Moški, ženska, nutrija

Na dopustu se ob svoj telefon spotaknem le redko. Največ enkrat na dan zajadram na splet, ker se mi zdi, da se moram vsaj pretvarjati, da vem, kaj se po svetu dogaja, bentim čez slabo povezavo in preverim novice iz domovine. Zdi se, da novic ni, tudi na družbenih omrežjih se vsi še vedno ukvarjajo s Tino Gaber in nutrijami, uporabniki pa kar tekmujejo, kdo bo v svojem zapisu bolj prefinjeno žaljiv.

Prvo spletno družbeno omrežje je nastalo leta 1997, imenovalo se je sixdegrees.com. Tri leta kasneje se mu je pridružil hot or not, ki je uporabnike vabil, naj naložijo svoje fotografije, da lahko drugi ocenijo njihovo privlačnost. Vplival naj bi na ustvarjalce facebooka in youtuba. Facebook je nastal leta 2004, dve leti kasneje je prišel še twitter in svet se je nepovratno spremenil.

V enem od romanov Pearl S. Buck sem nekoč brala o Kitajcu, ki je imel tako lepo ženo, da je šele po dveh desetletjih ugotovil, da je neumna. Danes bi mu bilo jasno mnogo hitreje, če bi le odprl enega od njenih profilov na družbenih omrežjih.

Ideja je bila dobra, družbena omrežja naj bi ljudem omogočala, da so bolj povezani, tudi če jih ločuje velika geografska razdalja, a dve desetletji po nastanku največjega med njimi se je v celoti potrdila znamenita Sartrova misel, da so pekel drugi ljudje.

Družbena omrežja so med nas treščila brez navodil za uporabo, brez osnovnih smernic, kako se na njih obnašati. Naplavila so vso našo majhnost, frustracije in nizke strasti. Vsi imamo mnenje o vsem in hej, več kot pripravljeni smo ga deliti s svetom! Za prgišče všečkov in deset sekund slave smo prodali svojo dušo. Če moramo zato napisati, da je sosedova Mica kurba, da je pred vrati državljanska vojna, ali zatajiti lastno mater, to storimo brez trohice oklevanja, potem pa trepetamo, si grizemo nohte in čakamo na odziv, na dnevni odmerek dopamina.

V varnem zavetju doma in v udobju relativne anonimnosti iz nas bruhajo žaljivke, diskreditacije, zavist, skratka gnojnica. A to je le vrh ledene gore. V zadnji številki Globala berem pretresljiv članek Trgovina z otroki, ki je bil objavljen v Guardianu. Avtorici Katie McQue in Mei-Ling McNamara navajata: »Po podatkih Urada Združenih narodov za mamila in kriminal (UNODC) trgovci z ljudmi splet uporabljajo kot 'digitalna lovišča', saj jim omogoča dostop do strank in potencialnih žrtev, pri čemer na družbenih omrežjih iščejo predvsem otroke. Po podatkih iz poročila ameriške nepridobitne ustanove Human Trafficking Institute je bil leta 2020 facebook omrežje, ki so ga trgovci z ljudmi na podlagi analize 105 primerov spolne trgovine z otroki najpogosteje uporabljali za nagovarjanje in novačenje otrok. Analiza je instagram uvrstila na drugo mesto po pogostosti rabe v take namene, snapchat pa na tretje.«

Odlična navodila za uporabo družbenih omrežij je dal že prvi med modreci, Sokrat. Poznate njegov trojni test? Ko ga je nekoč znanec hotel zaplesti v opravljanje skupnega znanca, mu je znameniti filozof zastavil tri vprašanja: Si se prepričal, da je to, kar mi boš povedal, popolnoma resnično? Ali je to, kar mi boš povedal o prijatelju, nekaj dobrega? Je to, kar mi boš povedal o prijatelju, uporabno zame? Po treh negativnih odgovorih je Sokrat pogovor sklenil z besedami: »Torej, če to, kar mi želiš povedati, ni nujno resnično, ne dobro in ne uporabno, zakaj bi mi to sploh želel povedati?« Legenda pravi, da je znanec obmolknil in si za vedno zapomnil modrost trojnega testa. Legenda laže. Preverite družbeno omrežje, ki ga uporabljate.

Poljska pesnica in Nobelova nagrajenka za književnost leta 1996 Wisława Szymborska v pesmi Dlan, ki je pri nas izšla v antologiji Radost pisanja v prevodu Jane Unuk, zapiše:
 

Sedemindvajset kosti,
petintrideset mišic,
kakšnih dva tisoč živčnih celic
v vsaki blazinici naših petih prstov.
To je čisto zadosti,
da napišeš Mein Kampf
ali Medveda Puja.

Izbira je še vedno naša.