozna se, kadar jih je bolj malo, tako kot letos: »Lani so na planini Zajavornik sproti prodali ves sir in mleko, tako da so kmetje dobili le denar. Letos pa so jim razdelili tudi sir.«

Na Goreljku so imeli »rote« kmetje s Koprivnika, našteva Ivica, in stara pravila veljajo še danes, čeprav se zdaj, ko je živine povsod malo, pašne skupnosti lahko dogovorijo tudi drugače: »Mi smo bili z rovtom na Goreljku edini iz Jereke, kamor je spadala naša samot­na kmetija. Drugače imajo Jerekarji planino Jelje, Gorjuše imajo Zajavornik, Podjele imajo Konjsko dolino, Češnjani pa Zajamnike. Srednja vas ima Praprotinico in Uskovnico.« Dobravčevi so imeli »rote« še drugje – »na Koprivniku, v Žrevu in v Šelišneku«. Na Goreljku so ostali dva ali tri tedne, odvisno od vremena in tudi od števila delavcev, ki jih je dobil oče za pomoč. V tem času so pokosili, »posekli« travo, jo obračali, sušili in pospravili: »Gor smo prišli peš ali pa z vozom, z volom. Večinoma pa smo vse znosili v krošnji in v rukzokih. Jaz sem zmeraj nesla grablje. Danes pa je tako. Zjutraj pridejo pokosit, zvečer travo zbalirajo, naslednji dan bal že ni več.«



V petih, šestih desetletjih se je na robu Pokljuke, na Goreljku, kjer se ta gozdnata visoka kraška planota – ki se na obsežnem območju razteza na 1100 do 1400 metrih nadmorske višine – zaviha navzdol proti najvišjim bohinjskim vasem pod njenim robom, veliko spremenilo, pravi Ivica: »Cesto od Koprivnika do Goreljka, ki je zdaj celo asfaltirana, so naredili pred petintridesetimi leti, prej je bila speljana le kolovozna pot. Tu spodaj, pod hotelom Jelka, smo imeli planšarski stan in hlev. Žičnica pod Jelko, ki so jo postavili pred kakšnimi 20 leti, stoji na zemlji mojega nečaka. S sestro sva po mami dobili stan. Pod nami je bil Podkokarjev rot, malo niže Galetov, na desni sta bila Cerkovenški hlev in stan, potem Podrobničarjeva, na ono stran so bili Jurjevčovi s Koprivnika ... To so bile same kmetije.« Z vseh koncev Goreljka so se stekale stezice proti sirarni ob glavni poti čez planino, se spomni, kakor da bi bilo včeraj: »Bile so tako shojene, tako gladke, da bi na njih lahko našel šivanko. Po sredi planine pa je šel kolovoz. Takrat je bilo na Goreljku kot v pravljici.« Res, doda tudi Francelj, včasih je bilo na Goreljku veliko živali in ljudi, vse drugače kot danes, ko se tu pase prav majhna čreda: »Naroda je bilo res veliko, pri vsaki staji so bili majerji. Vsi so imeli dovolj dela, ker je bilo tudi krav veliko. Imeli smo sirarja, tako da sem samo pomolzel in mleko oddal v sirarno. V tistih časih je bilo najbolj fletno.«

Posest na Goreljku

Ivica, ki zdaj živi v Bohinjski Bistrici, se je rodila v samotnem zaselku na Zevtu, ki spada pod vas Jereka v vzhodnem delu Zgornje Bohinjske doline, a leži visoko nad njo, na skoraj tisoč metrih nadmorske višine, tako da se spogleduje s Podjelami, ki so na isti višini. Cesto do njihove domačije so naredili pred 36 leti. Leta 1954, ko je privekala na svet in je tudi na Zevtu zasvetila električna luč, pa je do njene rojstne hiše, v kateri se je njenim staršem rodilo sedem otrok, še peljala le kolovozna pot, prevozna s konjsko ali volovsko vprego. Vse, česar niso gor pripeljali, so prinesli na rokah ali na hrbtu. Do najbližjega soseda so bili oddaljeni dobre pol ure, pravi Ivica, do osnovne šole na Koprivniku pa je bilo tri četrt ure hoje, in ker je bila najmlajša od sedmih otrok pri hiši, je tja in nazaj pešačila sama, kajti vsi drugi so pred njo prerasli koprivniško štirirazrednico. V petem razredu so se vsi bohinjski otroci iz štirirazrednih podružnic preselili v bistriško osnovno šolo, odtlej je zaradi šole pešačila le še do avtobusne postaje v Jereki. »Ker sem imel toliko treninga, sem bil hiter kot srna in tudi kondicijo sem imel dobro. Do osemnajstega leta sem bil prvi na vseh tekaških tekmovanjih v radovljiški občini. Otroci danes premalo hodijo. Letos bom šel 18. avgusta na tek okoli Bohinjskega jezera,« pripoveduje Ivica, ki ohranja domače narečje in tudi govor na fanta, nekdaj značilen za te kraje, danes pa je že prava redkost, posebno med mladimi ljudmi. Družina Dobravec, po domače na Zevtu, kjer je bila rojstna hiša njenega očeta, je živela le od kmetije: »Moja mama je bila Kocjančeva s Podjelja. Ko je prišla na Zevt, je imel oče še dve sestri in svojo mamo, z mojo mamo pa je k hiši vzel še njeno mamo.« Ena od očetovih sester se je z Zevta poročila na Krniški Lom – to je bila Francljeva mama, se pravi, da je Ivica njegova sestrična.



Francljev stari oče, ki je bil doma iz Stražišča pri Kranju, je moral biti pogumen otrok: pri sedmih letih se je skril na poštni voz in se z njim pripeljal do železniške postaje na Nomenju, kjer je izstopil. Neka dobra žena ga je odpeljala s seboj na Koprivnik, očedili so ga uši in ga nahranili. Tako je od malega pomagal po kmetijah, čez leto zunaj, pozimi je prebiral fižol in takšne reči. Pri štirinajstih letih je ustrelil prvega srnjaka in potem je bil lovec, pravi Francelj. Počasi je zaslužil toliko, da je začel kupovati zemljo in se ustalil na Krniškem Lomu. Leta 1927 je stari oče kupil stajo in hlev na Goreljku. Deset let pozneje, leta 1938, ko se je Francelj rodil, pa je njegov oče ob dedovi pomoči tam na zidanem podstavku postavil veliko leseno hišo, da bi se družina ukvarjala s turizmom. Teta, očetova sestra, je na planini majarila in sprejemala turiste, kuhala jim je žgance in postregla kislo mleko. Turizem se je na Pokljuki začel še v času kraljevine Jugoslavije: »Gostje so z vlakom prihajali do Nomenja, od tam pa po kolovozu na Goreljek. Kakšen teden so ostali pri moji teti, potem so šli nazaj na vlak. Tamle spodaj je imel hišo neki zdravnik, zgoraj na hribu pa malar iz Ljubljane, vsi so bili tukaj že pred drugo svetovno vojno. Vse počitniške hiške, ki jih je pozneje uporabljal slovenski izvršni svet, so imeli pred vojno razni ljubljanski trgovci.«

Leta 1941, ko je bil Francelj star tri leta, njegova sestra Cilka pa sedem, je družino prizadela velika nesreča. Po kapitulaciji jugoslovanske vojske se je njun oče vračal proti domu, a zaradi nesrečnega spleta okoliščin so ga na Dolenjskem ustrelili četniki. Dedek je postal Francljev in Cilkin skrbnik, »jeref«, kakor rečejo na Koprivniku, in tako je bilo do leta 1947, ko je umrl. Posest je zapustil Franclju in ga z oporoko zavezal, da mora sestri prepustiti »nizki kostanj v hiši«.
Hišo, ki jo je na Goreljku postavil oče, je Francelj prodal in jo po dogovoru z novim lastnikom tudi podrl: »Hotel sem videti, kako jo je oče zgradil. Rekel sem, saj jo bomo hitro podrli. Tamle dol sem postavil traktor, zajlo sem privezal za sleme, pettonsko vitljo sem imel, rekel sem, potegnili bomo, pa bo. Hiša pa se ni niti premaknila, tako trdno je bila narejena, za Pokljuko, za sneg.« Hiško s hlevom, v kateri z ženo Mojco na Goreljku gospodarita zdaj, je Francelj postavil pozneje. Nikoli pa niso prodali travnika pod hišo, tako da še danes »sečejo« na njem.

Na Pokljuki ponavadi kosijo enkrat, potem pa travnik jeseni popase živina. Doma na Koprivniku imajo zemljo bolj v bregu, teren je tak, da se hitro posuši, na Goreljku pa je travnik na ravnem in bolje obdrži vlago: »Če je dovolj mokro, imamo sena še pa še, če je suho, je pa veliko izpada. Lani je moral sin seno dokupiti, s tem pa ni računa. Mleko je poceni, seno pa kar drago.« Sirarji na Goreljku so vedno poznali vse skrivnosti dobrega sira in zakaj ni pravega okusa, se dobro spomni Francelj: »Včasih kakšne krave zvečer nismo našli in je nismo prignali domov, da bi jo zvečer pomolzli. Mleko, ki vso noč ostane v vimenu, pa ni primerno za sir, od živali se navzame soli. Pastir mi je pravil, da je vedno vedel, če ga je kdo prinesel okoli, tako da je v bazen vlil tudi takšno mleko. Takoj se je poznalo pri siru.«

Srečanje z mohantom

Francljeva žena Mojca je na Pokljuko prišla kot mlado, komaj polnoletno dekle, ker je imela službo na izvršnem svetu in je delala v počitniških hišah, ki jih je zase uporabljala slovenska politika. Še dobro se spomni, v katerih hiškah so imeli pripravljene sobe za Tita, Kraigherja, Kardelja, Marinka in druge visoke politike, kje je bil nastan­jen protokol in kje stražarji ... Tri leta je delala pri izvršnem svetu, potem pa se je pri dvajsetih poročila s Francljem in odtlej živi pri Mihovih na Krniškem Lomu. Še dobro se spomni, kako so ji, ko sta bila še fant in dekle, Francljevi domači prijazno ponujali sir mohant, v teh krajih zelo cenjeno domačo posebnost, češ da je zelo dober in zdrav, njej pa je strašno smrdel, »kakor da bi imel v ustih gnil zob, tak okus si imel«, kar odkrito jim je povedala, da ji ni prav nič všeč. No, pozneje se je nanj navadila, in kot z občudovanjem pove Francelj, je zdaj prava mojstrica za to bohinjsko specialiteto: »Dokler nisem prišla na Koprivnik, nisem nikoli slišala za mohant in tudi videla ga nisem. Poskusila sem in si rekla: o, Marija. Prvo srečanje z njim je bilo grozno. Danes pa ga rada jem in tudi delam ga. Navaditi se moraš nanj in zdaj tudi jaz rečem, da je zelo dober. Tašča me je naučila delati sir iz velikih količin mleka, tega od doma nisem bila navajena. Imeli smo eno kravico in vse mleko se je porabilo sproti. Sir in skuto sem nosila prodajat na Bled ali Jesenice, najprej s Koprivnika peš na Bitnje, potem pa naprej. Vmes so nas velikokrat pobrali gozdni delavci s svojimi tovornjaki, da nismo vso pot pešačili.«

Danes mohant nima več tako močnega vonja, pravi Mojca, ki je po rodu iz Hrvaškega Zagorja, iz vasi takoj za mejo v bližini Podčetrtka: »No, ni nujno, da ima tako močan vonj, če nočeš. Včasih je bil pogoj, da je moral biti mohant starejši od štirih mesecev, takrat pa je res že začel smrdeti. Lahko ga res pustiš zoreti tako dolgo. Mlajši je zelo dober, saj že ima svoj značilni okus in vonj, ampak ni tako hudo smrdljiv. Meni je tak bolj všeč. Danes imamo tudi boljšo posodo, ki jo lahko hermetično zapreš in ne zori tako hitro.« Pri mohantu je zelo pomembno, da mleko res dobro posnamejo in mu tako odvzamejo čim več maščobe, da s posnemalnikom izločijo čim več smetane: »Če v mleku ostane maščoba, postane žarka, sir je potem nekam grenak.« Zato je ob mohantu vedno dovolj smetane, iz katere naredijo maslo.



Francelj in Mojca še ne vesta, kako dolgo bosta letos ostala v svoji leseni hišici na Goreljku, »odvisno od vremena in zdravja«. Pod streho nad hlevom, ki je zdaj prazen, se za zimo sušijo pokljuške zeli. Rman deluje kot naravni antibiotik, pove Mojca. Vkuhane brusnice so imeli že v starih časih v domači lekarni proti vročini, pa tudi za priboljšek k nedeljskemu kosilu ob praženem krompirju in govedini. Včasih je Francelj šel in nabral po šest, sedem litrov brusnic, »prajzelpera«, v enem dnevu, zdaj jih ni več toliko, tudi borovnice so se nekako izgubile. »Narava se spreminja, no, saj tudi ljudje niso več taki, kot so bili,« pridene Ivica. Ampak planinsko mleko z Goreljka je še vedno nekaj posebno dobrega, je prepričan Francelj, »stoprocentno je tle zgoraj boljše«, ker so v paši zdravilne rastline, ta paša ima v sebi več beljakovin, in više ko greš, boljše je: »Sir s planine Krstenica je, kot da bi jedel rožce.«

Na Goreljku se tudi v najbolj vročem poletju ozračje že zvečer ohladi, da se je treba na klopi pred stanom zaviti v toplo volneno jopo. Da je v njuni hišici prijetno toplo, Francelj zakuri v štedilniku, pozimi pa je treba zakuriti tudi kmečko peč. Ampak zima le še ni tako blizu, jesen pa bo tu gori kmalu potrkala na stara lesena vrata in takrat se bo tudi živina vrnila v domače hleve. »Moj oče, ki je mrtev že 46 let, je večkrat rekel, da bodo prišli časi, ko boš lahko od Bohinja do Bleda kupil zlate zvonce, samo krav ne bo, da bi jim jih obesil,« se spominja Ivica. Menda za Goreljek, za Pokljuko le še ni prišel ta nesrečni čas.