Morje, sonce, mivka – odbojka

Številne igre z žogo so v zadnjih desetletjih dobile poletne različice, vendar nobeni ni uspel takšen globalni preboj, kot je odbojki na mivki, ki so jo pred več kot stoletjem začeli igrati na Havajih. Zdaj ima domovinsko pravico povsod, od olimpijskih iger do slovenskih plaž in piknikov …

Za partijo odbojke na mivki so dovolj mreža, žoga in vsaj štirje zanesenjaki, ki se na počitnicah ali pikniku kratkočasijo z igro, ob kateri se družijo, zabavajo in ne nazadnje razgibajo. Številni po svetu pa se s tem športom ukvarjajo precej bolj resno, med njimi Tjaša Kotnik, hči nekdanjega slovenskega košarkarskega reprezentanta Slavka, ki je v zadnjih štirih letih štirikrat postala slovenska prvakinja. Najprej trikrat v navezi s Tjašo Jančar, letos pa z Moniko Potokar. Pred tem je kot igralka dvoranske odbojke študirala v ZDA in postala magistrica psihologije. Temu poklicu se bo morda posvetila v prihodnje, ta čas pa je njena prva ljubezen mivka.

»Način življenja mi pri odbojki na mivki bolj ustreza kot pri dvoranski, manj je omejitev. V dvorani si vso sezono na isti lokaciji, kar je težava, če ti kraj, v katerega si prišel, ni všeč. Sem bolj samosvoja, ustreza mi, da potujem, spoznavam nove ljudi, da je pristop bolj individualen. Na igrišču sta samo dva in od vsakega je veliko odvisno. V dvoranski odbojki si zamenljiv, če ti ne gre, si na klopi. Na mivki so psihološki izzivi večji,« je o preskoku s parketa na mivko povedala 27-letnica iz Ljubljane, ki je v tej »koronski« sezoni v zadnjem mesecu vendarle dočakala DP v Kranju in turnir svetovne serije na ljubljanskem Kongresnem trgu.



Potovalni del, v katerem tako uživa, je letos kajpak precej okrnjen. »Običajno smo igrali vsak konec tedna, dinamika je bila visoka, zdaj ni načrtov, le odpovedi turnirjev že od aprila in maja. Mislili smo, da od sezone ne bo nič, vse je viselo v zraku. Na srečo smo imeli vsaj DP in ljubljanski turnir, vendar je sezona še vedno nenavadna. Pretekla leta smo trenirali skupaj s tujimi ekipami, greš na turnir in tam ostaneš dlje, da imaš sparing partnerje. Ker letos tega ni, smo v Sloveniji poklicne igralke k sodelovanju povabile boljše moške rekreativne ekipe, da smo zapolnili vrzel. Še vedno resno delamo, primanjkuje pa nam partnerjev za trening,« je razmere opisala naša sogovornica, ki se z rekreativci sicer občasno sreča tudi kot trenerka na taborih igralcev odbojke na mivki.
 

Odbojkarske počitnice

»Tudi v Sloveniji ga vsako leto pripravijo, vendar se jih jaz udeležujem v tujini. Dobro je, da te osnove nauči nekdo, ki je strokovno podkovan. Ti tabori so običajno enotedenske odbojkarske počitnice, druženje in učenje. Ustrezajo mi, ker se tam zberejo tudi poklicne naveze, treniramo skupaj, nekateri delamo tudi z ljubiteljskimi igralci. Dobro je, ker na takšne tabore pridejo tisti, ki jih to zanima in bi se radi naučili osnov ali nadgradili svoje znanje. Sicer pa se mi zdi za rekreativce bolj zabavna igra na mivki, zanje je tudi bolj prijazna, lahko se mečejo brez posledic. Igra v dvorani zahteva resnejši, bolj tekmovalen pristop. Ne nazadnje lahko na mivki igra po šest rekreativcev v vsaki ekipi. Več jih je, manj tekmovalno je. Manj igralcev je, bolj resna je igra,« je Kotnikova povedala o ljubiteljskih igralcih, ki so zanjo včasih tudi nepredvidljivi tekmeci.



»Nekateri igrajo na kar visoki ravni, imajo tudi veliko turnirjev. Težko je igrati proti njim, ker ne veš, kam bo šla žoga. Ko igraš proti poklicnim igralcem, znaš prebrati njihovo gibanje in tehniko, bereš položaje bokov, ramen, zalete pri udarcih, pri rekreativcih pa je nemalokrat tako, da pri udarcu še sami ne vedo, kam bodo poslali žogo. To je izziv zanje in za tekmece,« je za Kotnikovo največja razlika med vrhunskimi igralci in najbolj zavzetimi rekreativci v nadzoru nad žogo.



Najmanj ga imajo kajpak začetniki, ki morajo biti pozorni na nekaj stvari, da se odbojkarski užitki ne bi sprevrgli v nepotrebne bolečine. »Če nimaš pravilne tehnike, se lahko poškoduješ. Če tega nisi vajen, si je treba tudi utrditi kožo na rokah, narediti dovolj ponovitev in se navaditi na udarce. Rekreativci nemalokrat uporabljajo neprimerne, cenejše žoge, ki so običajno zelo trde, že skoraj takšne kot nogometne. V nakup kakovostnejše žoge se izplača vložiti 50 ali 60 evrov. Pozorni pa moramo biti tudi na podlago, na kateri igramo. Mivka mora biti dovolj mehka in globoka, igrišče mora biti primerno vzdrževano. Neobdelana igrišča postanejo trda, če jih ne prekopavajo redno, je podlaga skoraj tako trda kot v dvorani, če se vržeš, se lahko poškoduješ. Na plaži pa so lahko v mivki školjke, kamni in drugi tujki. Na enem od turnirjev smo doživeli tudi to, da si je neka igralka stopalo prebodla z vilicami za peko na žaru, ki so bile skrite v mivki. Tudi jaz sem že s kolenom udarila v vejo,« je 188 cm visoka odbojkarica naštela nekaj pasti, ki se jim je mogoče izogniti z nekaj previdnosti.
 

S servisom do zmage

Katere pa so najbolj pogoste napake, ki jih opazi pri ljubiteljskih igralcih? »Pri začetnikih je nevarnost poškodbe prstov, ker gredo nepravilno v blok, s prsti usmerjeni naravnost proti žogi. Iz ničle tudi ne gre skočiti na igrišče. To boste občutili v mišicah. To velja za kateri koli šport, še posebno pa za odbojko na mivki, v kateri je veliko poskokov in nenadnih, eksplozivnih gibov. Lotiti se je moramo kolikor toliko telesno pripravljeni. Ni dovolj, da le igramo odbojko, treba je delati še druge vaje za moč in kondicijo,« celovito vadbo priporoča Kotnikova, ki ima tudi nekaj taktičnih napotkov, kako v rekreativnem dvoboju »na kolena spraviti« tekmece.



»Pri rekreativcih je velika prednost dober začetni udarec, saj je sprejem nemalokrat hiba na tej ravni. Pri sprejemu je treba biti potrpežljiv, čakati žogo, veliko ljudi hoče biti vedno za žogo, mi jo jemljemo ob strani. Rekreativci nemalokrat že prvo žogo pošljejo nazaj čez mrežo, veliko bolje je, če si jo podajaš in razviješ igro. Na rekreativni ravni je težava tudi usklajeno premikanje in pokrivanje igrišča, če sta samo dva v ekipi. Če ne gre za vrhunsko igro, ni potrebe po skakanju v blok na mreži, bolje je ostati v obrambi. Nekateri mislijo, da morajo v blok, ker vidijo, da tako igrajo profesionalci. V resnici pa le soigralca pustijo, da sam pokriva celotno igrišče,« je Kotnikova svetovala pravo taktiko za ljubiteljske igralce, ki jim priporoča čim več treninga, vendar ne vsega naenkrat: »Nekateri rekreativci igrajo tudi po štiri ure. Ne vidim razloga, zakaj bi vztrajali tako dolgo, jaz sem na mivki dve uri na dan in takrat delam na polno. Nekateri so sicer dovolj telesno zmogljivi, vendar če pretiravaš, izvedba ni več tako natančna, napačni gibi pa lahko pripeljejo do poškodb.«


 

Najraje v Avstralijo

Odbojka na mivki sicer že dolgo ni več le poletna igra, ne nazadnje imamo tudi v Sloveniji dvorano, v kateri jo je mogoče igrati v vseh letnih časih. Kljub temu pri nas razmere niso primerljive z odbojkarsko razvitejšimi državami. »Delala sem na Švedskem v dvorani s 16 igrišči, tam odbojko na mivki razvijajo na široki rekreativni bazi. Imajo pravo odbojkarsko skupnost, tekmovanja, tudi zimske lige. Ekipe igrajo na 20 različnih kakovostnih ravneh, igralci in trenerji z višjih ravni učijo kolege na ravni nižje. V Sloveniji tega žal še ni,« je Kotnikova delila izkušnje iz tujine, kjer je sicer ne vleče v dvorane.



»Ne maram zime, grem raje v tople kraje, kjer lahko treniram zunaj, saj je v dvorani čisto drugače. V Španiji imajo odbojkarske tabore na prostem od marca do oktobra, na Havajih si odbojkarji na plaži sami postavijo igrišča … Najraje pa grem v Avstralijo, kjer vse leto trenirajo, ker jim to dopuščajo vremenske razmere. V Melbournu imajo na plaži 30 igrišč, soigralcev, tekmecev in trenerjev od rekreativne do vrhunske ravni ni težko najti,« je za konec opisala svojo podobo raja za odbojkarje na mivki.